Na splošno lahko rečemo, da je totalitarizem oblika (družbenega) zla, zato seveda ne more biti sprejemljiv. To zlo se predvsem kaže v ideologiji in praksi popolnega podrejanja posameznika neki višji družbeni celoti (državi v fašizmu, narodu v nacizmu, delavskemu razredu v komunizmu itd.), kar vodi v odsotnost vsakršne zavesti o človekovih pravicah. To višjo celoto (ki je bolj ali manj le virtualna) zastopa ena in edina zveličavna politična skupina, vladajoča politična stranka, ki jo praviloma vodi karizmatični voditelj, pri čemer je seveda ta Veliki Vodja (Hitler, Mussolini, Stalin itd.) poosebljenje negativne, tj. razdiralne in uničevalne vesoljne sile. Geslo: »Kdor ni z nami, je proti nam,« privzame v totalitarizmu najbolj skrajno obliko in vsebino. Policija in vojska nista primarno v funkciji varovanja ljudi, pač pa v funkciji varovanja totalitarne oblasti in njene države. Tajna policija, ki jo v takšni ali drugačni obliki pozna vsak totalitarni sistem, opravlja umazane naloge v imenu višjih ciljev in v interesu vladajočih. Totalitarna ideološka propaganda preko medijev vsakodnevno »bombardira« državljane in jih postopoma (pre)oblikuje v uniformne in poslušne podložnike brez lastne volje in mišljenja…
No, na tem mestu se velja za hip ustaviti z nadaljnjim navajanjem vrednostno negativnih plati, ki jih prinaša totalitarizem. Ob vsem tem se moramo namreč opomniti, da ima tudi totalitarizem – tako kot vsak drug družbeni ali naravni pojav – določen smisel in celo pozitivno razvojno funkcijo. In kaj naj bi to bilo? Zelo enostavno. Totalitarizem človeštvo postavlja pred preizkušnjo, skozi katero se (lahko) ljudje učimo. Kot vemo, se ljudje v stanju ugodja praviloma nismo željni prav veliko učiti – takrat pač uživamo v zabavi in sproščanju. Še celo tisto, kar se v stanju ugodja učimo, si izberemo tako, da nam bodisi povzroča dodatno ugodje ali pa nam naše ugodje le minimalno zmanjšuje (uživamo ali pa le »minimalno trpimo« v npr. branju knjige ali v učenju športnih iger ali igranja inštrumenta). Kadar torej ljudje preveč podležemo uživanju in s tem stagniramo ali celo nazadujemo v razvoju naše zavesti, takrat nas po višjih zakonitostih bivanja doletijo preizkušnje, ki nam poslabšajo situacijo in nas tako prisilijo v nadaljnji razvoj oziroma učenje. Bolj ko smo pred tem stagnirali ali nazadovali, večje in težje (hujše) preizkušnje nas doletijo. In ena najhujših preizkušenj za človeštvo je totalitarizem. Pri njem so na izjemni preizkušnji religiozni, moralni, pravni in drugi vidiki individualne in kolektivne človeške zavesti. Totalitarizem veliko ljudi sooči z grozljivimi situacijami zato, da jih prisili v radikalne spremembe zavesti, ki jih sicer ljudje ne bi bili sposobni napraviti. Ta radikalna šok terapija sproži v ljudeh najbolj nizkotna in najbolj vzvišena čustva, misli, ravnanja itd. V tej mejni situaciji, v kateri so mnogi ljudje tudi neposredno eksistenčno ogroženi, se dogajajo največje preobrazbe. Žal je cena izredno visoka. Tako kot bo verjetno visoka cena našega (do)sedanjega onesnaževanja okolja. Toda v celotnem prostoru in časovnem ciklusu svetovnega dogajanja so to le majhne in kratke razvojne epizode. V tej perspektivi ima torej tudi totalitarizem povsem smiselno vlogo v svetovnem dogajanju oziroma razvoju. Seveda pa je naš odpor zoper njega tista šola, ki jo moramo narediti. In če jo v naših glavah in ravnanjih naredimo že sedaj, torej še preden nas doleti kakšen novi totalitarizem, potem se mu bomo seveda izognili oziroma ga prerasli. Potem pač ne bomo več potrebovali takšne šok terapije.
Težko je reči, v čem totalitarizem najbolj prizadene ljudi. Nekdo bo morebiti pomislil, da jih najbolj prizadene s poboji in mučenji. V nekem smislu je to res. Toda v nekem drugem smislu, v smislu našega razvoja na poti samorealizacije, v smislu razvijanja naše individualne in kolektivne zavesti, nas totalitarizem verjetno najmočneje prizadene na dva načina. Prvič, v nas porodi in krepi strah in drugič, prisili nas v vrednostno negativna vrednotenja.
Poglejmo si najprej, kako je s strahom. V resnici sicer drži, da je sleherni strah nesmiseln oziroma neutemeljen ter je zgolj posledica naše nevednosti. Toda na tem mestu se ne želim spuščati v globljo filozofijo strahu, pač pa izhajam iz empiričnega dejstva, da so pač v totalitarnem sistemu ljudje prestrašeni. Bojijo se storiti napako, za katero bi jih totalitarna oblast neusmiljeno kaznovala. Bojijo se glasno razmišljati, kajti vsaka lahkotna oziroma nepremišljena beseda je lahko nevarna. Bojijo se svobodno gledati okoli sebe, kajti v totalitarni državi se sme gledati le tisto, kar oblast dovoli. Bojijo se svojega gibanja, saj se lahko povsem nehote znajdejo na kakšnem prepovedanem mestu. Bojijo se družiti z drugimi ljudmi, saj ne vedo, če ni kdo od njih morda sumljiv ali sovražen režimu. Bojijo se sproščeno pogovarjati celo v domačem krogu, kajti kaj hitro se lahko zgodi, da bi oblast izvedela za vsebino teh pogovorov (preko zgovornih otrok, preko prisluškovalnih naprav itd.). Bojijo se še marsičesa. In strah je eno najbolj negativnih, destruktivnih človeških občutij. Zavira naš razvoj in nas na dolgi rok ubija. Prestrašen človek v nobenem pogledu ni svoboden, ni motiviran, ni resnično ustvarjalen, ni iskren v odnosu do drugih in do samega sebe itd. Strah je torej eno največjih zel totalitarizma. To ve najbolje tisti, ki je takšen strah kdaj sam izkusil. Kdor ga ni, pa naj tu in tam (ponovno) poskusi ob branju kakšne knjige ali ogledu kakšnega dokumentarca na to temo podoživeti tudi to negativno občutenje. To ga bo namreč najbolj neposredno odvrnilo od kakršnekoli želje po totalitarizmu. Seveda pa to govorim le s perspektive človeka, ki se vživlja v vlogo subjekta oziroma podložnika totalitarnega režima. Tisti pa, ki si morebiti želi, da bi na totalitaren način obvladoval druge, naj pomisli na dejstvo, da vsi totalitarni režimi prej ali slej v mukah propadejo, implodirajo, »požrejo sami sebe«. Kar je značilnost vsakega zla – najprej žre druge, nato pa razžre tudi samega sebe.
Veliko negativnost totalitarizma predstavljajo vrednostno negativna vrednotenja. Enostavneje povedano, totalitarizem ljudi preko propagande, groženj ali fizične sile prisili, da sprejmejo njegovo ideologijo. Otroke z organizirano vzgojo, odrasle pa s pritiski, pod katerimi ti postopoma prevrednotijo svoje vrednote. Toda ali je v demokratičnih okoljih kaj drugače? Ali ne gre tudi tu za vsakodnevno – zavedno ali nezavedno – vrednostno indoktrinacijo, za »pranje možganov« ipd.? Seveda, vsaka šola, vsaka vzgoja in učenje, vsaka politična ali ekonomska propaganda ipd. pomenijo nekaj takega. Toda v demokraciji smo pač toliko (bistveno) na boljšem, da imamo na izbiro več različnih političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih vrednostnih sistemov, informacij, ciljev itd. – kar vse je posledica pluralnega političnega, kulturnega in širšega družbenega okolja. Totalitarizem v tem pogledu posamezniku prepreči vsakršno možnost izbire. V tem je nasilen in s tem siromaši »svoje« ljudi in posledično tudi sam sebe (kar na dolgi rok nujno vodi v njegovo degresijo in propad). Ker pa sta, kot je bilo rečeno, v totalitarnem sistemu Veliki Vodja in njegova vladajoča stranka manifestaciji zla, je tudi ideološka usmeritev, ki jo nalagata svojim podložnikom, neizogibno vrednostno negativna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
