Tisti nekoliko starejši bralci se bodo spomnili, da so nekoč, še v časih socializma (komunizma), v Sloveniji TV filmi in različne druge TV oddaje trajale točno toliko, kolikor je bilo njihove vsebine. Danes trajajo toliko plus še kakšne dodatne pol ure, ki jih zraven prinesejo reklame. Tudi naši časopisi, revije ipd. nekdaj niso poznali veliko t.i. ekonomske propagande. Zadeva je sedaj drugačna.
Na reklame, ki nenehno prekinjajo filme, TV in radijske oddaje itd. smo se že tako navadili, da brez njih že skoraj ne moremo – le kdaj bi si sicer lahko med gledanjem filma sploh pripravili sendviče, odprli kakšno pijačo, šli na stranišče, na hitro opravili še kakšen telefonski pogovor ipd. Ja, vse to je sedaj že vnaprej všteto v naše gledanje TV. Ko gremo v kino nas lahko pred psihološko in biološko travmo, ki je posledica dejstva, da so vse reklame predstavljene že na začetku, reši le velika porcija popkorna, čokolade, kokakole in česa podobnega ter seveda dejstvo, da je WC kadarkoli dostopen. (Ali se ob tem sploh kdaj zamislimo, kako ubogi ob tem izgledamo oziroma smo?)
Če kdo misli, da je reklam na slovenskih TV programih veliko, morda že preveč, potem bi moral videti, kako to zgleda dandanes v ZDA. Še mnogo hujše. Tu imaš občutek, da je vse samo še reklama. Vsaka poročila so na vsakih nekaj minut prekinjena z reklamami, podobno filmi, športne tekme, dokumentarne in vse ostale oddaje. Neverjetno. Če bi bil v času teh prekinitev sposoben pisati knjigo, bi jih v nekaj mesecih napisal že kar lepo število, seveda če bi TV gledal toliko, kolikor ga gleda povprečen Američan.
Ali nas tu ZDA lahko česa naučijo? Seveda. V veliki meri smo njihov nauk že sprejeli in ga uresničujemo tudi pri nas. Kapitalizem, tržno gospodarstvo, ekonomska konkurenca ipd. – vse to terja reklame. Brez reklam ne gre. Dobro. Tega smo se že naučili. In ker je tržno gospodarstvo sedaj tudi naša ideološka postavka, ki jo povezujemo celo s človekovimi (ekonomskimi in nekaterimi drugimi) pravicami ter z demokracijo, se pač reklamam ne moremo odreči. Toda če bodo ZDA še naprej naš učitelj oziroma učiteljica, potem bo gledanje TV v prihodnjih letih tudi pri nas postalo predvsem gledanje reklam, pri čemer bomo zraven, nekako mimogrede, le tu in tam, videli še kakšna poročila, film, dokumentarno oddajo, okroglo mizo itd. Seveda bomo potem na ta način tudi bistveno več sedeli pred TV (ali pred računalnikom…), televizijski voditelji pa bodo morali zaradi časovnih stisk in drugih pritiskov še bolj »igrati« oziroma se pretvarjati, da so nekako spontani ter da so se sposobni vživeti v probleme, o katerih poročajo.
Ta primer in mnogi drugi, o katerih bom še spregovoril, kažejo, da bi morali sedaj začeti marsikje (ne pa povsod) zavračati nekatere nauke našega velikega učitelja. Ker gre pri omenjenih in drugih zadevah tudi za pravna vprašanja, saj je npr. količina reklam v marsičem tudi pravno regulirana, bomo morali biti v prihodnje zelo ozaveščeni, če ne bomo želeli z nadaljnjim pretiravanjem sebi in svojim otrokom prizadejati še večjo psihološko, biološko in drugačno škodo. Kajti tako v tem kot v vseh drugih pogledih našega življenja velja že neštetokrat povedano in (žal) prav tolikokrat tudi preslišano temeljno načelo prave mere (naj mi bo oproščeno, ker se tu spet nekoliko ponavljam), ki nas uči oziroma naj bi nas naučilo predvsem dvojega. Prvič, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Drugič, da določene stvari za človeka sploh niso sprejemljive in zato sploh ne smejo biti (iz)merjene, torej jih sploh »ni za pravo mero«.
To drugo vodilo je mogoče na kratko ponazoriti tako, da npr. rečemo, da na področju prehrane kamen enostavno ni hrana za človeka (tu torej ne smemo zapasti v »iluzijo iluzije«, da obstaja »prava mera« kamna, ki ga mora človek jesti; seveda pa je povsem druga stvar ta, da moramo ljudje z drugimi oblikami hrane prejeti tudi snovi, ki jih vsebujejo kamnine), na področju prava pa npr. mučenje ne sme biti pravno sprejemljivo (tudi ne npr. »mala mera« mučenja). Seveda so vse te stvari »diskutabilne«, kajti človeški razum je v povezavi z neskončno raznoliko empirično stvarnostjo vedno sposoben najti izjeme od pravil, nasprotne argumente itd. Toda resnica je zelo preprosta, le uresničiti jo je težko.
Poglejmo si še kakšen ilustrativni primer. Pred kakšnim mesecem smo si s prijatelji v Oaklandu (Kalifornija) ogledali košarkarsko tekmo lige NBA. Tekma je bila kvalitetna, atraktivna, do konca napeta in seveda tudi polno obiskana. Toda med precej več kot dvajset tisoč gledalci je bilo le malo takšnih, ki bi uspeli tekmo opazovati brez hrane in pijače. Dobro, vsi vemo, da se kaj takega lahko prileže tudi na tekmi. Tega smo se že tudi pri nas tako navadili, da marsikdo sploh več ne more (tudi) brez tega. Morda je to v nekem smislu celo (samo)razvojno pozitivno, saj nam malce hrane in pijače in še kakšen medsebojni pogovor vsaj trenutno toliko odtegnejo pozornost od tekme, da se z njo povsem ne identificiramo in torej ne mislimo, da je ta tekma prav življenjskega pomena za nas in še koga (vsi vemo, kako tragično se lahko končajo takšna pretirana poistovetenja s športom ali čim drugim).
Toda na omenjeni tekmi si je veliko ljudi privoščilo prave večerje, kot v kakšni restavraciji, tudi s (plastičnimi) vilicami in noži. Med odmorom ali celo med tekmo so nakupili toliko hrane in pijače, da so jo na pladnjih komajda uspeli prinesti do svojih sedežev. Ja, vsenaokrog je dišalo po hrani, po zrezkih, omakah in še čem (tu torej ne govorim le o kakšnem popkornu ali čokoladi), tako da bi z zaprtimi očmi lahko celo mislil, da sem v restavraciji, kjer se tekma prenaša po televiziji. Seveda je bilo med temi lačnimi (pa tudi med drugimi športnimi navdušenci) tudi zelo veliko tistih pravih debeluhov, ki jim je en sedež na tribuni že skoraj premalo. Šport res ubira nenavadne poti…
Še en primer s hrano. Na fakulteti na kateri sedaj predavam (tu v San Franciscu) lahko rečem, da so študenti zelo motivirani za študij prava (morda k temu pripomore tudi okoli 30.000 dolarjev letne šolnine, plus za mnoge še precejšnji stroški bivanja v SF), v povprečju dobro pripravljeni na predavanja ter odprti za diskusijo. Tudi profesorji se – po moji oceni uspešno – trudijo, da bi jih naučili kar največ. Seveda pa so eni in drugi vsaj nekajkrat na dan tudi lačni. No, ker res delajo veliko in ker ne želijo prekinjati učnega procesa ali pa npr. svojih sestankov, morajo zato večkrat piti in jesti tudi tam. Če primerjam: medtem, ko smo se denimo na naši Pravni fakulteti v Ljubljani učitelji že kar navadili, da študenti (in včasih tudi mi sami) kaj popijemo med predavanji (le kje smo to že videli preden smo to sprejeli tudi sami?), pa domnevam, da bi večino le motilo, če bi študenti na predavanjih večinoma tudi jedli (večje obroke).
No, tu na fakulteti v San Franciscu študenti ne želijo niti zamuditi predavanj niti biti lačni, zato si na predavanjih, še posebno okoli poldneva, mnogi privoščijo kosilo (mimogrede: na mojih predavanjih se to ni nikoli dogajalo, ker so bila vedno pozno popoldne, pa tudi dovolil ne bi tega). Podobno velja tudi za tukajšnje profesorje, ki npr. na opoldanski seji senata večinoma med samo sejo pojedo tudi svoje kosilo. Eden izmed njih mi je zaupal, da ga je pred leti, ko je obiskal Slovenijo (nad katero je bil večinoma navdušen), prav šokiralo(!) to, da ni mogel nikjer dobiti »coffe to go«, in je moral zato kavo popiti kar za mizo v lokalu, kjer jo je kupil.
Če je kdo ob teh mojih opisih za hip pomislil, da smo morebiti mi v zvezi s temi zadevami v čem kakorkoli boljši od Američanov, se zelo moti. Glede na dosedanje izkušnje gre le za vprašanje časa. Kokakola, MacDonalds, fast-food, natrpani hladilniki, led v pijačah, avto in sedenje namesto hoje, potrošništvo, reklame, povsod vedno več plastike, neumne TV oddaje, pretirana tekmovalnost, egocentrizem, odsotnost solidarnosti itd. – vse to se nas je že dodobra prijelo, čeprav smo nekoč na to gledali z drugačnimi, bolj zdravimi očmi. In tisto, kar se nam morda ta hip zdi še »vseeno nekoliko preveč«, bo morda jutri že naš samoumevni vsakdan. Ali pa bomo morda tokrat uspeli sami sebi reči »ne« ter našim prijateljem čez lužo pokazati, da se lahko tokrat tudi oni česa naučijo od nas?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
