Toda vsakdo, ki se nad nenehnim širjenjem prava na vseh ravneh (tj. predvsem na pravodajni, praktično-aplikabilni in teoretično-refleksivni ravni) resno zamisli, kmalu ugotovi, da je zgornja ugotovitev zavajajoča. S Konfucijem (in tudi z marsikom drugim) bi lahko dejali, da je preveč ravno tako slabo, kot premalo. Ali drugače: tudi pri obsegu prava je treba imeti pravo mero! Kvantiteta lahko namreč (če smo nekoliko priročno dialektični) pripomore k ustvarjanju nove kvalitete, lahko pa (prevelika) kvantiteta kvaliteto tudi zmanjša ali celo izniči (s čimer ustvari seveda neko drugo, recimo temu »slabšo kvaliteto«). In kar je pri tem najhuje: tisto, kar se je tako ali drugače gradilo (krepilo, izpopolnjevalo ipd.) dneve, mesece, leta, desetletja, stoletja ali celo bistveno dlje, lahko nepremišljena človekova poteza (ali pa seveda kak naravni dogodek) poruši v enem samem trenutku. Samo pomislimo, koliko časa je potrebno za izgradnjo hiše in koliko za njeno zrušitev, da o sekanju dreves ter o kakšnih telesnih ali psihičnih poškodbah raje ne govorimo.
Tudi za izgradnjo kvalitetnega pravnega reda je potrebno veliko časa in veliko manj za njegovo oslabitev ali razgradnjo. Pri tej izgradnji in še posebej pri ohranjanju ustreznega prava se je zato med drugim treba vedno zavedati nekaterih temeljnih značilnosti fenomena družbene moči. Pravo mora imeti relativno veliko družbene moči, če želi opravljati svoje temeljne funkcije, tj. zagotavljanje miru, reda, relativne pravičnosti, pravne varnosti, družbene kohezivnosti, pogojev za vsestranski razvoj družbe itd. Pri tem je najvišja in najbolj družbeno prepričljiva tista moč prava, ki se izraža v njegovi avtoriteti (v izvornem pomenu pojma avtoriteta), najmanj prepričljiva oziroma najbolj heteronomna pa je tista moč prava, ki se izraža v njegovi grobi, fizični (pri)sili. Kadar pravodajalci, sodniki in vsi drugi ključni akterji v pravu pretežno uživajo resnično avtoriteto, kar pomeni, da imajo zgledno in prepričljivo moč delovanja, ki samodejno ustvarja zaupanje pri ljudeh ter jih celo privlači in vodi, takrat je pravo v »zlati dobi«. Kadar se pravni akterji pretežno opirajo na zastraševanje z grobo fizično (pri)silo in na uveljavljanje le-te, takrat je pravo v »temni dobi«. V vsakem primeru pa je, kot praviloma uči pravna teorija, obstoj prava pogojen z njegovo družbeno učinkovitostjo. Če pravo ni v zadostni meri družbeno učinkovito, potem je nemočno oziroma ga dejansko ni.
Ker je »zlata doba prava« seveda bolj ideal kot družbena stvarnost (čeprav nas »zlati žarki prava« tu in tam le obsijejo), je danes razveseljivo že predvsem to, da smo v sodobni moderni, tj. demokratični in pravni državi tudi precej (ne pa v celoti) odmaknjeni od »temne dobe prava«. Kljub temu pa s stanjem prava v Sloveniji na splošno (še) ne moremo biti zadovoljni. To ne pomeni, da vsaj pretežno nismo pravna država (to na splošno smo, čeprav na nekaterih posameznih področjih še ne izpolnjujemo kriterijev pravne države), pač pa pomeni, da pravo zaenkrat v naši državi še nima zadostne oziroma ustrezne družbeno kohezivne in varovalne vloge. K temu pa, navidez nekoliko paradoksalno, med drugim v precejšnji meri prispeva prav šibka (samo)omejenost prava.
Za kaj gre? Če ponovimo oziroma parafraziramo prej izrečeno misel, lahko rečemo, da je preveč prava ravno tako slabo kot premalo prava. Če je prava preveč v tem smislu, da med prebivalstvom prevlada miselnost, da je pravo najpomembnejši dejavnik za reševanje družbenih problemov in se zato ljudje pretirano zatekajo k pravnim sredstvom oziroma postopkom, če zakonodajalec meni, da bo lahko predvsem z zakoni in z drugimi pravnimi akti razrešil temeljne družbene probleme, če katerokoli (naj)višje sodišče postopa izrazito aktivistično, s pretirano željo »pravno-politično« usmerjati družbeni razvoj ipd., potem pravo neizogibno izgublja družbeno moč. Nisem prvi in upam, da tudi ne zadnji, če rečem, da se v Sloveniji pogosto že zakonodajalec (bolj ali manj že ves čas od osamosvojitve dalje) premalo zaveda, da večkrat z nesorazmernim uvajanjem novih pravnih institucij, pravnih postopkov in sankcij, predvsem pa z določanjem novih in novih pristojnosti državnih organov dejansko slabi moč prava. Ko so npr. sodišča zasuta s tožbami in z drugimi vlogami pravnih subjektov, ko inšpekcijski in drugi organi z zakoni dobivajo nove in nove pristojnosti, brez temeljite predhodne analize o kadrovskih, finančnih in drugih zmožnostih za takšno razširjeno in strokovno zahtevno dejavnost, takrat seveda pretirana količina (kvantiteta) takšnih zakonskih in podzakonskih norm močno slabi njihovo moč, učinkovitost in s tem kakovost (kvaliteto) prava. Če k temu prištejemo še vedno močno težnjo slovenskih državljanov, da svoje nesporazume in spore rešujejo po pravni poti, potem vidimo, da je treba pravo na ustrezen način rešiti te odvečne kvantitete. In to ne le na razvpitem področju sodnih zaostankov, pač pa predvsem tudi na bolj temeljnih ravneh prava, tj. na področju splošne pravne miselnosti in pravne kulture.
Ne gre torej zgolj za količino (kvantiteto) prava, kajti ta količina z družbenim razvojem neizogibno raste. Pravo se mora seveda prilagajati oziroma ustrezno odzivati na družbeni razvoj ter le-tega včasih tudi usmerjati ali pospeševati (kar je že tema za kakšno drugo kolumno). Toda vse to je primerno le tam, kjer družbeni razvoj to resnično in nujno terja, ne pa tam, kjer takšne potrebe dejansko ni, ali pa tam, kjer pravo zaradi svoje narave in omejene moči ni primerno sredstvo za uresničevanje določenih družbenih interesov oziroma ciljev. Gre torej za to, da je treba količino prava omejevati na pravih (nevralgičnih) točkah. To pomeni, da morajo pravni akterji, med katere sodijo navsezadnje tudi državljani, resnično dojeti, da je treba k reševanju družbenih problemov in predvsem tudi posamičnih medčloveških nesoglasij pristopiti predvsem tudi z nepravnimi sredstvi, tj. z moralnim čutom, z izobraževanjem in razvijanjem vzajemnega posluha in tolerance, z razvijanjem odgovornosti do (pravic) drugih ter do družbe in države, s poudarjeno usmerjenostjo na preprečevanje (pravnih) konfliktov (predhodno pridobivanje relevantnih informacij, neposredni razgovor z »nasprotno stranjo«, pravočasno oziroma predhodno pravno svetovanje ipd.), z nadaljnjo krepitvijo izvensodnega reševanja sporov (mediacije, poravnave itd.) ter nenazadnje – kar je seveda najbolj pomembno – z zmanjšanjem psihološke odvisnosti od negativne materialistične miselnosti (tj. od potrošništva, od težnje po materialnem bogatenju in prestižu neposredno na račun sočloveka ipd.).
Vse to seveda nikakor ne pomeni, da bi bilo v takšnem bolj uravnoteženem pravnem okolju dela za pravnike bistveno manj. Zagotovo pa bi bilo manj nepotrebnega in nekoristnega dela ter takšnega, ki kljub trudu in znanju dobrih pravnikov ni ustrezno družbeno ovrednoteno, ker pač ljudje v pravo na splošno premalo zaupajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
