Z obdobjem novega veka in tradicijo razsvetljenstva se je v zahodni družbi močno usidrala vera v človeški razum (ratio). K temu je še posebej prispeval razvoj naravoslovnih znanosti, ki so s svojo (navidezno) eksaktnostjo v marsičem navdihnile tudi pravne mislece. Še posebej zagovorniki racionalističnega pogleda na naravno pravo, po katerem naj bi bili temeljni pravni principi nekako aksiomatično usidrani v obči človeški razum, so verjeli, da je mogoče iz (naj)višjih pravnih načel (npr. neminem laedere ali pacta sunt servanda) po deduktivni poti sklepanja najti pravilno rešitev za vsak pravni problem ali vprašanje. Takšno že skoraj »matematično« dojemanje prava je privedlo tudi do prepričanja, da pravno sklepanje poteka po metodi demonstracije, tj. po metodi nazornega in formalno logičnega prikazovanja ali dokazovanja. Toda potem, ko je sodobnejša naravoslovna znanost ovrgla prepričanje, da je znanost lahko povsem eksaktna in ko je relativnostni pogled na svet (ki je znan že tudi iz mnogih starejših zgodovinskih obdobij, npr. iz časa starogrškega sofizma) ponovno dobil veliko mero domovinske pravice tudi na področju družboslovnih znanosti in prava, se je v marsičem razblinila tudi vera ali zaupanje v metodo pravne demonstracije. Namesto nje je, še posebej v drugi polovici prejšnjega stoletja, na področju pravne logike prevladala ideja pravne argumentacije. Kljub temu, da se v pravu in širše tudi danes marsikje še vedno uporablja izraz dokazovanje, z njim dejansko vedno bolj mislimo na prepričevanje. Ker je, kot sem na raznih mestih že večkrat zapisal, v prostoru in času vse relativno, je takšen (tj. relativen) tudi vsak (pravni) dokaz. Neko dejstvo je za nekoga očiten dokaz krivde, za nekoga drugega pa ne. Če ne drugače, lahko neko dejstvo že samo s širitvijo (časovnega, prostorskega, mišljenjskega, čustvenega itd.) konteksta, v katerem ga opazujemo, prikažemo v povsem drugačni luči, kot se je pred tem kazalo v ožjem kontekstu.
Vse to še posebej dobro poznamo pravniki. Kar je za eno stran v sporu čista in nesporna resnica, je za drugo stran v sporu čista in nesporna laž, pri čemer so dejstva ista, človeške interpretacije teh dejstev (in seveda tudi pravnih norm) pa različne. Seveda je včasih neko t.i. materialno dejstvo lahko samo zase povsem nesporno (npr. identifikacija nekega predmeta, DNK ali krvnih sledov) in kot takšno resnično nekaj dokazuje. Toda nekdo lahko razširi kontekst in reče, da je v postopku identifikacije takšnega dejstva (npr. prepoznava morilskega orožja, storilca ali DNK) prišlo do napake ali pa celo do zavestne manipulacije, laganja itd. Vsak dokaz velja zato kot takšen le toliko, kolikor je za tiste, ki ga presojajo, prepričljiv. Prepričljivost pa je v veliki meri povezana z našim subjektivnim dojemanjem in vrednotenjem sveta okoli nas. V pravu in nasploh v življenju se zato nenehno prepričujemo. Če naletimo na nekoga s podobnimi vrednostnimi nazori, izobrazbo itd. kot jo imamo sami, se bomo z njim hitro ujeli in bo potreba po prepričevanju manjša. V obratnem primeru, tj. ko bomo naleteli na osebo s povsem drugačnim načinom razmišljanja in vrednostnim pogledom na svet, pa tudi z najbolj očitnimi dejstvi in dokazi (seveda po našem mnenju) ne bomo uspeli te osebe prepričati (in ji seveda še manj »dokazati«), da imamo o nečem prav. Če mi ne verjamete, se začnite kar takole malo naokoli pogovarjati z ljudmi o politiki. Postavitev nekaj svojih trditev, ki po vašem mnenju temeljijo na dokazljivih dejstvih, po možnosti v zvezi z denacionalizacijo, popravo krivic, oceno sedanje ali prejšnje vlade ipd. Mislim, da boste hitro naleteli na koga, ki ga nikakor ne boste uspeli prepričati v svoja »dejstva« ali »dokaze«.
Kdor je do tu uspel slediti tok mojih misli (kar seveda ni nujno), lahko sedaj enostavno ugotovi to, da so (kot bi morda rekel tudi Kant) dejstva ne le nekaj kar zaznavamo, pač pa predvsem nekaj kar (so)ustvarjamo. Zato je pomembno, da smo v odnosu do drugih in do sebe čim bolj prepričljivi glede opredeljevanja oziroma vrednotenja dejstev, da torej znamo čim bolje argumentirati naše poglede in stališča. Toda zdaj se vprašajmo še tisto, kar sem navedel v naslovu tega prispevka. Ali je za nas odločilna avtoriteta argumenta ali argument avtoritete? Ali nas torej bolj prepriča dobra, spretna, nazorna, razumljiva itd. argumentacija, ali nas bolj prepriča avtoriteta osebnosti tistega, ki nam podaja argumente?
Odgovor na zgornje vprašanje seveda nikakor ni enoznačen, kajti oboje se medsebojno prepleta. Toda kljub temu lahko, če se v zadevo malo poglobimo, hitro ugotovimo, da v življenju na splošno v izrazito pretežni meri zaupamo argumentu avtoritete. Kar pomislimo, na koliko stvari v življenju se sploh dovolj spoznamo, da bi lahko zanesljivo presojali navedbe o dejstvih, ki nam jih razlaga nekdo, ki se na njih spozna bolje. Ali lahko sami presojamo argumente, ki nam jih navaja zdravnik, morda celo kirurg, fizik, arhitekt, gradbenik, električar, ta ali oni specialist za neko pravno področje, zgodovinar itd.? Ali ni tako, da večini teh ljudi enostavno verjamemo, zaupamo. In če komu ne, potem poiščemo nekoga, ki mu. In če nas nekdo, ki smo mu zaupali, razočara, spet iščemo nekoga drugega, ki bi mu lahko zaupali – novega zobozdravnika, mehanika, vodovodarja, mizarja, odvetnika, politika itd.
Vse to nas napeljuje k spoznanju o ključnem pomenu zaupanja v ljudi in ne v argumente. Ker je to izredno pomembno tudi za pravo, bom prihodnjo kolumno namenil razmisleku o pomenu zaupanja v pravo, kjer bom izhajal tudi iz nekaterih tu predstavljenih misli. Tokrat naj le še rečem, da se vsakdo, ki misli, da ga pri presojanju stvari ter ljudi in njihovih del in ravnanj v večji meri vodi avtoriteta argumenta, verjetno moti, kajti ljudje v resnici pretežno sledimo avtoriteti osebnosti. Tako v pravu kot npr. tudi v etiki, politiki, veri in celo znanosti nas pravzaprav praviloma bolj prepriča kdo kot pa kaj (čeprav je oboje dejansko soodvisno). Če npr. spremljamo polemično okroglo mizo o temi, na katero se bolj ali manj slabo spoznamo (ali pa vsaj ne poznamo dovolj relevantnih dejstev), potem bo pri naši odločitvi o tem, kateri argumenti so bolj prepričljivi, odločilno vlogo igrala prepričljivost oseb, ki te argumente predstavljajo. Ta prepričljivost je neko izžarevanje, osebnostni magnetizem, ki ga ljudje zaznavamo glede na lastne (subjektivne) miselne, energetske, emocionalne in druge lastnosti. Seveda pa pri tem ne smemo spregledati, da gre tu za simpatijo, kar pomeni, da nam lahko avtoriteto vedno predstavlja le nekdo, ki nam je v tem, kar počne ali predstavlja, blizu, tj. simpatičen v pravem pomenu besede.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
