Slovenci smo se v svoji zgodovini že tolikokrat ideološko, politično in ne nazadnje kulturno ostro razcepili v dva pola, da je pravzaprav včasih težko razumeti, zakaj smo še skupaj. Morda le zato – dovolite mi malce ironije –, ker smo kot narod še vedno tako nezreli, da se čustveno in miselno napajamo iz vseh teh strasti, ki nas venomer znova delijo na dva potencialno sovražna in v skrajni situaciji celo bratomorna pola. Protagonisti obeh polov ne morejo obstati drug brez drugega, kajti svoje delovanje temeljijo predvsem na tem, da se medsebojno spopadajo ter spodbujajo tudi pri vseh ostalih boj proti nasprotniku oziroma »sovražniku«. S tem žal zelo uspešno trkajo na nezrela čustva vseh tistih Slovencev, ki jim vedno znova »padejo na finto« in se zaradi tega ali onega politika ali kake druge osebe ostro razdelijo na »naše in vaše«. Tako to pač gre, če v družbi prevladuje negativno. Deli in vladaj! Če je ljudstvo neenotno, razdeljeno, ga pač najlažje obvladuješ tako, da ga razcepiš.
Za obvladovanje ljudstva je seveda že od nekdaj učinkovito tudi ponujanje kruha in iger, pri čemer nam v Sloveniji zaradi »pomanjkanja kruha« ostajajo bolj ali manj le še »igre«. Seveda pri tem nikakor ne gre za to, da bi sodni postopek z zadevo Patria želel označiti kot igro. Toda celotno afero Patria lahko označimo kot veliko politično igro, tako kot nekateri pravijo, da bi morali slovensko prekupčevanje z orožjem po osamosvojitvi imenovati »igro vseh iger«.
Razlika med afero Patria in sodnim postopkom v tej zadevi je velika, čeprav se je v zadnjih letih oboje medsebojno prepletlo in povezalo. Afera Patria se je namreč pričela na nepravnem prizorišču, v predvolilni kampanji, in je imela sprva za Janeza Janšo – kot osrednjo ciljno osebo v tej aferi – negativne politične posledice. V tistem času je bilo mnogim jasno, da gre za politično instrumentalizacijo domneve o podkupovanju v (pred)volilni namen, kajti do kakršnekoli pravne obtožbe ali obsodbe je bilo še daleč. Po volitvah, ki jih je Janševa stranka z majhno razliko izgubila (v smislu, da ni dosegla prvega mesta), je zadeva Patria grozeče obvisela v zraku, kakšni pravni postopki pa še kar nekaj časa niso intenzivneje stekli, kar je bilo povsem v duhu sodobne slovenske manire: obtoži in pusti obtoženega, da je obtožen. Toliko o tem. Da ne pozabimo, da ima afera Patria že iz tistega obdobja takšno politično dimenzijo, ki ji ni v čast. Pa tudi v opomin, da se to, da je namreč nekdo leta in leta zgolj obtožen in ne more dokazati svoje nedolžnosti, pri nas dogaja še marsikateremu državljanu, ki pa na svojo nesrečo ni politik visokega ranga in zato politične stranke ali ljudstvo v njegovo podporo ne uprizarjajo javnih protestov.
V približno zadnjih dveh letih se je afera Patria v precejšnji meri preselila v sodne dvorane. Najprej v premajhno dvorano, kar so novinarji žal zmotno dojeli kot omalovaževanje medijev in javnosti, ne pa kot očitno dejstvo, da politika že leta in leta tako podcenjuje sodstvo, da mu ni pripravljena nameniti dovolj ustreznih in spodobnih prostorov za izvedbo sojenj. No, ko je okrajno sodišče za ta namen le našlo večjo dvorano (seveda izven svojih prostorov), so se pričele druge zanimivosti, od smešenja sodnice, preko ignoriranja sodnih obravnav s strani obdolžencev, do organiziranja okroglih miz, na katerih so nekateri pravniki že ob začetku sojenja ocenili, da gre za tožilski konstrukt, ki v skladu z ustavo in zakoni ne more pripeljati do obsodilne sodbe in je zato očitno politično motiviran.
Ker se nisem nikoli zares poglabljal v vsebino zadeve Patria in zato v tem primeru ne poznam dovolj pravnih dejstev, tudi zdaj ne morem soditi o tem, ali so imeli in imajo ti pravniki, ki seveda zdaj še bolj odločno ponavljajo svoja tedanja stališča, prav. Čudi pa me, kako je lahko takrat in kako lahko danes toliko pravnikov – v teh dnevih se jih je namreč nabralo že kar nekaj – vehementno zagovarja stališče, da je izrečena sodba zmotna in ves postopek pravno nesprejemljiv. Sodni spis ima namreč po navedbah državnega tožilca Andreja Ferlinca okoli 22.000 strani, zato si težko predstavljam, da so vsi ti moji kolegi pravniki, ki so v svojih ocenah tako odločni, prebrali in preštudirali vsaj večji del tega gradiva. Seveda mi tudi ni jasno, od kod ga tako dobro poznajo, da si upajo javno izrekati kategorične strokovne sodbe o tej zadevi. Večina njih se niti dobro ne spozna na kazensko pravo (kar se, mimogrede, po ugotovitvah kazenskih strokovnjakov tudi jasno vidi v njihovih javnih zapisih ali nastopih), poleg tega pa sodba v pisni obliki, s celotno obrazložitvijo, sploh še ni bila izdana! Vse tiste pravnike, ki že zdaj javno in s sklicevanjem na svoje strokovno znanje in avtoriteto kategorično zatrjujejo, da sodba je ali ni utemeljena, bi morala pravna skupnost (in to mislim skrajno resno!) nemudoma in odločno opozoriti, da takšni nastopi niso v skladu s poklicno etiko kateregakoli pravnika, razen morebiti odvetnika v konkretni zadevi.
Da ne bo pomote. Nikakor ne nasprotujem javnim odzivom pravnikov (in drugih državljanov) na izrečeno sodbo. Javna razprava o pravnih zadevah in postopkih, še posebej tako razvpitih kot je primer Patria, je seveda v sodobnem demokratičnem in pravnem prostoru dopustna in v določeni meri koristna. Toda, če izrečene sodbe namreč ne poznamo v celoti, je res ne moremo kategorično podpirati ali zavračati. V tem primeru se lahko pravniki izrekamo o njej hipotetično (pogojno) ali na kak drug zadržan način, vsekakor pa z uporabo različnih »če-jev«. V teh dnevih sem zasledil vsaj tri javno izražena mnenja (verjetno sem še kakšnega tovrstnega spregledal) bivših ustavnih sodnikov glede zadeve Patria, pri čemer se ti neposredno izrekajo o sami pravni (ne)utemeljenosti sodbe zoper gospoda Janšo v tej zadevi. Ob vsem spoštovanju teh gospodov, med katerimi ni seveda nihče specialist za kazensko pravo, pa le menim, da je takšno definitivno izrekanje o tej sodbi preuranjeno, kajti verjetno bi se spodobilo (tudi če odmislim vprašanje, ali jim je v zadostni meri poznan celoten sodni spis), da bi pred dajanjem takšnih javnih izjav le počakali na pisno izdajo sodbe s celotno obrazložitvijo oziroma utemeljitvijo. Isto kritiko namenjam tudi nekaterim kolegom iz akademskih pravniških vrst in s področja pravne prakse, ki se na tak ali podoben kategoričen način preuranjeno ali drugače strokovno nekorektno izrekajo o delu zadevne sodnice ter o njeni sodbi.
Žal se tudi zaradi takšnih pospešenih in zaznano čustveno pogojenih (če ostanem zgolj pri tej nekoliko naivni oznaki) komentarjev nekaterih pravnikov zadeva Patria še nadalje in še lažje politizira. Po eni strani o njej nekateri mediji širijo očitne in nedostojne izmišljotine (res ne vem, kam nas bo pripeljala ta etična neodzivnost novinarske skupnosti), kot je npr. tista, da je prof. Katja Šugman Stubss skupaj s prof. Bavconom soavtorica sodbe in da se je na tihem in na skrivaj dobila s predsednikom vrhovnega sodišča, predsednico okrajnega sodišča in sodnico v primeru Patria. Kolegico Katjo Šugman Stubss (če se primeroma omejim le nanjo), ki je te neresnice že javno zanikala, dobro poznam in vem da ji kaj tako pravno in etično nedopustnega ne bi niti padlo na misel. Pa vendar je žal tako, da postajamo vedno bolj dežela laži, zato se lahko v medijih objavljajo tudi takšne izjemno škodljive neresnice.
Če se vrnem k razmerju med pravno in politično dimenzijo zadeve Patria, moram poudariti, da je kljub dejstvu, da je politična dimenzija bila in neizogibno ostaja prisotna, prvenstvena naloga vseh pravnikov, seveda pa tudi vseh drugih izobražencev in državljanov nasploh, da dopustimo in spodbujamo(!), da se zadeva tudi v prihodnje odvija predvsem po pravni poti. Političnih razprav in mnenj o tej zadevi seveda ni niti dopustno niti potrebno preprečevati, toda hkrati se moramo zavedati, da je vsako spodbujanje političnega boja na tem polju za naš narod in državo nadvse negativno oziroma rušilno (destruktivno). Pri tem je najslabše, če ravno najvišji politiki in najbolj znani ali cenjeni izobraženci ter drugi vodilni ljudje v družbi v zadevi Patria pozivajo k nadaljnjemu političnemu boju zoper »nepravično« ali »nezakonito« sodbo. Spoštovani državljani, ravno zato smo ljudje izumili pravo: da verbalne in fizične grožnje in spopade s političnega prizorišča preselimo v sodne dvorane, kjer se premišljeno in ob upoštevanju pravic in dolžnosti udeležencev postopka o kazenskih in drugih konfliktnih zadevah odloča po sodni poti. Rešitev še zdaleč ni idealna, toda za enkrat najboljša med vsemi, ki jih po tisočletjih družbenih izkušenj poznamo. Če ima kdo dokaze, da je sodnik v tem ali kakem drugem primeru ravnal namenoma nezakonito in na ta način zavestno po krivem obsodil obdolženca (kar pomeni, da je sodnik storil hudo kaznivo dejanje), potem je treba te dokaze zoper sodnika predložiti državnemu tožilstvu in tako sprožiti ustrezne postopke za obsodbo sodnika in odvzem njegove sodniške funkcije. Če takšnih dokazov ni, potem bodimo vsaj v javnosti tiho. Kadar pa sodnik na prvi stopnji po mnenju obdolženca neustrezno razlaga ustavo in zakon, je za to redno na voljo pritožba na višje sodišče. In to se bo seveda zgodilo tudi v primeru Patria. Zato se mi zdi še posebej neprimerno, da nekateri pravniki v zvezi s to zadevo že zdaj vehementno prilivajo olja na ogenj vsesplošnemu nezaupanju v pravosodne institucije.
Naj končam takole. Tudi sam sem večkrat nezadovoljen s kakšno sodno odločitvijo in prav tako z nezadostno aktivnostjo ali neustreznim delovanjem inšpektorjev, policije, tožilstva in drugih državnih organov, pa tudi profesorjev, zdravnikov, kulturnikov, sindikalistov, članov te ali one verske skupnosti in drugih – da ne bo kdo mislil, da je kaka skupina povsem izvzeta. Tudi mene pogosto spreletavajo neprijetne misli o (možni) korupciji v teh in drugih sferah države, da ne omenjam bank, gospodarstva in mnogih drugih, v tem pogledu kompromitiranih področij. Zgrožen sem nad nizko pravno in politično kulturo v naši državi ter nad bolečo in izjemno nevarno stopnjo splošnega nezaupanja v državne in mnoge druge institucije. Toda izhod iz te moje in naših skupnih bolečin in zagat ni v tem, da še naprej politiziramo sodne procese in jemljemo avtoriteto pravnim institucijam. Tudi v zadevi Patria je zato treba pravne komentarje enostavno ohraniti na ravni stroke in strokovne dostojnosti, v okviru medijskega poročanja si je treba prizadevati, da se ne objavljajo neresnice, na splošno pa se moramo vsi skupaj odreči (radikalni) politizaciji (še nedokončanih) sodnih postopkov. Le v tej smeri lahko namreč iščemo in najdemo več dobrega sožitja in pravičnosti. Le v tej smeri nas čaka izhod iz krize in s tem možnost, da Slovenci tudi na dolgi rok le zadihamo s polnimi pljuči.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
