Seveda je težko, če kaka fakulteta v vedno bolj tekmovalnem in socialno ubogem družbenem prostoru ne more privabiti k študiju toliko študentov, da bi lahko finančno uspevala ali vsaj preživela. Veliko študijev postaja danes za mlade neperspektivnih, ker ne vodijo k vsaj kolikor toliko zanesljivim možnostim za zaposlitev, za mnoge je študij tudi (pre)drag, poleg tega pa v Sloveniji kot gobe po dežju rastejo nove fakultete in podobne šole, še posebej zasebne, ki širijo konkurenco v slovenskem akademskem prostoru. Vse to in še marsikaj spreminja tudi nekatere nekoč usidrane akademske vrednote, med katere je sodilo predvsem znanje kot takšno. Seveda tudi v preteklosti ni bilo vse tako, kot se je javno predstavljalo, toda znanje kot vrednota je bilo (če odmislimo politično degenerirane odklone) vsaj pretežno iskreno dojeto kot temeljna vsebina akademskega poslanstva.
Bojim se, da danes temu v Sloveniji ni več tako. Vendar pri tem ne mislim na dejstvo, da na marsikateri fakulteti kakovost študija upada, ker se krčijo finančna sredstva ter posledično pedagoški kader in možnosti za kakovostno izvedbo programov. Čeprav je že to hud udarec za slovensko prihodnost, me bolj skrbi dejstvo, da našo akademsko sfero počasi vedno bolj preveva miselnost, da ima denar nekako neizogibno prednost pred omenjenim temeljnim akademskim poslanstvom. Seveda nisem takšen idealist, da ne bi razumel, da (tudi) profesor ali kak drug učitelj ali njegov sodelavec, ki nima dostojne ali vsaj zadostne plače, ne more kar v nedogled delati na t.i. etični pogon. Prav tako mi je jasno, da brez finančnih sredstev ni mogoče kupovati znanstvene in strokovne literature, računalnikov, laboratorijskih ter številnih drugih nujnih študijskih pripomočkov. Toda še hujša težava nastopi, če sedanja kriza postane že kar splošni izgovor za to, da cilj opravičuje sredstvo in nato fakultete in učitelji v prizadevanju za več denarja in več študentov zavestno ali nezavedno (beri: nekoliko manj zavestno) spuščajo kriterije zahtevnosti poučevanja in preverjanja znanja.
K temu razmišljanju me je spodbudil kratek samopromocijski film (reklamni spot), ki ga je posnela neka fakulteta, članica ene od slovenskih univerz. V tem posnetku spremljamo prihod fanta in dekleta v kraj, kjer bosta študirala na tej fakulteti, pri čemer je skoraj ves čas od približno petih minut filma posvečen njunemu postopnemu osebnemu zbliževanju, ki se pretežno dogaja v čudovitem kraju, v katerem ima sedež fakulteta, ter v njegovi bližnji okolici. Sami fakulteti je posvečenih manj kot minuto časa, pa še ta je namenjen zgolj lepim delom njene zgradbe ter impresionističnemu utrinku iz njene predavalnice. Film se konča nadvse srečno, kajti oba študenta prejmeta diplomi, najdeta zaposlitev v omenjenem kraju in srečno zaživita skupaj.
Vse lepo in prav. Film je zelo lepa in simpatična hvalnica kraja in širšega okolja, v katerem se nahaja fakulteta ter hkrati simpatičen prikaz dveh mladih zaljubljencev. Toda, kje je tu fakulteta? Kje so njeni učni programi, zahtevni profesorji, naporen študij, težki izpiti ipd.? Od tega ni praktično v filmu niti nakazano niti predstavljeno ničesar. Gledalec dobi vtis, da je študij ena sama romantika in sproščenost. Film dejansko samo vabi in prav nič ne opozarja, da je (vsaj moral bi biti) le vabilo za tiste, ki so pripravljeni veliko delati in se truditi, da bodo pridobili dovolj znanja.
Če se ozremo na vedno bolj prevladujočo mentaliteto v naši družbi, avtorjev filma niti ne bi smeli kaj dosti kritizirati, kaj šele obsojati. Temu se namreč danes reče nastopanje na trgu. Ali pa konkurenčni boj. Ali kaj podobnega. In seveda tudi mnogi drugi, razne druge fakultete in učitelji, ki (še) niso posneli takega samopromocijskega filma, počnejo podobne stvari, da bi pritegnili k sebi študente. To pač počnejo v okviru obiskov na srednjih šolah, na informativnih dnevih ter v okviru drugih predstavitvenih možnosti, ki se jim ponujajo ali jih ustvarijo sami.
Toda ob vsem tem je le treba jasno reči, da to ni prava pot. Prav je, da imamo tudi na akademskem področju konkurenčnost. Prav je, da se tudi univerze, fakultete in učitelji ustrezno (samo)promovirajo. Toda napačno je, če to počnejo tako, da kakorkoli zmanjšujejo pomen trdega dela in kakovostnega znanja, ki ga mora študent osvojiti na vsaki stopnji univerzitetnega izobraževanja. Študij mora biti torej bodočim in aktualnim študentom vedno znova predstavljen tudi kot neprijeten, kot naporen in zahteven. Seveda je v njem za pravega študenta vedno tudi veliko prijetnega, saj takšnega študenta razveseljuje že pridobljeno znanje, ob tem pa še druženje z drugimi študenti, dodatne zanimive študijske in obštudijske aktivnosti, sproščeno preživljanje počitnic in še kaj. Toda če študij zanj ni tudi velik napor, potem je to slaba popotnica za njegovo poklicno udejstvovanje ter za vse tiste, ki bodo tako ali drugače odvisni od njegovega dela. Če namreč študent v študiju ne vidi izziva, če se kot študent ne trudi vsak dan presegati in premagovati tudi samega sebe, svojih slabih navad, lenobe, predizpitne treme in podobnih strahov, apatičnosti in drugih negativnih lastnosti, se ne bo razvil v izobraženca, ki bo, kot rečeno, v korist in zadovoljstvo sebi in drugim. Ker se seveda tega mlad človek pogosto ne zaveda, ga moramo na to še posebej opozarjati učitelji, starši ter ne nazadnje predstavniki univerz in drugih institucij.
Pomislimo torej vsi na vse te vidike, ko mlade ljudi spodbujamo k izobraževanju. Le-to je namreč hkrati vedno tudi (samo)vzgoja značaja in osebnosti. Za boljši jutri pa potrebujemo generacije, ki bodo imele veliko znanja ter bodo hkrati sposobne premagovati različne napore na poti do uspeha. Tisti, ki odločijo za univerzitetni študij naj se torej zavedajo, da mora biti ta čim bolj (seveda v realnih mejah) zahteven, da se bodo skozi njega prekalili in resnično pripravili za svoja poklicna poslanstva. To je celo njihova pravica, za katero se morajo kot mladi zavzeti tudi nasproti nam, starejšim, in to vedno takrat, kadar spoznajo, da smo jim v tem pogledu slab zgled ali premalo zahtevni učitelji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
