Seveda to še zdaleč ni edina slovenska zgodba o neuspehu. Toda glede na izjemen družbeni pomen policije in policistov se mi zdi, da zasluži prav ta zgodba posebno pozornost. Če želimo živeti v bolj urejeni, bolj varni in nasploh bolj pravni državi moramo namreč skupno storiti vse, da policija pridobi tisti ugled in zaupanje, ki si ga - tako verjamem – želi velika večina Slovencev, tako državljanov kot policistov samih (z državljani in policisti mislim vseskozi na pripadnike obeh spolov).
Policijski poklic je eden izmed najtežjih. V njem se prepletajo težko združljive zahteve in visoki ideali. Policist mora biti po eni strani pripravljen vstopiti v nevarne situacije, v katerih lahko tvega celo življenje, po drugi strani pa mora imeti sposobnosti uradnika, ki se dobro spozna na določen del prava (kazenskega, prekrškovnega ipd.) ter obvlada različne praktične veščine (od pisanja zapisnika, do zavarovanja mesta nesreče ali preganjanja storilcev kaznivega dejanja). V prvem pogledu mora biti policist sposoben ravnati tudi nasilno, uporabiti orožje ter morebiti celo poškodovati, raniti ali ubiti človeka. V drugem pogledu pa mora biti sposoben spoštljivega in kulturnega odnosa do državljanov, pri čemer mora predvsem tudi varovati njihove temeljne in druge pravice.
Psihološko gledano je združevanje sposobnosti in znanj za tako različna ravnanja izredno zahtevno. Pri tem se seveda večkrat dogaja, da mora policist take psiho-fizične sposobnosti hkrati izkazati pri obravnavi iste osebe ali primera. Nek sprva povsem umirjen posameznik, ki ga denimo policist legitimira in izprašuje o določenih zadevah, se lahko nenadoma prelevi v nasilneža, ki ga je treba obvladati s silo. To terja pri policistu nenehno pripravljenost v obe smeri. Najprej mora biti sposoben svoj umirjeni pristop v hipu zamenjati z nasilnim (uradno: prisilnim), nato pa – kar je lahko še mnogo težje – svoj prisilni ukrep sproti nadzirati do te mere, da ne preraste v nepotrebno oziroma čezmerno nasilje ali krutost, pri čemer ga mora znati tudi prekiniti v hipu, ko je nasilnik obvladan.
Vsi vemo, kako je, ko se enkrat razburimo, ali se odzivamo na verbalni ali fizični napad. Takrat gremo s svojo jezo, z besedami in dejanji, pogosto vsaj nekoliko preko meje. Slednjega policist ne sme storiti, saj je za kaj takega pravno in moralno odgovoren, kar pomeni, da se od njega poleg zgoraj navedenih znanj in sposobnosti zahteva še izjemno visoka (bistveno nadpovprečna) mera psihološke zrelosti in uravnoteženosti. Slednje je za policista izjemno pomembno, saj ima vsakodnevno opravka s družbeno in individualno človeško patologijo.
Idealen policist bi moral biti skoraj nekakšen super-človek. Združevati bi moral različne vrste znanj in praktičnih sposobnosti (policijsko, pravno, uradniško, psihološko itd.). Ob vsem tem bi moral imeti visoko razvit občutek za etično ravnanje in za odgovornost do države in državljanov, ki jim služi. Vsi vemo, da se lahko povprečni policist – pri nas in drugod po svetu – takšnemu idealu približa le do neke mere. Tudi on je samo človek, z vsemi človeškimi omejitvami. Toda ta ugotovitev ne sme biti ali postati izgovor za to, da se policisti in policija odrečejo prizadevanjem za nenehno približevanje temu idealu.
Kot povprečni (povprečno razumen) državljan od policista ne pričakujem, da je super-človek. Vsekakor pa od njega upravičeno pričakujem, da se po najboljših močeh trudi biti takšna uradna oseba, ki ji bom zaupal in vanjo verjel, kadar bom ogrožen v svoji eksistenci in pravicah, ali kadar ga bom poklical zaradi varstva splošne varnosti ali pravic drugih. Takšnega policista, ki se iskreno trudi, si želim videti na potencialno nevarnih ulicah, parkih ali drugih delih mesta; ne le v avtu, ampak peš, tam kjer hodim tudi jaz. Želim si, da se obnaša dostojno in vliva meni in drugim državljanom občutek varnosti in zaupanja. Želim si, da čim pogosteje stoji ob tistih prometnih križiščih, kjer brezobzirni vozniki vsak dan drvijo skozi rdečo luč in močno ogrožajo pešce. Želim si, da pride na moj dom ali kamorkoli tja, kamor ga pokličem na pomoč. Želim si, da mi prihod policista ni bolj neprijeten od dogodka, zaradi katerega ga kličem. Želim si, da pokaže voljo in znanje pri reševanju težave, zaradi katere sem ga poklical. Nikakor pa si ne želim biti nekakšna žrtev policista, ki zaradi strahu pred dejanskim ukrepanjem ali zaradi privzgojene birokratske miselnosti misli le na to, kako bo v zapisnik stlačil čim več podatkov o nekom, ki ga je »zmotil«.
Žal prepogosto vidim in slišim, kako je vse drugače. Vsak dan opažam, skupaj z večino ljudi (s komerkoli se pogovarjam, mi potrdi, da ima enako izkušnjo), da se prometni policisti, verjetno po napotkih svojih nadrejenih, večinoma izogibajo tistih prometnih točk, ki so resnično nevarne. Predvsem križišč in prehodov za pešce, kjer so zaradi slovenske prometne nekulture (divjanje in nepotrpežljivost voznikov, vožnja skozi rdečo luč itd.) vsakodnevno močno ogroženi pešci, med njimi še posebej otroci. Ljudje mi nenehno potrjujejo, in takšna je žal tudi moja izkušnja, da policisti na radarje lovijo prehitre voznike predvsem tam, kjer je njim (policistom) to najlažje storiti in tako na hitro preliti nekaj denarja v proračun, ne pa tam, kjer je prekoračitev hitrosti lahko resnično zelo nevarna za življenje, varnost ali premoženje ljudi.
Če policist ob polnoči in ob dobri vidljivosti (jasna noč, mestna razsvetljava) na povsem prazni cesti skozi naselje ustavi voznika, ki ima pripet varnostni pas, ima vse potrebne dokumente in je trezen in spočit, ter ga s tristo evri in tremi kazenskimi točkami kaznuje, ker je vozil približno dvajset kilometrov preko omejitve, je to, oprostite izrazu, nepotrebno poniževanje državljana. Še posebej ker tu govorim o konkretnem primeru in državljanu, o dobrem prijatelju, ki je visoko izobražen, spodoben in pošten, poleg tega pa na splošno obziren in neagresiven voznik. Seveda so policisti za takšno svoje ravnanje pristojni in upravičeni. Toda vsakdo, ki ima izkušnje v prometu, ve, da v tem primeru voznik ni nikogar ogrožal. Če policisti pogosto gledajo čez prste vsem mogočim nasilnežem, tatovom in nenazadnje tudi različnim divjakom v prometu (kar je vsakodnevno očitno dejstvo), bi lahko v takšnem primeru uporabili vsaj nekoliko milejšo, bolj opozorilno sankcijo, ki bi jo moral za primere z olajševalnimi okoliščinami, zagotavljati tudi zakon. Govorim o enem primeru, vendar je podobnih veliko.
Ali imajo morebiti res prav tisti, ki opozarjajo, da se mnogi naši policisti (zdaj seveda ne govorim več le o prometni policiji) ne upajo obravnavati pravih kriminalcev, mafije in nasilnežev ter se zato raje zatekajo k obravnavi in kaznovanju miroljubnih in lepo vzgojenih državljanov? Ne morem zagotovo reči, v kolikšni meri to drži. Toda tako si misli večina ljudi, s katerimi se pogovarjam. Tudi moje izkušnje to vsaj deloma potrjujejo. Če gledamo televizijo in prebiramo časopise, nam vsem postane kar slabo, ko pomislimo, koliko korupcije in drugih vrst kriminala je neodkritega in nekaznovanega (seveda je treba ob tem odšteti tisti, vedno bolj naraščajoč del medijskega poročanja, ki je nekakovosten in zavajajoč, ter zaradi takšne svoje neprofesionalnosti povzroča škodo vsem nam, posebej pa tudi policiji in tožilstvu).
Da ne bo pomote. Za vse to še zdaleč niso krivi policisti. Oni so krivi le toliko, kolikor pozabljajo na ideal policista in se mu ne trudijo vsaj približevati. Krivi so toliko, kolikor se ne trudijo pokazati razumevanja do tistih storilcev manjših prekrškov (prometnih in drugih), ki so na splošno dobri državljani in ljudje. Takšni državljani imajo razvit občutek krivde in sramu, zato pri njih včasih milejša sankcija zaleže bolj kot strožja, še posebej če je pospremljena z strogim, vendar človečnim opozorilom policista. Takšnemu policistu potem zaupaš, ga ceniš in zato raje slediš njegovim opozorilom oziroma napotkom. Če pa je policist neselektivno uraden, brez posluha za življenjske nianse, potem bo sankcije izrekal kot nekakšen stroj, avtomat. Dejansko neenake situacije in ljudi bo obravnaval povsem enako. Takšen policist je ljudem pretirano odtujen, zato mu ne zaupajo, ga ne cenijo, in to ni dobro.
Krivi smo tudi državljani. Pogosto smo premalo samokritični. Ne zavedamo se dovolj, kako, denimo, z agresivnostjo v prometu ogrožamo druge. Prav tako se ne zavedamo, da smo pogosto zaradi svoje pasivnosti (so)krivi za korupcijo in kriminal ter za razmah splošne politične in pravne nekulture. Krivi smo tudi zato, ker ne upamo dovolj odločno in javno obsoditi naše politike za neustrezen odnos do urejanja organizacije in delovanja policije. Krivi smo, ker nas je strah vsega mogočega in se zato skrivamo pred lastno (so)odgovornostjo do sočloveka in družbe. Pogosto nismo ustrezno spoštljivi do policistov. Podcenjujemo jih, včasih se do njih vedemo celo nesramno. Tako ne bomo prišli nikamor. Tako državljani kot policisti moramo začeti spreminjati medsebojni odnos. Vsak pri sebi in vsaj manjši napredek bo kmalu viden.
Toda večjega napredka ne bo vse dotlej, dokler ne bodo svoje naloge opravile tudi vodstvene strukture družbe, ki so seveda prav tako (in celo v največji meri) sokrive za sedanje stanje. Dokler naši politiki policijo in državljane štejejo za nekakšne kmete na šahovnici, na kateri se sami vidijo v bistveno višjih in pomembnejših vlogah (žal je med njimi največ konjev in tekačev, in skoraj nobene trdnjave, kraljice ali kralja), toliko časa situacija ne bo bistveno boljša. Pri tem niti ni važno, kdo je v času od osamosvojitve dalje bolj odgovoren za neustrezno situacijo – parlament, vlada, ministri, direktorji policije, učitelji policijskih znanj in veščin, komandirji policijskih postaj ali policisti sami. Opisani negativen proces, ki je pred časom simbolno kulminiral v popolnem osmešenju policistov in države v zvezi z razvpitim primerom Strojan (spomnimo se, kako so t.i. vaške straže zaustavljale policijo in preiskovale policijske avtomobile), lahko resnično zaustavijo in preusmerijo v pozitivno smer le vsi skupaj, seveda ob ustrezni javni podpori državljanov.
Dokler policist ne bo čutil in verjel, da njegov poklic resnično nekaj velja ter da je za kakovostno in požrtvovalno opravljanje nalog tudi ustrezno nagrajen in cenjen vse dotlej, dokler politika z zakonodajo in drugimi ukrepi ne bo zagotovila resnično kakovostnega šolanja in delovanja (zadostnega števila) policistov, ter dokler mu njegovi nadrejeni ne bodo resnično stali ob strani. Seveda pa se mora ob tem tudi sam močno potruditi, da pridobi čim več znanja za svoj poklic ter da v njem izkazuje ne le policijsko moč in oblast, pač pa tudi ustrezne moralne in obče človeške kvalitete.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
