V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.
Ker sem skoraj polovico svojega dosedanjega življenja preživel v avtoritarni družbi (bivši Jugoslaviji), se spomnim, da so se takrat mnogi ljudje obnašali bolj skromno in ponižno. To še zdaleč ne pomeni, da so bili vsi v vseh pogledih takšni, kajti vse to je tudi stvar karakterja in še marsičesa drugega. Toda v odnosu do državnih in družbenih institucij ter pri dokazovanju sposobnosti je pretežno prevladovala mentaliteta, da je treba predvsem potrpežljivo delati ter (ponižno in skromno) počakati, da drugi opazijo, da si v nečem dober. Samohvala, samopromocija in podobni pristopi v tedanji družbeni kulturi vsaj pretežno niso bili močneje zaželeni (izjeme so le potrjevale pravilo). Nenazadnje si bil lahko tudi v partijo (komunistično stranko) sprejet le na povabilo, torej če te je nekdo iz partijskih vrst prepoznal kot primeren kader in te priporočil pristojnim partijskim organom.
Seveda smo se tudi takrat ljudje samopromovirali, saj smo morali pri raznih kandidaturah pisati življenjepise, se predstavljati na razgovorih za službo, na televiziji smo že gledali prve reklame itd. Toda v primerjavi z današnjim časom je bila takšna samopromocija – vsaj v večini primerov – bistveno bolj zadržana in skromna. Po eni strani zato, ker smo bili večinoma tako vzgojeni, po drugi strani pa tudi zato, ker ni posameznik nikoli vedel, s čim se lahko zameri avtoritarni oblasti, ki je imela lovke v vseh sferah družbe.
Že v 90-tih letih prejšnjega stoletja sem bil zato večkrat kar nekoliko šokiran, ko sem v novih razmerah, ki jih je prinesla demokratična in kapitalistična ureditev, videl, kako se dotedanja »socialistična« mentaliteta v tem pogledu hitro in radikalno spreminja. Promocija in samopromocija sta tako do danes dobili povsem nove razsežnosti. Pohvaliti se je postalo nekaj običajnega, zaželenega, družbeno legitimnega. Ob obilni meri ekonomskega, političnega, poklicnega, verskega, znanstvenega in vseh drugih vrst samopromoviranja in marsikje tudi populizma je samohvala postopno prerasla vse meje normalnosti. Ne le pri nas, temveč tudi v širšem demokratičnem okolju. Če je bila v prejšnji ureditvi pretirano zanemarjena ali zatrta, je v sedanji ureditvi pretirano spodbujana in brez zavor. Ob tem je treba poudariti, da tako nekoč kot danes pri samohvali in samopromociji prav nič ne zaostajajo tudi avtoritarni režimi, le da se tam hvalijo le tisti, ki so na oblasti, ostali pa le toliko, kolikor jim oblast dovoli. Seveda ves svet že od nekdaj tekmuje in vsak v njem se hvali, da je v tem in onem najboljši. Razlika je le ta, da samopromocije v svetu še nikoli ni bilo toliko kot danes, kar omogočata sodobna tehnologija in globalizacija.
Kaj torej v tem kontekstu reči o ponižnosti in skromnosti? Ali ne gre zgolj za zablodi? Ali ni bistvo naše družbene eksistence ravno to, da pokažemo, da smo nekaj posebnega v odnosu na ostale? Tako v velikih zadevah (npr. da smo lahko najbogatejši ali najpametnejši), kot tudi v manjših (npr. da znamo pripraviti neko posebno jed ali pa bolje in hitreje od drugih spisati pritožbo)? Ali nista ponižnost in skromnost le škodljivi oviri na tej poti?
Zanimivo je, da tudi dandanes, ob vsej poplavi samozavestnih ter neredko tudi domišljavih javnih nastopov, večkrat slišimo, kako se npr. kak politik, gospodarstvenik ali verski voditelj ob prevzemu vodilnega položaja, javno zahvali za izkazano podporo ter ob tem poudari, da ponižno prevzema svojo novo vlogo. Ponižnost tako očitno ostaja vrlina, na katero se ljudje vsaj tu in tam tudi javno sklicujejo. Seveda se nanjo ne sklicujejo vsi iskreno. Ljudstvo pač rado sliši in (vsaj za hip) verjame, da bo njihov voditelj ponižno opravljal svoje naloge. Nekateri govorci zato zgolj zaradi všečnosti, tj. piarovsko, v svoje javne nastope vključijo tudi ponižnost, služenje ljudem, odgovornost in podobne vrline. Ena izmed takšnih vrlin je tudi skromnost, ki v marsičem zavestno ali nezavedno izvira iz ponižnosti, ter je na eni strani odsotnost misli in občutka o kakršnikoli lastni večvrednosti ter na drugi strani pripravljenost zahtevati in vzeti manj kot je na razpolago – le toliko, kolikor zares potrebujemo. Mnogi voditelji se radi predstavljajo tudi kot skromni, čeprav to v resnici niso.
Toda so tudi drugačni voditelji. Tisti, ki v smisel in nujnost ponižnosti (in posledično skromnosti) resnično verjamejo, ter tisti, ki v to verjamejo vsaj za hip. Med prve sodijo izjemne osebnosti, ki svoj poklic resnično opravljajo z občutkom ponižnosti do boga, človeštva in narave. To so ljudje, ki se zavedajo, da niso gospodarji sveta ali družbe, pač pa le (naj)višji služabniki v procesu vodenja kateregakoli družbenega (pod)sistema – od družine, podjetja, društva ali dobrodelne organizacije, do verske skupnosti, države ali mednarodne organizacije. Med druge, to je tiste voditelje, ki v ponižnost verjamejo vsaj v trenutku, ko se nanjo v javnem nastopu sklicujejo, pa sodijo tisti ljudje, ki sicer v takšnih trenutkih zares občutijo v sebi ponižnost, vendar nato nanjo pozabijo oziroma je niso sposobni udejanjati in so zato pri svojem delovanju pretirano egocentrični, objestni, koruptivni ipd.
Ponižnost in skromnost sta pomembni. Oviri v človeškem razvoju sta le, če ju je premalo ali preveč. Tudi tu velja načelo prave mere. Premalo ali preveč tu pomeni, da ponižnosti in skromnosti dejansko ni, saj se bodisi zavestno pretvarjamo, da smo ponižni in skromni, ali pa se zaradi strahu nekomu podrejamo in takšno podrejanje zmotno štejemo za ponižnost ali skromnost. Lažna ponižnost in lažna skromnost sta anti-vrlini, ki sta družbeno ter osebno-razvojno škodljivi.
Ponižnost in skromnost sta relacijski vrlini. Vedno ju lahko zares opredelimo le v odnosu do nečesa ali nekoga. Če je človek ponižen do živali ali rastline, je to napaka, saj je kot bitje razvitejši od njiju in jima je v smislu razumevanja njune eksistence ter skrbništva nadrejen ter je zato zanju do določene mere celo (skrbniško) odgovoren. Prav tako je narobe, če je človek ponižen do drugega človeka. Noben človek po svoji naravi, ne glede na spol, starost, družbeni položaj, bogastvo, raso ali drugo osebno lastnost ni kot človek nadrejen ali podrejen drugemu človeku. Če gre za poklicno ali drugačno funkcionalno nujno nad- ali podrejenost je to seveda sprejemljivo in terja spoštovanje takšnih razlik v kontekstu prevzetih družbenih vlog, nikakor pa ni opravičilo za nad- ali podrejanje človeka kot takšnega. V tem je tudi temeljno sporočilo doktrine človekovih pravic in ustavnega načela nediskriminacije.
Po drugi strani pa je prav, da je človek ponižen do družbe, človeštva in narave kot celote ter predvsem do stvarnika vseh teh čudes (če vanj verjame oziroma veruje). Ta ponižnost mora biti predvsem notranja in iskrena ter mora izhajati iz resničnega zavedanja, da človek ni gospodar sveta. Takšna ponižnost, kot rečeno, porodi tudi skromnost, kajti ne glede na to kaj po družbenih merilih smo in kaj imamo, smo le umrljiva bitja, polna nevednosti, zmot in napak. Nismo gospodarji, čeprav je človeškemu egu prav ta vloga izjemno ljuba.
Odsotnost človeške ponižnosti in skromnosti spodbuja konflikte in krize. Večini ljudi je težko doumljivo, zakaj je temu tako. Mnogi tega v resnici ne verjamejo in mnogi se tega ne zavedajo. Zato imamo pogostejše in hujše konflikte in krize, kot bi jih imeli sicer. Ne le družbene, tudi okoljske in celo podnebne. Namesto da bi pogosteje prisluhnili notranjemu glasu ter hkrati znali opaziti zunanja znamenja prihajajočih težkih časov, kriz ipd., se prepogosto obnašamo ignorantsko in pretirano antropocentrično, pri čemer se začnemo trezniti, ko je že bolj ali manj (pre)pozno, da bi se izognili nekaterim hujšim konfliktom ali nesrečam.
V zadnjih letih so nas pandemija koronavirusa in podnebne spremembe opomnile, kako nemočni smo proti naravi. Samo neznaten virus ali manjša sprememba podnebja lahko zatrese našo celotno družbeno strukturo ter nas spravi v eksistenčni strah ali grozo. Seveda smo s sodobno medicino in tehnologijo odpornejši na takšne pojave. Toda če pomislimo in vidimo, kaj vse zmore narava, smo proti njej z vso našo tehnologijo vred le majhno mravljišče, ki ga lahko veter, voda, ogenj ali druge sile zelo hitro tudi povsem izničijo. Zato je pomembno, da v prihodnje še mnogo bolj kot doslej spodbujamo sebe, druge in predvsem družbene voditelje, da postanemo ponižnejši do stvarstva ter posledično do družbe in narave. Še posebej je pomembno, da začnejo voditelji tisto svojo energijo, ki jo še vedno namenjajo uresničevanju zgolj svojih ali drugih ozkih interesov, namenjati prizadevanju za reševanje človeštva pred nevarnostmi podnebnih sprememb in njihovih vremenskih posledic ter avtoritarnih teženj, ki lahko vodijo v nehumano družbo nadzora ter v nove oborožene konflikte. Ob tem je nadvse pomembno tudi previdno in odgovorno nadaljnje razvijanje tehnologije in umetne inteligence, ki sta lahko v primeru zlorabe ali nenadzorovanega razvoja človeštvu skrajno nevarni.
Predvsem pa si velja zapomniti, da imata ponižnost in skromnost tudi takojšnje pozitivne učinke na nas same. Prinašata nam notranji mir ter nas delata bolj spoštljive, potrpežljive in sočutne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
