Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (EPA 1304-IV) z dne 16.2.2007 v 33. a členu določa, da lahko ne glede na splošno prepoved opravljanja detektivske dejavnosti za državne organe (drugi odstavek 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti), »predstojnik v primeru, ko razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni zaradi bolezni ali poškodbe ali da gre za morebitno zlorabo uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, za izvajanje kontrole nad uveljavljanjem teh pravic sklene pisno pogodbo in pooblasti pravno ali fizično osebo v skladu z zakonom, ki ureja detektivsko dejavnost.« Ob tem predlog zakona tudi določa, da mora pred pričetkom izvajanja takšnega nadzora »predstojnik javnega uslužbenca najprej opozoriti, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni.«
Ne glede na (nadaljnjo) usodo tega predloga v zakonodajnem postopku, menim, da zasluži že ideja, ki jo vsebuje navedeni 33. a člen novele zakona, posebno pozornost. Kot je znano, so mnenja o njeni primernosti že deljena, kajti sindikat javnih uslužbencev takšno rešitev zavrača. Tudi osebno mislim, da je takšna rešitev v nekaterih pogledih vprašljiva, pri čemer je samo po sebi zgovorno že dejstvo, da vlada v prikazu primerjalne ureditve tega področja ni navedla nobene druge demokratične države, ki bi poznala takšno vrsto detektivskega nadzora.
Najprej se lahko seveda vprašamo, kaj naj si mislimo o državi, ki mora svoje uslužbence nadzirati s pomočjo zasebnih detektivov. Ali država kot organizacija oblasti nima dovolj svojih organov, ki bi lahko izvajali takšen nadzor? Ali to pomeni, da bo država postopoma tudi povsod drugod, kjer sama ne uspe dovolj ažurno in uspešno zbirati informacij, za to najela kot dodatno pomoč detektive? Npr. v predkazenskih postopkih, pri odkrivanju prometnih in drugih prekrškov, morda celo pri nadzoru dela policistov, tožilcev, sodnikov, poslancev itd.? Če sem še nekoliko bolj ironičen, naj spomnim, da je npr. stopnja zaupanja v delo državnega zbora oziroma poslancev relativno nizka, kar pravzaprav – v duhu predlagane zakonske rešitve – kar kliče po tem, da bi tudi upravičenost odsotnosti poslancev s kakšne seje delovnega telesa ali državnega zbora preverjali detektivi. Pojdimo še nekoliko dlje in se vprašajmo: Kdo lahko zapravi več davkoplačevalskega denarja – nek javni uslužbenec, ki morebiti neupravičeno prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ali (tisti) funkcionarji, ki veliko potujejo po domovini in (predvsem) po svetu?
Prvi problem je torej ta, da država, ki prepušča takšno obliko nadzora v pristojnost zasebnim detektivom, s tem izkazuje svojo nesposobnost. Drugi problem pa se kaže v dejstvu, da lahko javni uslužbenci in seveda tudi funkcionarji državo gmotno oškodujejo še na številne druge načine (in ne le z zlorabo »bolniške« ali povračila za prevoz na delo). Če torej sedaj na nekem področju dopustimo, da zasebni detektivi delajo za državo in namesto nje, potem se stvar tu verjetno ne bo ustavila (čeprav bo šla že tu predaleč). Zakaj pa ne bi potem zasebni detektivi pomagali nadzirati javnih uslužbencev in funkcionarjev tudi na raznih službenih potovanjih in pri kateri drugi vrsti porabe javnih sredstev? Si predstavljate npr. ministra, ki povabi na kosilo goste iz domovine in tujine, zasebni detektiv pa jih vse skupaj opazuje ter beleži kaj in koliko jedo, koliko časa sedijo v restavraciji, ali se pogovarjajo o zasebnih ali službenih zadevah, kdo so ti gostje (ali je zraven kakšen »zasebni prisklednik«) ipd., ter nato o tem poroča predsedniku vlade. Ali pa, predstavljajmo si, da dekan pravne fakultete najame zasebnega detektiva, da nadzira delo profesorjev – koliko časa prebijejo na službenem mestu ter ali v času, ko so doma, namesto na fakulteti, res delajo (berejo, pišejo, razmišljajo)…
Skratka, v vsem tem vidim načelni problem. Predvsem tudi zato, ker se bojim, da je mogoče takšen nadzor nad javnimi uslužbenci, kot je predlagan z novelo zakona, tudi zlorabiti. Takšen nadzor namreč lahko pomeni tudi precejšen poseg v zasebnost, kajti detektiv bo posameznika spremljal in opazoval v njegovem domačem, zasebnem okolju, pri čemer bo seveda takšno zbiranje podatkov zaobseglo tudi vse ostale osebe, ki bodo v bližini nadziranega javnega uslužbenca. Možni so tudi številni nesporazumi. Si predstavljate, da ste na bolniški in se napotite k prijatelju po nek zdravilni čaj, detektiv pa to zabeleži in označi kot družaben obisk, ki pomeni zlorabo vaše bolniške?
Seveda moram ob vsem tem takoj priznati, da odkrivanje zlorab, ki jih navaja novela zakona, terja tudi takšne pristope, ki v razumni (nujni in primerni) meri posegajo v zasebnost. In ker je takšne zlorabe treba preprečevati in odkrivati seveda nikakor nisem apriorno proti iskanju rešitev, ki bi to omogočile. Seveda pa je treba pri tem že zakonsko določiti tudi nekatere omejitve izvajanja takšne kontrole. No, prav v tem pogledu pa je novela zakona že prav paradoksalna. Če gre po eni strani, kot sem pojasnil zgoraj, predaleč, pa po drugi strani z eno samo omejitvijo sama sebi spodnaša tla pod nogami. Gre namreč za omejitev, ki jo vsebuje določba, po kateri mora predstojnik še pred pričetkom izvajanja detektivskega nadzora javnega uslužbenca opozoriti, da obstojajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni. Če tu odmislimo vprašanje, kdaj bo podan (upam, da vsaj kolikor toliko verodostojen oziroma utemeljen) sum, da gre za zlorabo, lahko vsekakor že po zdravi kmečki logiki sklepamo, da bo tako opozorjen javni uslužbenec, če tudi v resnici zlorablja svoje pravice, storil vse, da svojo zlorabo tudi nadalje prikrije. Če bo opozorjen na možnost detektivskega nadzora, bo pač zlorabo zanikal (»prostovoljnih skesancev« zagotovo ne bo veliko) svoja ravnanja pa bo pač za ustrezen čas priredil zakonskim zahtevam. Seveda pa bi bil že tudi to določen uspeh, saj bi se lahko na takšen »zastraševalen« način tiste uslužbence, ki zlorabljajo svoje pravice, v prihodnje v precejšnji meri odvrnilo od takšnih zlorab.
Zastavljajo se še druga vprašanja. Npr. kaj storiti z zdravnikom, ki javnemu uslužbencu izda potrdilo o bolezni, čeprav v resnici ni bolan v tolikšni meri, da bi smel uveljavljati pravico do zadržanosti z dela? Saj vemo, kako je s tem… Toda naj se za konec vrnem na začetek. Temeljni vprašanji sta: ali lahko država nadzor nad javnimi uslužbenci prepušča zasebnim detektivom ter kako preprečiti morebitne zlorabe takšnega nadzora. V tem trenutku lahko le upam(o), da bo zakonodajalec vse te dileme temeljito premislil ter sprejel le takšne rešitve, ki so v duhu pravne države ter hkrati ustrezajo tudi naravi in funkciji moderne države kot takšne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
