Kljub vsemu temu se uničujoči proces ne ustavi. Na svetu je še vedno bistveno premalo ljudi, ki se resnično zavedajo, kakšne rane vsak dan prizadenemo našemu planetu – bolje rečeno naši materi Zemlji – in kako boleče se nam bo to povrnilo v prihodnosti. V želji po vse večjem materialnem blagostanju, kot si ga vedno znova zamišljajo in izmišljajo naši nevedni umi, uničujemo naravo in sami sebe. Ker so podrobnosti tega procesa že splošno znane, naj le rečem, da se po moji oceni ljudje premalo zavedamo pravih vzrokov takšnega svojega ravnanja. Seveda pa moram tudi takoj poudariti, da nikakor ne mislim, da si človek ne bi smel podrejati in prirejati narave, tako tiste, ki jo nekateri še vedno označujejo kot »mrtvo naravo« (plini, kamnine, kovine), kot tiste žive, ki jo sestavljata celotna flora in favna. Človek lahko na določeni stopnji svoje razvojne poti napreduje le s pomočjo narave, zato si jo sme do določene mere tudi podrejati, jo raziskovati in uporabljati. Toda to mero prekorači vselej, kadar naravo prizadene zgolj zaradi svoje objestne zabave (telesnih in drugih užitkov), in še bolj, kadar jo prizadene z namenom škodovati njej ali sočloveku.
Vzrok za to škodljivo ravnanje je naša (človeška) nevednost. Na globlji ravni pomeni nevednost seveda naše nepoznavanje temeljnih vzrokov in značilnosti našega bivanja, toda tu se ne bom spuščal v tako težavno snov. Nevednost, ki jo imam v mislih, je posledica naše vzgoje in izostanka tiste intuicije, ki bi nam prepričljivo prišepnila, da je vse okoli nas živo. Seveda kamen ni živ na isti način, kot to velja za rastlino, žival ali človeka. V kamnu (kamnini) je življenje šele v zametku. Zavest, ki se manifestira v kamnu, miruje, saj se še ni prebudila tako, kot pri drugih navedenih oblikah življenja. Človek v komi nas lahko na nek način spominja na kamen (seveda pa obojega nikakor ne gre enačiti), kajti kljub temu, da je telo negibno in zavest umaknjena, je slednja nekje v neznani globini, vsaj potencialno, prisotna. Skratka, če bi nas že v zgodnjem otroštvu, doma in v šoli, vztrajno učili, da je vse okoli nas živo in da je (vse) življenje treba spoštovati, potem bi bilo na svetu mnogo manj tistih političnih voditeljev, bogatašev in drugih ljudi, ki spodbujajo vojne in neusmiljeno izkoriščanje naravnih bogastev (živali, rastline, voda, nafta, plin, les, različne rude itd.).
Bodimo za hip čisto praktični. Zamislimo si, da so vse kamnine, vse kovine in vsi koščki zemlje vredni našega spoštovanja. Predstavljajte si to čim bolj živo. Bodite v mislih in srcih hvaležni vsakemu od teh elementov, da je, da biva, da tvori naš planet Zemljo, da daje oporo (za rast in gibanje) rastlinam, živalim in ljudem ter da nam polepša svet. Ali lahko, če ste se vživeli v takšno razmišljanje (tistim, ki že tako razmišljajo seveda ta »vaja« ni potrebna), sedaj enako kot prej razbijete ali zavržete kamen? Ali niste sedaj v svojem ravnanju do njega bolj previdni, celo bolj nežni. Ali ga ne držite v rokah z drugačnim občutkom in mislimi? In ali potem ni samo še večje (kot doslej) vaše spoštovanje do rastlin, ki so na razvojni stopnji življenja višje od kamnin? In ko bolj cenite rastline, ali se s tem ne povečuje tudi vaše spoštovanje živalskega in človeškega sveta?
Kot vidite, gre tu – logično gledano – za nekakšen argument a fortiori. Lahko ga uporabite tudi v drugih primerih, npr. na lastnem telesu. Za ponazoritev lahko pomislite, kako pomemben je vaš palec (prst) na roki. O njem verjetno ponavadi kaj dosti ne razmišljate. Pogosto se sploh ne zavedate, kako pridno dela za vas. Poglobite se zdaj vanj, oglejte si ga in ga zavestno občutite. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ga izgubili. In če ste sedaj ozavestili, kako dragocen je, potem bosta verjetno s tem hkrati bistveno narasli tudi vaši spoštovanje in ljubezen do vašega želodca, ledvic ali srca. Kako dobri in pomembni so za vas šele ti organi. Kaj bi bilo brez njih? In če se boste še nekajkrat podali na pot takšnega razmišljanja in občutenja, se boste mnogo bolj kot doslej zavedli tudi pomena svojega zdravja. Če boste bolj spoštovali posamezne dele svojega telesa in jih zato manj prizadeli z nezdravim načinom življenja (nepravilna prehrana, premalo gibanja, napačno gibanje, premalo spanja, negativno mišljenje in čustva, stres itd.), potem se boste še bistveno bolj (kot doslej) začeli zavedati vrednosti vašega celega telesa; in nato celotnega psihofizičnega ustroja. In začeli boste živeti bolj zdravo, bolj konstruktivno in vrednostno pozitivno. Seveda pa, kot vemo iz vsakodnevne izkušnje, pot do takšnega spoznanja in njegove realizacije ni lahka.
Tudi naša mati Zemlja je živa. Seveda na nek drug način kot človek, zato mnogim ostaja velika skrivnost in uganka. Toda čas je, da najprej sebi in nato vsem našim otrokom čim prej dopovemo, da je živa in da jo moramo nadvse spoštovati in varovati, saj nam omogoča življenje in razvoj. In potem je pač treba kaj narediti zanjo. Od tu naprej se že dolgo veliko ve in govori. Vsaj v našem širšem evropskem, zahodnem in še kakšnem okolju je znano že veliko načinov boja zoper uničevanje Zemlje, narave in nas (ljudi) samih. Toda vse to ni in ne more biti dovolj, če pomena in vseobsežnosti življenja ne ozavestimo globlje v nas samih. Zato se je treba vrniti prav na začetek, h kamnu ali čemu podobnemu.
Ali bomo ljudje uničili naš planet, mati Zemljo? Morda. Z vsemi sedanjimi in bodočimi jedrskimi in drugačnimi vrstami in količinami orožja in drugačnih uničujočih snovi in energij smo tega vsaj teoretično sposobni. Seveda bi bila to za človeštvo popolna katastrofa, kajti naš planet nam daje neizmerne možnosti (samo)razvoja. Toda ljudje smo kot bitja vedno na razpotju med napredovanjem in nazadovanjem, med izgradnjo in uničenjem (že vsak predmet, ki ga vzamete v roko, lahko bodisi koristno uporabite bodisi poškodujete ali uničite). Na širši družbeni ravni je znano, da vsaka civilizacija nekoč propade in tako omogoči nek nov razvoj, morda začetek prihodnje civilizacije. Ali bo naša civilizacija (če sploh točno vemo, kaj je to) nekoč svoj obstoj zaključila s postopnim prehodom v neko novo obliko družbe, ali pa bo, tako kot že mnoge civilizacije poprej, razpadla in izginila v družbeni ali naravni katastrofi? Vsega tega seveda ne moremo vedeti, toda z našim nespoštljivim in celo uničevalnim odnosom do matere zemlje in vseh njenih oblik življenja se zaenkrat usmerjamo proti katastrofi. Kaj s tem počnemo našim otrokom, prihodnjim generacijam, se očitno ne zavedamo dovolj dobro. Če bi se, bi že čez deset minut vsi stali na ulici in demonstrirali, hkrati pa bi že danes začeli spreminjati nekatere naše življenjske navade oziroma razvade.
Ali nam pri vsem tem lahko pomaga tudi pravo? Lahko. Do neke mere celo zelo. Kajti če z zakoni in z drugimi pravodajnimi akti prepovemo te in one oblike uničevanja in onesnaževanja življenja (okolja), potem je to neka pomembna splošna zaveza, formalna »obljuba, ki dela dolg«. Takšen primer je nedavno uveljavljeni protikadilski zakon. Če odmislim nekatere pretirane skrajnosti, ki jih ta zakon prinaša (mislim predvsem na pretirano poniževanje kadilcev), bo njegov dolgoročni učinek zagotovo zmanjšanje onesnaževanja okolja s kajenjem. Ta zakon so sprejeli in podprli tudi številni kadilci – politiki in državljani. In čeprav bo zdaj »prizadel« tudi njih same, ga bodo (včasih tudi »s pomočjo« državnega nadzora in sankcioniranja) pretežno spoštovali, s tem pa se bo še nadalje utrdila »nekadilska« morala oziroma se bodo razvili novi »nekadilski« običaji. Iz tega primera vidimo, da je pravo, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, lahko zelo pomemben dejavnik v prizadevanjih za ohranitev življenja. Seveda pa le v družbi, v kateri je družbena zavest za to že dovolj zrela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
