Če zanemarimo različne nominalizme (besedne igre) in utopizme, se moramo soočiti s slabo novico. Brez političnih strank enostavno ne gre. Brez njih ni niti demokracije niti nobene druge politične ureditve. Stvar je pravzaprav zelo enostavna, le da se do globljega spoznanja o njej ni mogoče dokopati ker preko noči. Še preden jo na kratko razložim, pa želim strnjeno pojasniti razlog, zakaj se sploh osredotočam na to temo, o kateri je bilo prelitega že veliko črnila.
Ob sedanjem nevzdržnem stanju slovenske politike se v zadnjih mesecih vedno pogosteje oglašajo posamezniki in združenja, ki nakazujejo, da je mogoče rešitev iz te politične tragikomedije najti z usmeritvijo v nad- ali izven-strankarsko politiko, v oblikovanju strokovne vlade ali sveta modrih ali v prevladi civilnodružbenih gibanj, ki naj bi presegla strankarsko politično delovanje. Vse te ideje in hrepenenja so pretežno dobronamerna, vendar v resnici le kratke sape. Prav imajo zagotovo v tem, da nujno potrebujemo več spoštovanja stroke s strani politike, več aktivnega državljanstva in civilnodružbenega angažmaja, več zdravorazumskosti ipd. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da se lahko odrečemo političnim strankam.
Seveda se lahko na volitvah odrečemo tej ali oni konkretni stranki, je več ne izvolimo v parlament ali jo izžvigamo na kak drug način. Toda politične stranke so kot takšne neizogibni dejavnik slehernega političnega prostora v državno organizirani družbi. Zato je pomembno preusmeriti našo pozornost v pravo smer in s tem preprečiti, da bi v prihodnjih mesecih ali letih nepotrebno trošili energijo še z razpravami o tem, kako se znebiti političnih strank.
Ne gre torej za vprašanje, ali potrebujemo politične stranke. Gre za to, da potrebujemo mnogo boljše politične stranke. In ravno v to je treba v tem in prihodnjem času usmeriti politične potenciale. Po eni strani je treba uporabiti vsa legitimna demokratična sredstva za izboljšanje strukture in delovanja obstoječih strank, hkrati pa seveda upati, da bo morebiti na političnem prizorišču zasijala tudi kaka nova kakovostna stranka in izpodrinila kako nekoristno staro.
In zakaj se političnim strankam ni mogoče odreči?
Odgovoru se je treba približati z dveh različnih zornih kotov. Po eni strani je treba razumeti, kaj je politična stranka, po drugi strani pa je pomembno dojeti, zakaj je politično združevanje nujni pogoj za uresničevanje političnih ciljev.
Pojem politične stranke zajema predvsem tri temeljne prvine: 1) stranka mora imeti svojo notranjo organizacijo (predsednik, podpredsedniki, sekretar, odbori, članstvo, finance, volitve v organe stranke ipd.); 2) težiti mora k prevzemu oblasti, kajti le tako lahko v družbi uresniči svoje cilje; 3) imeti mora izdelan politični program, ki vsebuje določeno ideologijo in akcijski načrt. Vsako združenje ljudi oziroma državljanov, ki želi prevzeti oblast, tj. vodenje države, lokalne skupnosti ali kake druge teritorialno-politične enote, z namenom, da bi v njej vladala oziroma usmerjala življenje ljudi na način, ki se ji zdi za skupnost ali družbo najboljši, tvori politično stranko. Takšno združenje se lahko imenuje kakorkoli želi, lahko se proglaša za nepolitično, strokovno, kulturno ipd., lahko poudarja svoj civilnodružbeni značaj in trdi, da ni politična stranka – v trenutku, ko si začne prizadevati, da z volitvami ali kako drugače pride v državne ali lokalne oblastne organe, postane po naravi stvari politična stranka. Enako kot denimo nekdo, ki je izvoljen za poslanca ali župana s tem zanesljivo postane politik, četudi se sam morebiti deklarira za gospodarstvenika, strokovnjaka ali koga drugega.
Poglejmo si zdaj zadevo še z druge strani. Pomislite, kaj lahko v državi dosežete zgolj kot posameznik/ca. Kaj lahko dosežete, če želite spremeniti kakovost komunalnih storitev, usmerjati gradnjo cest, vplivati na razporejanje proračunskega denarja (za policijo, vojsko, zunanjo politiko, kulturo, socialo, šolstvo, znanost itd.), spodbujati tak ali drugačen ekonomski razvoj, pomagati kmetijstvu, urejati režim voda, vplivati na davčno politiko ali kar na splošno pomagati ljudem, da bi bolje živeli. Kot navaden državljan, tj. kot posameznik, nimate praktično nobene možnosti, da na te stvari močneje ali odločilno vplivate. V kakem primeru lahko nek priznan strokovnjak s svojim mnenjem izjemoma sam vpliva na kako politično odločitev s svojega strokovnega področja, vendar pa mu vladajoča politika zagotovo ne bo prisluhnila na vseh ostalih področjih.
Ker je posameznik politično nemočen, se mora za dosego političnih ciljev (v smislu načrtovanj politik na različnih družbenih področjih) povezati oziroma združiti z drugimi posamezniki. Pri tem takšno združenje temelji na nekaterih temeljnih skupnih imenovalcih, kajti jasno je, da se njegovi člani o vsem ne morejo strinjati. Družijo pa jih ti temeljni skupni imenovalci, ki predstavljajo temeljne politične cilje združenja. Če bi vsak posameznik sam tekmoval na »političnem trgu«, bi bila ponudba enostavno prevelika in pretirano razpršena, zato je nujno, da se podobno misleči posamezniki povežejo v politična združenja. In v hipu, ko želijo svoje videnje najboljše politike (najboljše za družbo in/ali za njih same) uresničiti v celotni skupnosti, postane njihovo združenje politična stranka. V tem hipu si namreč začne to združenje prizadevati priti do družbene moči, tj. priti na oblast.
Ker smo v družbi različno misleči in delujoči ljudje, se v skladu s tem nujno oblikujejo različne politične stranke. V eno-strankarskem sistemu, kot smo ga denimo imeli tudi pri nas v času jugoslovanskega real-socializma (komunizma), je sicer družbi vladala zgolj ena stranka, ki je s svojo totalitarno dominacijo že kmalu po drugi svetovni vojni preprečila delovanje drugim strankam. Po eni strani je (bil) prav ta sistem tudi dokaz, da ni države brez (vsaj ene) politične stranke, po drugi strani pa so se znotraj komunistične stranke oblikovale različne neformalne skupine oziroma frakcije (»stranke znotraj stranke«), ki so se med seboj bojevale za prevlado v okviru edine dopustne krovne stranke.
Poleg političnih strank obstajajo seveda tudi druga politična združenja, denimo politična društva ali politične nevladne organizacije. Te si ne prizadevajo priti na oblast, pač pa se zadovoljijo s svojo vlogo interesne skupine ali skupine za pritisk, kar pomeni, da svoje ideje in kritiko naslavljajo na politične stranke, same pa ne kandidirajo na volitvah. Toda obstoj takšnih ne-strankarskih političnih združenj je mogoč le zato, ker poleg njih (že) obstajajo politične stranke, na katere se ta združenja sploh lahko obračajo.
Kakorkoli zadevo obračamo, vedno znova pridemo do tega, da še posebej v demokraciji ne gre brez dveh ali več političnih strank, ki odražajo raznolikost oziroma pluralnost človeških političnih mišljenj in idealov. Stranke torej so, ne glede na to, kako jih poimenujemo. To je dejstvo, ki so ga starejše demokracije že zdavnaj dokončno pripoznale kot nekaj neizogibnega. Slovenci se moramo tu počasi otresti svoje naivne vere v to, da je mogoče pričakovati nekakšno boljšo, bolj pošteno in pravično politiko takrat, ko ne bo več političnih strank in bo kar neposredno vladala strokovna in drugačna pamet, oziroma (samoupravno) ljudstvo preko raznih neodvisnih posameznikov in civilnodružbenih združenj. Takšni pogledi so družbeno utopični in bodo lahko v neki nam zaenkrat še ne povsem predstavljivi obliki uresničeni šele takrat, ko bo splošna človeška zavest na bistveno višji ravni od sedanje.
Otresti se moramo torej svoje splošne in apriorne antipatije do obstoja političnih strank. Toda, kar je še pomembneje, otresti se moramo tudi slabih vodstev in članov obstoječih političnih strank. Prizadevati si moramo za procese, ki bodo strankarski politični prostor prečistili do te mere, da bo kritična masa nepoštenih in nesposobnih politikov upadla do te mere, da jih bo lahko postopno nadomestila nova generacija politikov, ki bodo zadeve znali in zmogli obrniti na bolje. Politika se seveda ob tem še dolgo ne bo otresla mnogih svojih negativnosti, zaradi katerih je že tisočletja na slabem glasu. Toda med sedanjim poraznim stanjem in demokratičnimi političnimi ideali je še marsikaj vmes, zato upanje v bolj pravično, razumno, spodbujevalno in nasploh boljšo politiko nikakor ni brez realnih temeljev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
