Odločba ustavnega sodišča z dne 9.6.2011, s katero je to sodišče ustanovilo občino Ankaran, sodi med izrazito sporne ustavnopravne odločitve. Kljub temu neposredno po sprejetju v pravnih krogih ni doživela kakega resnejšega odklonilnega ali kritičnega odziva. Kar nekaj bivših ustavnih sodnikov, pa tudi drugih pravnih komentatorjev, je do ustavnih sodnikov v tem primeru pretežno prizanesljivo. Tako kot so bili nekateri prizanesljivi do poprej prav tako izrazito ustavno spornega ravnanja državnega zbora, ki ni izvršil odločbe ustavnega sodišča z dne 26.11.2010, s katero je to sodišče, če povem poenostavljeno, državnemu zboru naložilo, da ustanovi občino Ankaran.
Na eni strani smo v tem primeru soočeni s pretiranim ustavnosodnim aktivizmom, na drugi strani pa z nedopustno politično ignoranco nasproti odločbi/am ustavnega sodišča. Gre za dva (pravna) zla, pri čemer pa drug drugega ne moreta in ne smeta opravičevati. Zdi se, da smo se ponovno, tako kot že pri nekaterih drugih aktivističnih ustavnosodnih odločitvah in pravno nedopustnih ravnanjih parlamenta, znašli v situaciji, ko se en visoki državni organ na ustavno sporno odločitev drugega visokega državnega organa odziva z lastno ustavno sporno odločitvijo.
Zgodba z občino Ankaran je neločljivo povezana z ustavno zgodbo o mestni občini Koper, ki ima svoj ustavno sporni začetek v odločbi Ustavnega sodišča iz leta 1994, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da mestna občina Koper ni v skladu z ustavnim konceptom (mestne) občine. Ta odločitev ustavnega sodišča je bila nedvomno v veliki meri svojevoljna, kajti ustava ne ponuja določnejših meril za presojo koncepta mestne občine. Ustavno sodišče je sicer v tej in drugih odločbah sámo opredelilo nekatere prvine mestne občine, vendar pa, kot rečeno, teh prvin ni mogoče razbrati iz ustavnega besedila. V tem smislu je ustavno sodišče že takrat ravnalo aktivistično, kar pomeni, če ta pojem nekoliko poenostavim, da je ustavo za dosego zamišljenega pravega cilja razlagalo bolj v skladu z s subjektivnimi mnenji (večine) ustavnih sodnikov, kot pa v skladu z zapisanimi ustavnimi določbami.
Kot se to dogaja pri vsaki aktivistični ustavnosodni odločitvi, tako pri nas kot v tujini, je tudi ravnokar omenjena odločitev sprožila ugibanja o njeni morebitni politični motiviranosti. Večina poslancev državnega zbora se je na to odločitev odzvala z odporom, kar je dolgoročno vodilo do njenega nespoštovanja in neuresničitve. Državni zbor občine Koper ni razdružil oziroma preoblikoval tako, da bi zadostil konceptu občin(e), kot ga je v svoji ustavni viziji zasnovalo ustavno sodišče. Ob tej nedokončani ustavnopravni zgodbi je tako ostal grenak priokus, saj je občina Koper po eni strani ostala sinonim za neizvršeno odločbo ustavnega sodišča, po drugi strani pa sinonim za pretirano aktivistično ustavnosodno razlago, pri kateri je ustavno sodišče izkazalo nezadostno mero t.i. ustavnosodnega samoomejevanja in tako svoji odločitvi odvzelo dobršno mero pravne prepričljivosti (legitimnosti).
Ustavnosodnega aktivizma ne gre obsojati kar vsepovprek, kajti marsikatera napredna pravna rešitev, ki je bila sprejeta v korist zagotavljanja človekovih pravic, varstva manjšin ali nasploh načel pravne države, je bila v posameznih demokratičnih državah (v ZDA, Evropi in drugod) uveljavljena prav s pomočjo takšnega samozavestnega in odločnega delovanja vrhovnih ali ustavnih sodišč, ki so z aktivističnimi pristopi presegli stare parlamentarne, izvršilno-upravne in sodne prakse, ki so temeljile na zmotnem ali namerno popačenem razumevanju ustave in zakonodaje ter dopuščale različne oblike rasne, verske, spolne in druge družbene diskriminacije. V tem smislu potrebuje Slovenija tako na ustavnosodni kot pravosodni ravni še več takšne sodniške samozavesti in poguma, ki se upira političnim in drugim zlorabam prava. V tem pogledu so lahko nekateri zadnji javni nastopi aktualnega predsednika slovenskega ustavnega sodišča, ki jasno in odločno pojasnjuje ter zagovarja sprejete ustavnosodne odločbe, dobrodošel vzor nosilcem sodne veje oblasti, ki le-te nikakor ne uspejo ustrezno oziroma zadostno afirmirati v očeh javnosti.
Toda težava nastopi tedaj, ko ustavnosodni aktivizem prekorači dopustne ustavne meje. Tedaj se v strokovno, politično in laično javnost naseli dvom. Še tako odločen javni nastop predsednika ustavnega sodišča, ki sicer povsem utemeljeno izpostavi in kritizira nesprejemljivo in škodljivo ravnanje parlamenta oziroma poslancev, ki ne sledijo odločbi ustavnega sodišča, v takem primeru nima pravega učinka. Ustavno ali katerokoli drugo sodišče lahko namreč vzpostavlja in ohranja svojo etično in pravno prepričljivost le tako, da ostaja v prvi vrsti tudi sámo dosledno zavezano pravu. Vsak državljan si želi pogumnega in odločnega sodnika, tj. takšnega, ki ne bo podlegel političnim pritiskom, ki bo sposoben zavarovati integriteto sodišča pred raznimi žaljivimi ali neutemeljenimi napadi ter bo nenazadnje sposoben v razumnem roku sprejeti odločitev. Toda odločitev mora biti sprejeta v pravno dopustnih mejah.
Še posebej tisti, ki se dlje časa ukvarjamo s pravom, dobro razumemo, da puščajo določbe ustave in zakonov ustavnim in drugim sodnikom vedno več ali manj razlagalnega prostora. Zaželeno je, da sodnik ta prostor pri sprejemanju konkretne odločitve napolni z duhom pravne države in pravičnosti. Toda če pri tem sodnik očitno prekorači ustavne in zakonske okvire, vnese s tem v (ustavno)sodno prakso arbitrarnost, pravno nepredvidljivost in negotovost. To pa je poleg nepravičnosti druga najbolj neprijetna stvar, ki se nam lahko dogodi na področju uresničevanja prava. Takšen (ustavno)sodni aktivizem ni v skladu z ideali pravne države in slabi zaupanje v pravo.
Ustavno sodišče je z uvodoma omenjeno odločbo kar sámo ustanovilo občino Ankaran. Ne glede na še tako dobronamerne motive ustavnega sodišča, ki je želelo s tem zagotoviti izvršitev svoje prejšnje odločbe in posredno »sankcionirati« neustavno ravnanje državnega zbora, je to sodišče tu prekoračilo ustavno dopustno mejo. V 139. členu ustave je določeno, da se občina po poprej opravljenem referendumu ustanovi z zakonom(!). Kljub svoji skorajda salomonski odločitvi, s katero je ustavno sodišče po eni strani z ustanovitvijo občine Ankaran ugodilo predlagatelju ustavnega spora, hkrati pa z odložitvijo volitev in dejanskega konstituiranja te občine do leta 2014 še vedno ohranilo nekakšno občinsko sobivanje Kopra in Ankarana ter tako »pustilo času čas«, je to sodišče tu ravnalo napak. Očitno je namreč prekoračilo meje ustave, kajti iz navedenega ustavnega člena, ki ga v tem pogledu ne relativizira nobena druga ustavna določba, je nedvoumno razvidno, da lahko občino ustanovi le državni zbor kot zakonodajalec.
Če se problemu približam še z druge strani, naj povem, da se ne strinjam s pravniki in politiki, ki skušajo s takšno ali drugačno argumentativno akrobatiko prepričati laično in strokovno javnost, da državni zbor kakorkoli ni dolžan izvrševati odločb ustavnega sodišča. Zakonska določba, po kateri so odločitve ustavnega sodišča obvezne, ne sme postati žrtev takšnih sklepanj. Če dopustimo, da tu nastane vrzel in torej te ali one odločbe ustavnega sodišča več ne štejemo za povsem pravno zavezujoče, s tem zanikamo funkcijo in pomen ustavnega sodišča kot ključnega varuha ustavnosti.
Povsem nekaj drugega pa je seveda vprašanje, ali lahko kdo državni zbor prisili, da izvrši odločbo ustavnega sodišča. Čeprav bi morala vsaka s strani parlamenta neizvršena ustavnosodna odločba vsekakor hudo bremeniti pravno vest poslancev, to še ne pomeni, da lahko v primeru neizvršitve svoje odločbe ustavno sodišče kar neposredno vstopi v vlogo državnega zbora in samo sprejme nekaj, kar je po ustavi kot zakonodajna odločitev v izključni domeni parlamenta. Zavedam se, da stoji za aktualno in marsikatero prejšnjo aktivistično ustavnosodno odločitvijo širši premislek ustavnih sodnikov, ki so, denimo, ankaransko odločbo sprejeli celo z zavidljivo visoko stopnjo soglasja. Toda nobeno sklicevanje na (ustavno)pravno argumentacijo ali na prakso tujih ustavnih sodišč ne more spremeniti očitnega dejstva, da je ustavno sodišče tu prekoračilo meje 139. člena slovenske ustave. Ta odločitev ima lahko kot temelj za prihodnjo ustavnosodno prakso zelo neprijetne posledice. Brez ironije se lahko namreč vprašamo, katera določba ustave je naslednja...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
