Ob vsem ostalem, kar se ta hip dogaja v Sloveniji, nas mora skrbeti predvsem možnost, da takšna politična ignoranca in primitivizem pri nas postopno prevladata in nas oddaljita od demokratične kulture in vrednot EU. To bi bilo lahko za Slovenijo tudi začetek njenega konca. Zato je pomembno, da okrepimo zavest o tem, da je demokratična EU, ki temelji na vladavini prava, v tem negotovem in nevarnem svetu pomemben garant našega nacionalnega in demokratičnega obstoja.
Zaradi imperativa ohranjanja (videza) enotnosti EU ter posledično zadržanosti vodilnih akterjev EU pri komentiranju takšnih in podobnih blamaž, ne bomo nikoli zares izvedeli, kaj vse so o Sloveniji v preteklih dneh (slabega) razmišljali in govorili v institucijah EU, v političnih skupinah evropskega parlamenta ter v vrhovih mnogih drugih držav članic EU. Že to, kar je bilo javno sporočeno, je dovolj za veliko skrb vsakogar, ki razume, da je EU kljub vsem svojim pomanjkljivostim ena največjih dobrin za Slovenijo, Evropo in nenazadnje tudi svet. To kolumno zato pišem v – verjetno precej naivnem – upanju, da smo Slovenci le sposobni tudi vsaj nekoliko višje politične kulture, predvsem pa tudi širšega in globljega razumevanja naše umestitve v EU. Če se bomo od te naše evropske družine, v kateri je seveda – tako kot v vsaki družini – marsikaj težko ali celo narobe, s političnim in pravnim ignorantstvom ter primitivizmom še naprej odmikali in odtujevali, bomo končali na novem pogorišču zgodovine. Tega ne vzemite na znanje zgolj kot patetično frazo. To je lahko že kmalu naša nova resničnost. To zelo nazorno dokazuje zgodovina prejšnjega stoletja, ko so ljudje zaradi lastnega udobja, ignorance, strahu, oportunizma, pa tudi zaradi velike nevednosti radikalnim oblastnikom omogočili povzročiti dve svetovni vojni, v času med njima pa tudi vzpon totalitarizmov ter z njimi povezanih genocidnih ter drugih uničujočih dejanj.
Na ruševinah vsega tega je s težavo in postopno izrasla EU. Le-ta je v tem precej divjem človeškem svetu pomemben nosilec kulture miru, demokracije, strpnosti, človekovih pravic in pravne države (vladavine prava). Še nikoli ni Evropa tako dolgo sobivala v miru, se povezovala ter se demokratično in solidarno razvijala. Pomislimo le na skupni evropski trg, na uveljavljanje štirih svoboščin, na Schengensko območje odprtih meja, na območje skupne valute (Euro), na študentske izmenjave (Erasmus) in mnoge druge oblike sodelovanja. Države, ki so se stoletja uničevale v notranjih in medsebojnih spopadih, zdaj sodelujejo preko skupnih evropskih institucij kot so Evropski svet, EU parlament, Svet, Komisija in sodišče EU.
Seveda ima EU demokratični deficit in še večji deficit v solidarnosti. Zagotovo je EU neobičajna naddržavna mednarodnopravna organizacija, ki nima svoje skupne vojske ter na zunanjepolitičnem področju zaostaja za svetovnimi velesilami kot so ZDA, Rusija in Kitajska. EU seveda tudi nima nima svoje (ene) nogometne ali atletske reprezentance. Jasno je, da unikatna skupnost 27 držav, ki kombinirajo federalni in konfederalni način delovanja, ne more dovolj hitro oblikovati, sprejeti in uveljavljati vseh pomembnih odločitev. Res je tudi, da imamo »EU več hitrosti« ter da stare in večje članice včasih – predvsem v zakulisju – nekoliko podcenjevalno nastopajo do mlajših. Na gospodarskem področju se pojavljajo dvojni standardi, npr. pri prodaji istovrstnih proizvodov različnih kvalitet za zahodne in vzhodne trge. Enotnost EU je relativizirana tudi s tem, ko se po eni strani o najpomembnejših strateških zadevah pogosto najprej, tj. pred posvetom z ostalimi, medsebojno dogovarjajo najvplivnejše države (npr. Nemčija in Francija), po drugi strani pa se večina srednjih in manjših držav medsebojno povezuje tudi v ožje skupine (npr. Benelux ter višegrajska ali mediteranska skupina) in občasno zastopa partikularne interese. In še bi lahko našteval. Toda tudi vse te posebnosti, slabosti ter pomanjkljivosti še zdaleč ne pretehtajo nad vsem dobrim in koristnim, kar nam EU prinaša.
Naj poudarim, da nikakor ne zagovarjam stališča, da bi morala biti Slovenija zaradi privrženosti EU zgolj nekakšna uslužna ali poslušna članica EU. Nasprotno. Tudi sam sem se v času, ko sem bil premier večkrat zoperstavljal prevladujočim predlogom ostalih članic EU, pri čemer sem stališča naše države nekajkrat uveljavljal celo sam zoper vse ostale. Svoja stališča in interese mora Slovenija ves čas odločno zagovarjati in v največji možni in razumni meri uveljavljati tudi znotraj EU. Toda, ko rečem »svoja stališča«, mislim na stališča Slovenije kot države, ki izražajo pretežno voljo naših državljanov ter vsebino naših strateških dokumentov in zavezujočih pravnih aktov (ustave, zakonov itd.), ki jih je sprejel državni zbor. Zato je narobe, ko v imenu države Slovenije določen nosilec oblasti izraža prav zares le »svoja stališča«, ki niso skladna z navedenimi podlagami ter Sloveniji škodijo. Predvsem pa je narobe, če kakršnakoli stališča v imenu naše države vladni predstavniki ali drugi predstavniki naše oblasti izražajo na politično nespodoben ali žaljiv način ter če niso pripravljeni teh svojih stališč v odprtem in demokratičnem dialogu soočiti s kritičnimi sogovorniki iz Slovenije, EU ali drugih svetovnih okolij.
Če uvodoma omenjeno blamažo pogledamo v hitri retrospektivi, vidimo, da se je Slovenija po osamosvojitvi (1991) postopno uspešno umestila na svetovni politični zemljevid ter od leta 2004 dalje konstruktivno delovala kot članica EU. Leta 2008 je tudi prvič predsedovala Svetu EU ter kljub nekaterim nerodnostim predsedovanje opravila korektno oziroma uspešno. Mednarodni ugled je naši državi prvič precej upadel v letih 2009 – 2014, ko je preživljala hudo finačno-ekonomsko in politično krizo. Od leta 2015 dalje je Slovenija svoj mednarodni ugled obnovila (tako je npr. maja 2018 predsednik Evropskega sveta Donald Tusk ob obisku Slovenije v slovenščini dejal, da je Slovenija spet »zgodba o uspehu«) in takrat smo še z optimizmom pričakovali sedanje (že drugo) predsedovanje EU. V zadnjem letu in pol pa smo na zunanjepolitičnem parketu priča ponovni izraziti slabitvi mednarodnega ugleda Slovenije. Naše tokratno predsedovanje bo verjetno kljub uspešnemu prizadevanju številnih naših ljudi, da ga kakovostno izpeljejo, v zgodovino zapisano kot predsedovanje, v katerem je vlada predsedujoče države odklanjala pogovore z evropskimi poslanci, jih žalila celo z antisemitističnimi pristopi, se pred tem že prepirala tudi z evropskimi novinarji ter javno postavljala pod vprašaj razumevanje vladavine prava s strani evropskih institucij – če omenim le nekatere »cvetke«.
Vse to nas mora skrbeti. Tako kot nas morajo skrbeti tudi vse centrifugalne oziroma razdiralne tendence nekaterih političnih strank in institucij v drugih članicah EU, ki lahko nadalje razrahljajo že tako občutljive medsebojne vezi. Ena takšnih tendenc se je pred dobrimi desetimi dnevi še okrepila na Poljskem, kjer je ustavno sodišče v svoji odločbi zavzelo stališče, da so nekateri deli Pogodbe o EU v nasprotju s poljsko ustavo. Ustavni sodnik Bartlomiej Sochanski je v zvezi s tem izjavil, da je v poljskem pravnem sistemu ta pogodba podrejena ustavi in mora biti zato v skladu z ustavo. Podobno, kot to uspeva nekaterim našim politikom, je nato zadevo do vrelišča pripeljal vodja vladajoče poljske stranke Jaroslaw Kaczynski, ki je v podporo odločitvi ustavnega sodišča izjavil, da je na Poljskem najvišji pravni akt ustava in da morajo biti zato vsi evropski pravni akti na Poljskem v skladu z ustavo.
K pravkar povedanemu je treba najprej dodati, da imata z določenega nacionalnega zornega kota tako poljsko ustavno sodišče kot dejanskivodja poljske politike (iz ozadja) Kazczynski do neke mere celo prav, kajti v specifičnem zoženem pravnem pogledu ustava tako na Poljskem kot v Sloveniji in drugih članicah EU ostaja hierarhično najvišji nacionalni oziroma državni pravni akt. Toda če iz navedenih stališč sledi, da lahko Poljska ignorira predpise EU, ki niso v skladu s poljsko ustavo, je takšno pravno stališče zgrešeno in pomeni le še dodatno prilivanje olja na ogenj v sporu med EU in Poljsko glede poljskega nespoštovanja načel pravne države. Hkrati je seveda lahko takšno razumevanje razmerja med nacionalnim pravom in pravom EU, kot ga izražajo vodilni poljski politiki in poljsko ustavno sodišče celo vzrok za odcepitev Poljske od EU. Če bi namreč Poljska na takšnem stališču v prihodnje dosledno vztrajala, bi to pomenilo, da več ne spoštuje skupnega prava EU in zato ne more več pravno sobivati pod isto evropsko pravno streho.
Vse to in drugi poskusi zavračanja prava EU (npr. na Madžarskem) ter nedavni Brexit nam kažejo, kako hitro se lahko spremeni politična realnost. Ko smo v Sloveniji leta 2003 strokovnjaki pripravljali besedilo novega 3. a člena ustave, s katerim naj bi omogočili prenos dela državne suverenosti na EU (kar je conditio sine qua non za članstvo v EU), smo povabili na konzultacijo dva vrhunska evropska strokovnjaka za pravo EU. Razgovor z njima je bil zanimiv in poučen, toda ko smo ju vprašali, kako ustavno urediti možnost izstopa Slovenije iz EU, sta ostala brez besed. Takega vprašanja si očitno nista bila sposobna niti zamisliti, kajti v tistem času nihče ni razmišljal o izstopu iz EU. Na njuno vprašanje, zakaj o tem sploh razmišljamo v času, ko vlagamo vse moči, da bi se pridružili EU, smo jima pojasnili, da izhajamo iz naše boleče jugoslovanske izkušnje, kjer je Slovenija na koncu zaradi nedemokratičnosti in nefunkcionalnosti jugoslovanskega sistema morala iz njega izstopiti – pri čemer seveda postopek takšnega izstopa, kljub dejstvu, da smo se opirali na ustavno zapisano pravico do samoodločbe naroda, ni bil urejen. Ker nam oba tuja strokovnjaka v zvezi s tem nista znala svetovati, smo se morali znajti sami. Toda ker smo takrat tako strokovnjaki kot politiki ocenili, da bi bilo res neprimerno, da v ustavnem členu (3.a), ki naj Sloveniji omogoči vstop v EU, hkrati že tudi opredelimo postopek za morebitni izstop, smo se slednjemu odrekli. Verjetno bi tedanje članice EU res čudno gledale, kako si neka država, ki si skorajda od nastanka prizadeva postati članica EU, hkrati že ustavnopravno ureja postopek izstopa iz te skupnosti.
Toda 3.a člen ustave je v navedenem pogledu dovolj domišljen. Prenos dela naše državne suverenosti na EU in druge mednarodne organizacije namreč dopušča le pod pogojem, da te organizacije temeljijo na spoštovanju (1) človekovih pravic, (2) demokracije in (3) pravne države. Iz tega logično izhaja, da bi nam npr. bistveni odstop EU od teh treh vrednot ustavno ne le omogočal, temveč celo nalagal umik iz takšne nedemokratične organizacije. V stroki in politiki je bilo ob sprejemanju 3.a člena ustave neformalno sprejeto in zabeleženo tudi stališče, da bi morebitni izstop Slovenije iz EU v takšnem primeru potekal po smiselno enakih pravilih, kot so veljala za naš vstop v to organizacijo. Pri tem pa je treba ustavno določene vstopne pogoje ter pogoje sobivanja v EU (človekove pravice, demokracija, pravna država) razumeti na pravilen način. Nobena članica EU ne sme zato, ker bi neko posamično dejanje ali neka posamična pravna odločitev ali predpis po mnenju nacionalnih sodišč, vlad ali parlamentov odstopala od navedenih treh vrednot, enostavno kar prenehati spoštovati pravni red EU. Odstop od pravnega reda EU bi bil dopusten – še posebej tudi s slovenske ustavne perspektive – le v primeru, če bi EU dlje časa in sistematično uveljavljala rešitve, ki bi nasprotovale človekovim pravicam, demokraciji ali/in pravni državi. Šele v takšnem primeru bi bil na mestu tudi razmislek o morebitnem izstopu iz EU.
Preprosto povedano, načelo primarnosti prava EU (tu se ne spuščam v druga načela tega avtonomnega prava) pomeni, da se morajo vsi državni pravni akti umakniti pred zavezujočimi pravnimi akti EU. To ne pomeni, da npr. evropske uredbe, direktive ali sodbe sodišča evropske unije razveljavijo državno ustavo ali veljavne državne zakone, vendar pa se ti državni pravni akti ne smejo uporabljati v tistem obsegu, v katerem bi nasprotovali tem zavezujočim aktom EU. Ustava tako formalno še vedno ostaja najvišji pravni akt v državi (zgolj v tem ožjem smislu ima prav tudi poljsko ustavno sodišče), toda tudi ustava se mora umakniti pred evropskim zavezujočim pravom, za katerega velja načelo prvenstva (primarnosti). Ustava torej v takšnih primerih še vedno velja, vendar se ne uporablja. V tem je ravno bistvo prenosa suverenih pravic. Te pravice je Slovenija na EU prenesla na izrecni ustavni podlagi, določeni v 3. a členu ustave, v ustavah nekaterih drugih držav članic pa takšnih določb ni, zato je razumevanje načela primarnosti v teh državah predvsem odvisno od prakse njihovih najvišjih oziroma ustavnih sodišč (izhodiščni šolski primer za pravnike so npr. odločbe nemškega zveznega ustavnega sodišča »Solange I. in II« ter »maastrichtska odločba«). Vse skupaj je sicer pravno zapleteno, toda na koncu obvelja dejstvo, da s priznavanjem načela primarnosti prava EU države članice pristajamo na skupno pravno ureditev, ki nas povezuje in varuje, čeprav so nekateri pravni predpisi in odločitve EU za nekatere države lažje in za druge težje sprejemljive.
Tisto, česar se v Sloveniji verjetno večinoma premalo zavedamo, pa je dejstvo, da pravni red EU skupaj z enotnim trgom, štirimi svoboščinami in mnogimi drugimi usklajenimi pravili in politikami vzpostavlja nad vsemi nami pravno-politični dežnik, ki članic EU ne varuje le pred zunanjimi vplivi, marveč predvsem pred nami samimi. Izvorno bistvo EU je prav preprečitev novih resnejših konfliktov in posledično oboroženih spopadov med njenimi članicami, čemur smo bili priča vso zgodovino do konca druge svetovne vojne. Pri tem ta skupni dežnik še posebej varuje prav manjše države članice. Če bi izginil ta skupni samovarovalni dežnik, bi se v mnogih močnejših državah prej ali slej – tako je bilo vedno v zgodovini – obudile tudi stare ozemeljske težnje in težnje po neposredni politični ali ekonomski prevladi. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo? Kako bi se lahko sami kosali z (mnogo) večjimi sosednjimi in drugimi državami, v katerih je večkrat zaznati tudi težnjo po »obnavljanju zgodovine« in »ozemeljsko nostalgijo«? V kakšna zavezništva, s kom proti komu bi se morali povezati? In kam bi nas to vse skupaj pripeljalo?
Zakaj torej EU? Glede na povedano mislim, da je odgovor jasen. In četudi ne vemo, ali bo EU obstala in se še naprej razvijala na principih demokracije, pravne države, sodelovanja in nenazadnje solidarnosti, si moramo prizadevati, da jo takšno ohranimo in razvijamo, kajti vsaka alternativa je bistveno slabša in pomeni takšno ali drugačno »vrnitev v zgodovino«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
