Eden pomembnih kriterijev za določanje predmetov ali področij izobraževanja na osnovnošolskem in srednješolskem nivoju je tudi praktična življenjska potreba po določenem znanju. Če k temu prištejemo še potrebo po izgrajevanju ustrezne vrednostno pozitivne vedenjske in nazorske osebnostne strukture posameznega učenca ali dijaka (osebno menim, da o nujnosti takšne usmeritve ne more biti dvoma), potem osnovnošolsko in še posebej srednješolsko izobraževanje kar kličeta po uvedbi osnov prava v učne načrte. Pravo je namreč po eni strani nujen in zelo pomemben del našega praktičnega vsakdana, po drugi strani pa je po svoji temeljni naravi specifičen (formaliziran, posplošen, reduciran itd.) izraz duhovnih, etičnih, običajnih in drugih vrednot.
Poglejmo si najprej prvi vidik, tj. naše vsakdanje (praktično) življenje. Za povprečnega državljana, ki po izobrazbi ni pravnik, je lahko pravna optika presenetljiva: vožnja z avtobusom – pogodba o prevozu potnikov; nakup časopisa – (kupo)prodajna pogodba; pogostitev prijateljev v gostilni – (kupo)prodajna in darilna pogodba; prijava dohodnine ali vložitev kakšne druge vloge – izpolnjevanje pravno določenih formularjev; vožnja ali hoja po cesti oziroma ulici – prometni predpisi; posredovanje podatkov o določeni osebi – možnost kršitve zakona o varstvu osebnih podatkov; poizvedovanje o javnih zadevah – možnost uporabe zakona o dostopu do informacij javnega značaja; opravilo v banki – kreditna ali kaka druga pogodba; nekdo nas okrade – možnost kazenske ovadbe in odškodninske tožbe; koliko dopusta ali odmora med delom nam pripada – vprašanje iz delovnopravne zakonodaje; objavimo članek – avtorsko pravo (materialne in moralne pravice avtorja); nekdo umre – oporočno ali zakonito dedovanje (dedno pravo); sklepamo zakonsko zvezo in nato vzgajamo otroke – družinsko pravo; vprašanje pravic in dolžnosti študenta – predpisi, ki urejajo visoko šolstvo oziroma univerzitetni študij; najem ali nakup stanovanja – najemna ali (kupo)prodajna pogodba v skladu z zakonom; različne vrste konfliktov z drugimi ljudmi ali kršitev pravnih predpisov – prekrškovni, kazenski, civilni ali kak drug pravni postopek; tožba, pritožba – spet pravni postopki; spraševanje o tem, katere so naše pravice in dolžnosti v šoli, v službi, na cesti, v tujini, na letalu, v avtu, na plaži, na nogometni tekmi, na smučišču itd. – vse to urejajo zakoni in drugi pravni predpisi; kakšna so razmerja med parlamentom, vlado in drugimi državnimi organi – ustavna, zakonska in podzakonska pravna ureditev; državljanstvo, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, matične knjige, gradbeno dovoljenje, odmera in plačevanje davkov – različni upravni postopki in pravila; itd. Lahko bi seveda naštevali v nedogled in vedno znova in vedno jasneje ugotavljali, da je pravo v vsakdanjem kompleksnem družbenem življenju (ugotovitev torej ne velja za Robinzone ali ljudi, ki živijo v preprostih, manjših in relativno izoliranih skupnostih) vsepovsod prisotno in zelo pomembno. Hote ali nehote se torej stalno nahajamo v okviru takšnih ali drugačnih pravnih pravil. Ob vsem spoštovanju do drugih področij delovanja in spoznavanja sveta in življenja, lahko ugotovimo, da povprečni državljan nekatera osnovnošolska in srednješolska znanja v svojem življenju uporablja celo v bistveno manjši meri od tako ali drugače kasneje pridobljenega pravnega znanja. In ker smo Slovenci bojda še slabo funkcionalno pismeni (kakor se temu pač že reče), bi moralo biti poznavanje prava še toliko bolj zaželeno, saj ravno pravo bistveno dviga nivo tega opismenjevanja.
Poglejmo si sedaj še vrednostni vidik, in sicer v njegovi vzgojni in izobraževalni razsežnosti. Pravo (ius) izhaja v svojem temelju iz človeške kolektivne težnje po pravičnosti (iustitia). To sicer ne pomeni, da veljavno pravo (pozitivno pravo) ravno uteleša ideal pravičnosti, pač pa pomeni, da mora biti, če želi dolgoročno izpolniti svojo vrednostno pozitivno družbeno funkcijo, vseskozi usmerjeno v iskanje tega ideala. Hkrati je vsaj moderno pravo pogojeno s težnjo po zagotavljanju človekovega dostojanstva in nasploh temeljnih vidikov človečnosti in svobode posameznika, kar se v sodobnem času izraža skozi doktrino in prakso zagotavljanja človekovih pravic. Usmerjenost v pravičnost in humanost pravo tesno povezuje z moralo oziroma etiko ter s temeljnimi duhovnimi vrednotami, kot jih npr. učijo izvorna sporočila vseh avtentičnih religij. Po drugi strani pa seveda nikakor ne gre spregledati, da se v pravu kot protiutež pravičnosti pojavlja vrednota pravne varnosti, ki izraža težnjo po družbenem redu. Subjektivnost in relativnost človekove presoje o tem, kaj je v določenem družbenem okolju in času pravično in človečno, je torej v okviru splošnega načela pravne varnosti dopolnjena oziroma korigirana z načeloma predvidljivosti in zanesljivosti prava ter z načelom zaupanja v pravo.
Ne da bi se na tem mestu spuščali v globljo vrednostno problematiko prava lahko vidimo, da so temeljna znanja o pravu neizogibno povezana prav s tistimi vrednostnimi vsebinami, ki posameznika izgrajujejo v odgovorno, družbeno iznajdljivo in nenazadnje tolerantno osebnost. Ali torej k moralni, družbeni ali kakšni drugi podobni osnovnošolski in srednješolski vzgoji in izobraževanju ne bi sodile tudi posebne osnove pravne vzgoje? Zagotovo bi lahko prav ozaveščenost o principu družbene kohezivnosti, ki se med drugim zagotavlja tudi preko vzajemnosti oziroma medsebojne pogojenosti (pravnih) upravičenj in dolžnosti, dodatno pripomogla k tistemu vidiku šolske in domače vzgoje, ki mlade rodove uči posluha za bonton ter za spodoben in toleranten odnos do sočloveka. Poleg tega pa bi seveda lahko nekatera čisto praktična znanja, kot je npr. sestavljanje enostavnih pravnih vlog ter razumevanje njihovega pomena, mladim ljudem pomenila nadvse uporabno popotnico za nadaljnje življenje.
S temeljno pravno izobrazbo bi po moji oceni morali pričeti že v osnovni šoli ter jo nadaljevati tudi v srednji šoli. S tem še ne mislim na kakšne radikalne spremembe učnih programov oziroma načrtov, kajti sprva bi bilo smiselno, še posebej v osnovni šoli, pravo v večji meri dodajati kot posebno vsebino že obstoječim predmetom – vendar pa z jasno opredelitvijo, da gre tu za pravna znanja. Če bi se to izkazalo za koristno, potem bi seveda veljalo razmišljati tudi dlje. V srednjih šolah pa bi bilo lahko marsikje smiselno že kar takoj uvesti predmet, pri katerem bi se poučevale osnove prava. Samo pomislimo, da se npr. matematike v šoli učenci intenzivno učijo leta in leta, nato pa jo – to govorim z vsem spoštovanjem do matematike – večina ljudi celo življenje uporablja le v nekaj najbolj preprostih operacijah (in še te najpogosteje opravijo z računalnikom), medtem ko se skoraj vsi posamezniki, ki se prava nikoli ne učijo, z njim vsakodnevno srečujejo v zelo različnih in pogosto pomembnih situacijah.
Tako kot se mi je pred časom vtisnila v spomin misel, da nas šola uči zelo malo ali nič o očetovstvu in materinstvu, ki sta za večino ljudi ena najpomembnejših in najodgovornejših nalog v življenju, tako bi lahko tudi za pravo ugotovili, da je, glede na svoj vrednostni pomen, praktično uporabnost ter nenazadnje velik obseg, v šolskem izobraževalnem okolju oziroma procesu neupravičeno podcenjeno, oziroma točneje, skoraj povsem spregledano (zanemarjeno). Čeprav seveda s pravom nikakor ne gre pretiravati, sem prepričan, da ga je treba v skladu s povedanim v prihodnje postopno uveljaviti tudi v osnovnošolskih in srednješolskih učnih programih, seveda po poprej skrbno izdelani in preverjeni metodologiji ter po predhodni zagotovitvi drugih nujnih predpostavk (dopolnitve učbenikov, ustrezno znanje učiteljev ipd.).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
