V zvezi s kazenskimi ovadbami, obtožbami in obsodbami, ki so jih bili v zadnjem času deležni kar številni politiki na visokih položajih (predvsem predsednik vlade, ministri, poslanci in župani), se vedno znova zastavljajo ista vprašanja:
- ali gre za politični konstrukt;
- ali mora politik visokega ranga zaradi takšnih resnih očitkov odstopiti s položaja;
- ali ne brije politična oblast norcev iz državljanov, in sicer v smislu gesla: različnost v eno(tno)sti (politiki so različni v svojih značajih in interesih, enotni pa v prikrivanju nečednosti, v katere so bolj ali manj vpletene vse vodilne politične skupine in njihovi protagonisti)?
Če nekoliko pomešam vrstni red odgovorov, naj najprej ugotovim, da je seveda zadnje vprašanje zgolj retorično. Odgovor nanj je jasen.
Prvo vprašanje je zelo zahtevno, kajti ob sedanjem precejšnjem nezaupanju v pravno državo ter ob nekaterih oprostilnih sodbah ali relativno dolgih postopkih v primeru (pred)kazenskega obravnavanja politikov je težko pričakovati, da bo povprečen državljan verjel, da tudi predkazenski in kazenski postopki zoper politike visokega ranga potekajo po enakih merilih in pravilih, kot veljajo za ostale državljane. Poleg tega praktično vsak obdolženi politik pred kamerami in mikrofoni pojasnjuje, da je v vseh pogledih nedolžen ter da je zgolj žrtev politične zarote.
Vse to na nek način tudi močno otežuje delo pristojnih državnih organov. Predstavljate si, da ste policist ali kriminalist, ki morate opraviti zaslišanje predsednika vlade (J. J.) ali ljubljanskega župana in vodje politične opozicije v državi (Z. J.). Predstavljate si, da ste državni tožilec, ki ju želi spraviti v zapor, onadva pa odločno zatrjujeta, da so vaši »dokazi« bodisi neprepričljivi in ponarejeni ter da so vam jih podtaknili njuni politični nasprotniki. Predstavljate si, da ste sodnik, ki se mora odločiti, da bo katerega izmed njiju, ali morebiti oba, poslal v zapor in s tem povzročil konec njune politične kariere (razen, seveda, če se po prestani zaporni kazni, kot kakšna velika zgodovinska ali sodobna osebnost, ne zavihtita ponovno na oblast in dokažeta nepravnost ali morebiti celo zločinskost sistema, ki ju je obsodil)? Predstavljate si, da ju kot sodnik oprostite obtožbe, za katero približno pol Slovencev meni, da je še kako utemeljena. Ali bi vas bilo strah, da boste morebiti naredili usodno napako in razsodili narobe, ali pa da boste vi in vaša družina tarča izsiljevanja, groženj in žaljivih obdolžitev? Ne vem, če ste se kdaj skušali poglobljeno vživeti v takšne situacije, toda zagotovo so zelo težavne in odgovorne. Najhujše pri vsem tem pa je, da ob vseh aferah, lažeh, koruptivnih dejanjih in drugih negativnih pojavih, pa tudi ob vseh mogočih dezinformacijah, ki jih širijo mediji in dobronamerni ljudje ob šanku, skorajda nihče ne more zagotovo vedeti, kaj je resnica in kaj videz.
Če se v nadaljevanju posvetim še drugemu nanizanemu vprašanju, ki ga izpostavljam tudi v uvodu v to kolumno, naj najprej tudi tu ugotovim, da je odgovor nanj vse prej kot lahek. Če je politik osumljen ali obtožen hujšega kaznivega dejanja, to zagotovo že takoj vrže slabo luč nanj in na njegovo politično stranko. Četudi pravno velja t.i. domneva nedolžnosti, po kateri nihče ni odgovoren za kaznivo dejanje, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, je sleherni obdolženec javno negativno ožigosan (stigmatiziran) v trenutku, ko se razve, da je nečesa osumljen ali obtožen. Obdolženega politika takšna obdolžitev nedvomno takoj oropa vsaj dela njegove politične in osebne kredibilnosti, kar seveda negativno vpliva tudi na njegovo politično stranko in politične somišljenike. Ali mora zato politik v tem trenutku odstopiti? Ali mora na ta način svojo stranko in simpatizerje odrešiti negativnega bremena? Ali je res, kot javno trdijo nekateri komentatorji, da lahko potem obdolženi politik še vedno na sodišču dokaže svojo nedolžnost in se ponovno vrne v aktivno politiko ali celo zavihti na sam politični vrh, od koder so ga tako nepošteno pregnali njegovi nasprotniki?
Predlagam, da naredite namišljeni poskus pri samem sebi. Zamislite si, da ste župan svoje občine. Nekega dne v lokalnem časopisu nekdo objavi, da ima dokaze, da ste pedofil. Obiščejo vas kriminalisti in že v nekaj dneh cela država izve, da ste v (pred)kazenski preiskavi. Vi seveda dobro veste, da je vse skupaj zlonamerna izmišljotina. Žal pa v to ne morejo kar takoj verjeti vsi ostali državljani, ki jih je dosegla ta informacija. Vaša družina, vaši otroci, partner, starši in drugi sorodniki so prizadeti. Kamorkoli gredo, jih spremljajo pomenljivi pogledi sošolcev, sodelavcev, prijateljev, znancev in neznancev. Nekateri jim postavljajo vprašanja. Morda si celo mnogi občani mislijo, da je tam, kjer je dim, tudi vsaj malo ognja. Vaši politični podporniki v občini so v zadregi. Želijo vas podpreti, vendar morajo prej od vas izvedeti, da niste krivi. Toda, ali vam lahko kar verjamejo na besedo. Ali morebiti niste tudi vi le tipičen politik, ki včasih tudi kaj prikrije ali se zlaže? In ali ni vsakdo pod kožo krvav in se mu morda lahko zgodi tudi kaj takega, hudo nespodobnega? Dvom tukaj, dvom tam. Vsi čakajo na resnico. Vi jim jo seveda takoj poveste, posredujete jo medijem in s tem vsem državljanom. Pa vendar, saj veste, kako je, najlažje je reči, tega nisem storil – to pač počnejo vsi politiki. Dokažite vendar, da ste nedolžni. Toda, kako boste to dokazali, če pa se kazenski postopek še ni niti začel, pa tudi če bi se že začel, je do pravnomočne oprostilne sodbe še daleč. Če boste oproščeni na prvi stopnji, se lahko državni tožilec pritoži in postopek se nadaljuje pred višjim sodiščem – in spet traja, traja… In potem ste, denimo, nekega dne pravnomočno oproščeni. Kako leto ali dve zatem, ko so vas po nedolžnem oblatili. V tem času se je zgodilo že marsikaj. Vaša politična kariera je bila lahko zaradi neresničnih obtožb in kazenskega postopka že neslavno oziroma klavrno zaključena. In zdaj, ko imate v rokah pravnomočni dokaz, da ste nedolžni – ali vam zdaj vsi verjamejo? Ali ni tako, da lahko dragi in »ta pravi« odvetniki izvlečejo pred sodiščem marsikaterega nepridiprava? Sicer pa, za pravnomočno oprostilno sodbo zadostuje že to, da sodnik ne more z gotovostjo oziroma onkraj vsakega razumnega dvoma ugotoviti vaše krivde. Ali torej te krivde res ni? Tako se morebiti še vedno sprašujejo mnogi ljudje, ki poznajo vaš primer. Ali vam bodo ti ljudje zaupali druženje s svojimi otroci, če si boste tega zaželeli?
Skratka, vse skupaj je lahko izredno neprijetno, celo uničujoče. Ali morate torej zato kot politik, ki ve, da ni storil očitanega kaznivega ravnanja, kar takoj ob obdolžitvi odstopiti s političnega (županskega) položaja. Ali ni prav ravno nasprotno: ker ste nedolžni, celo ne smete odstopiti s položaja, saj bi s tem popustili zlu. Ali ni tako, da morate zdaj celo storiti vse, da ostanete na položaju, dokažete svojo nedolžnost in preprečite nepoštenim političnim ali kakim drugim nasprotnikom, da oslabijo vaše pozitivno politično in širše človeško delovanje?
Seveda obstaja še situacija, ko obdolženi politik ve, da je kriv. Če gre v tem primeru za hujše kaznivo dejanje, potem je seveda odstop nujen, je vprašanje časti, katarze, spodobnosti in odgovornosti do svoje politične stranke, do drugih svojih podpornikov ter do državljanov nasploh. V Sloveniji verjetno večina državljanov domneva, da gre v sproženih (pred)kazenskih postopkih zoper politike predvsem za to situacijo, zato tem politikom v nobenem primeru ni lahko. Dogaja se jim namreč približno to, kar sem opisal v zgornjem namišljenem primeru. Le da gre v takih primerih, ko so torej obdolženi politiki v resnici krivi, za povsem upravičene postopke in pritiske nanje. Če takšni politiki ob javnem razkritju njihovih hujših neetičnih in protipravnih ravnanj takoj ne odstopijo s svojih funkcij in se državljanom ne opravičijo, s tem izkažejo, da ne poznajo več niti minimuma časti in odgovornosti. V takšnih primerih je pravo edino sredstvo, ki lahko učinkovito pripomore k temu, da se takšni politiki izločijo iz javne sfere ter začnejo končno delati kaj družbi koristnega. Seveda pod predpostavko, da so pravni akterji (policisti, inšpektorji, državni tožilci, sodniki…) na ravni svojih nalog.
Odgovor na uvodno vprašanje torej ni enostaven. Tu je v igri veliko dejavnikov. Pravi odgovor je zato odvisen predvsem od razvitosti etike ter pravne in politične kulture obdolženih politikov samih, vseh njihovih političnih podpornikov, medijev ter ne nazadnje tudi od državljanov, ki v takih primerih sooblikujejo javno mnenje.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
