5. Usmerjenost v zunanje vedenje posameznikov. Pravne norme so pretežno namenjene urejanju zunanjega vedenja in ravnanja ljudi. Pravo torej praviloma ne sme posegati v človekovo intimo. Tega do neke mere pravo niti ne more neposredno storiti (npr. normativno urejati počutja ali čustev posameznikov), predvsem pa to tudi ni njegova naloga. Seveda pa mora pravo tu in tam le poseči tudi v človekov notranji svet, saj lahko le na ta način pravično obravnava pravne subjekte. Tako je npr. treba v primeru spora med pogodbenima strankama ugotavljati tudi njuno resnično pogodbeno voljo, pri ugotavljanju kazenske odgovornosti posameznika pa je med drugim treba ugotoviti krivdo (npr. naklep za storitev kaznivega dejanja) in stopnjo prištevnosti, kar vse so posegi v človekovo psihično sfero. 6. Prisilnost in (državna) sankcija. Pravne norme so prisilne narave, kar med drugim pomeni, da v končni instanci njihovo uresničevanje zagotavlja država s prisilnimi sredstvi, preko pristojnih državnih organov (npr. policija, inšpektorat, tožilstvo, sodišče). Vendar pa prisilnost pravnih norm ne pomeni nujno, da pravni naslovljenci vsako posamično pravno normo tudi dejansko dojemajo kot prisilno. Tako so npr. zakonske prepovedi tatvine, umora ali kršitve pogodbene obveznosti načelno sprejemljive za večji del državljanov, saj se te prepovedi pretežno ujemajo (tudi) z njihovimi moralnimi vrednotenji. V teh primerih so pravne norme s strani pravnih naslovljencev večinoma že spontano spoštovane, zato učinkujejo kot prisilne praviloma le za tiste posameznike, ki jih kršijo. Ob vsemu temu pa je treba opozoriti, da je zatekanje k (fizični) prisili ultima ratio modernega prava, kajti to pravo temelji v prvi vrsti na t.i. kognitivni prisili, kar med drugim pomeni, da moderno pravo teži k prevladi moči argumenta nad argumentom (fizične) moči oziroma (pri)sile. Seveda pa ostaja kljub temu "grožnja" s sankcijo oziroma kaznijo še vedno sestavni del pravnih pravil, s čimer je sankcija po eni strani sestavni (podporni, potencialni) element omenjene kognitivne prisile, po drugi strani pa tudi dejanski mehanizem odzivanja na pravne kršitve.
7. Vrednote. Če ne bi upoštevali vrednot, bi bilo pravo v skladu z vsemi do sedaj omenjenimi merili pravnosti zgolj oblika (forma), ki bi jo bilo mogoče napolniti s poljubno vsebino. Pravne norme so prežete z vrednotami, ki na eni strani izvirajo iz morale, običajev, religije, različnih strokovnih področij, politike, ekonomije itd., na drugi strani pa uveljavlja pravo tudi specifične pravne vrednote (npr. pravna varnost, pravičnost, ustavnost in zakonitost), ki so neposreden produkt praktične in teoretične pravne zavesti in so se kot takšne izoblikovale skozi pravno izročilo. Pravne vrednote so v družbeni sferi relativne in deloma subjektivne, zato se ljudje v konfliktnih situacijah pogosto le težko v celoti sporazumemo o njihovih konkretnih vsebinah. Zato je tudi nujno, da v spornih situacijah na avtoritativen način (tj. z obvezno močjo) odločajo pristojni državni organi (v končni instanci predvsem sodišča), ki na ta način v določenem času in prostoru konkretizirajo vsebino navedenih vrednot.
Vsa navedena merila pravnosti (t. 1 do 7) že po svoji naravi ne morejo biti predpisana v pravnih aktih. Ta merila ustrezajo pravni kulturi in pravnemu izročilu, ki sta se utrdila v zahodnem (novoveškem, modernem) pravnem prostoru. Gre za merila, na katerih temeljita sodobna doktrina in praksa pravne države in s tem tudi doktrina in praksa človekovih pravic. Ta merila pa so pogosto latentno oziroma potencialno ogrožena s težnjo po takšnem preobsežnem pravnem normiranju, ki želi poseči v osebno svobodo (dostojanstvo, zasebnost, integriteto itd.) posameznika. Gre za to, da pravodajalec – lahko tudi z najboljšim namenom – stori zlo, če s pravom v navedenem smislu pretirava, kajti zgodovina dokazuje, da se to vedno konča v takšni ali drugačni tiraniji ali totalitarizmu, kjer pravo izgubi svojo relativno avtonomnost in postane golo sredstvo politike.
Platon je v svojem znanem delu Zakoni z najboljšim namenom zasnoval vseobsežen in zato skrajno nevaren koncept prava (»državne zakonodaje«). V želji, da bi s pravom, tj. z zakoni, skorajda do potankosti in v vseh družbenih segmentih na vrednostno idealen način uredil človeško sobivanje, je zasnoval koncept takšne zakonodaje, ki posega praktično v vse pore človeškega življenja. Čeprav tudi akterji v Platonovih dialogih na nekaterih mestih izpostavljajo, da nekaterih stvari pač ni primerno reševati z zakoni, pač pa predvsem s prepričevanjem (npr. kdo naj se s kom poroči), pa je Platonova ideja zakonskega normiranja praktično vseeno »totalna« (v jeziku 20. stoletja bi lahko rekli tudi »totalitarna«, čeprav seveda Platona ne smemo šteti za ideologa sodobnih političnih totalitarizmov). Tako naj bi po Platonu zakoni poleg številnih drugih področij podrobno urejali npr. tudi merila primernosti za sklepanje zakonskih zvez, rojevanje otrok, njihovo vzgojo in izobraževanje, umetnost itd. Seveda urejajo ta(kšna) področja državni zakoni tudi dandanes, toda Platon bi z zakoni mnogo globlje posegel v intimno (zasebno) sfero posameznikov, kot pa to dopušča moderno pravo. Platon npr. meni, da je treba predpisati ustrezno starost (v smislu »od – do«), v okviru katere se morata mladenič oziroma mladenka poročiti, ali predpisati desetletno obdobje nadzora nad mladoporočenci in nad njihovim rojevanjem otrok, ali predpisati nadzor, ki bo zagotovil, da se bodo spolni odnosi vršili le po n(a)ravni poti in zgolj zaradi ustvarjanja potomstva, ali predpisati, da mora biti celotna poezija pobožna oziroma religiozna in da lahko npr. komedije (kot nekaj nevrednega) izvajajo le sužnji in tujci, ne pa državljani, katerim zakoni zapovedujejo kreposti…
Tudi danes se seveda ljudje ubadamo s podobnimi ali celo identičnimi vprašanji. Toda v demokratični in pravni državi so vse veje državne oblasti zavezane modernim merilom pravnosti. Le-ta pa, kot rečeno, pretežno ne dopuščajo, da bi s pravom urejali intimo posameznika in tako omejevali njegovo osebno svobodo. Kot zanimiv primer za razmislek nam lahko služi predlog Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki ga je lansko leto (2006) objavilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V njem je npr. med drugim zapisano (t. 4.4.1.), da naj bi pristojni organ spodbujal oziroma ozaveščal prebivalce glede zdravih prehrambenih navad, glede potrebe po ustrezni telesni aktivnosti in glede nujnosti izogibanja vsem vrstam škodljivih odvisnosti (droge, alkohol, cigarete in druga mamila) ter odvračal ljudi od zdravstveno škodljivih modnih trendov oblačenja (npr. pretirana uporaba umetnih materialov, preozka oblačila v predelu pasu in bokov, izpostavljanje občutljivih nepokritih delov telesa okoli pasu – predvsem pri dekletih, pretirano prizadevanje za porjavelost itd.). Tu gre vsekakor za dobre namene, vendar pa je zelo pomembno, da si jih država prizadeva uresničevati predvsem v izvenpravnih sferah (izobraževanje, javno ozaveščanje ljudi, strokovne aktivnosti itd.), z zakoni in drugimi pravnimi akti pa le v čim bolj omejeni meri. V nasprotnem primeru se utegne namreč pravo (na teh področjih) izkazati za družbeno kontraproduktivno oziroma škodljivo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
