Število vseh navedenih in drugih »presnosnikov znanja« nenehno narašča. Pretok podatkov je ogromen in hiter (ažuren). Skorajda ni stvari, o kateri ne bi mogli zelo hitro, preko interneta, leksikona, telefona ali na kak drug način dobiti vsaj osnovne podatke.
Toda vse skupaj še zdaleč ni tako enostavno. Niti tako simpatično, kot se morebiti sliši. Takšen globalizem, odprtost in dostopnost znanja nosijo v sebi številne pasti. Količina in raznovrstnost najrazličnejših podatkov in sporočil, ki jih hote ali nehote prejemamo iz okolja, nam ne prinaša le vrednostno in razvojno pozitivnih stvari, pač pa tudi negativne.
Dobro, boste dejali, to smo že tisočkrat slišali. Drži. Vsi, ki uporabljamo internet, vemo, da lahko preko njega dostopamo do najsvetlejših ali najtemnejših stvari. Vsi, ki gledamo televizijo, poslušamo radio, ali beremo časopise se vsaj do neke mere zavedamo, da se nas tako dotaknejo številne ideološke, propagandne, nasilne in druge vsebine, ki škodijo naši pameti – seveda le toliko, kolikor si jo uspejo podrediti. Problem je seveda v tem, da smo kljub zavedanju o teh in drugih nevarnostih internetu, medijem, knjigam in drugim »prenosnikom« izpostavljeni v tolikšni meri, da se njihovemu propagandnemu vplivu v celoti ne moremo izogniti.
Četudi se pri branju časopisa ali revije, ali pri prebiranju novic preko interneta še tako osredotočamo zgolj na bolj ali manj »pametne« vsebine, si hkrati ne moremo pomagati, da ne bi prej ali slej prebrali tudi nekaj »neumnosti«, ki nam jih vsi ti viri permanentno in agresivno ponujajo na pogosto zelo opaznih mestih. Pri tem je seveda merilo »(ne)umnosti« zelo fluidno in relativno, saj se da o vsaki stvari pisati ali govoriti pametno ali neumno. Toda o tem tokrat ne želim govoriti. Bolj pomembno se mi zdi namreč vprašanje, ali lahko preko predavanj, knjig, revij in interneta sploh pridemo do znanja. Vprašanje, ki si ga namreč ljudje najpogosteje ne zastavljamo, je, ali je znanje na takšne načine sploh prenosljivo.
Odgovor se glasi: »Ne.« Znanja praviloma sploh ni moč prenašati, nikakor pa ne na takšne načine. Če preberemo neko poučno knjigo, to še nikakor ne pomeni, da smo osvojili znanje, o katerem govori. Proces učenja in spoznavanja je takšen, da se vedno dogaja v nas samih. Predavanje, knjiga, internet ali karkoli drugega so le impulzi, na katere se bodisi odzovemo bodisi ne. Nič in nihče ne more v nas neposredno vnesti neko znanje. No, obstajajo izjeme, namreč pri visoko razvitih duhovnih učiteljih, toda to zveni za povprečnega človeka kot znanstvena fantastika. Ostanimo zato pri nas, vsak pri sebi, in pomislimo, kako v resnici spoznavamo sebe in svet okoli nas.
Za lažje razumevanje naj uporabim prispodobo. Znanje je kot morje, do katerega ima vsak človek možen dostop, vendar pa se glede na naše predhodno življenje nahajamo na različnih mestih in razdaljah od njega. Nekateri s(m)o še daleč na celini, drugi že blizu obale, tretji s(m) že do kolen zabredli v vodo, četrti že dlje časa plavajo/mo na tem ali onem delu morja itd. Nihče od nas sicer ni sposoben doumeti in zaobseči morja (tj. Znanja) kot celote, toda vsakdo je morje že večkrat obiskal, se v njem namakal, plaval, ga nato v spominu odnesel s seboj na obalo in se kasneje k njemu in vanj spet vrnil, zaplaval… Učitelji, knjige, internet, mediji – vsi ti in drugi »informatorji« nam govorijo o različnih delih morja (o tistih, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali), nam kažejo v smeri proti njemu, nam kažejo njegove risbe, slike, fotografije in filme, toda nič od tega ni morje samo. Besede in podobe torej niso morje, so le njegov bolj ali manj po(ne)srečen odsev ali zgolj namišljena predstava.
Ljudje se torej vsega naučimo sami. Seveda s pomočjo drugih. Toda ta pomoč ni prenos znanja. Ta pomoč nas le spodbuja, da se prebujamo, da sami najdemo znanje, ki je na voljo vsem ljudem – tako kot morje. Če je čas pravi, se nas bo neko sporočilo, nauk ali drugačen impulz takoj »prijel«, kar pomeni, da bomo takoj (sami!) spoznali tisto, kar nas nekdo ali nekaj hoče naučiti. Če pa čas še ni dozorel, potem se lahko z nami muči sto učiteljev, prebiramo lahko knjigo za knjigo, brskamo neumorno po internetu – vse to nam ne bo nič pomagalo. Enostavno smo od tistega dela morja, ki se mu želimo približati (ali pa to želijo drugi) še preveč oddaljeni.
Pravi učitelj to razume, zato je z učenci potrpežljiv. Vidi, da za nekatere še ni blizu pravi čas za dosego določenega znanja. Takšne učence zato priganja k intenzivnejšemu delu, včasih pa, če vidi, da so od določenega dela »morja« le še preveč oddaljeni, jih napoti k drugemu, ki jim je že na dosegu. Na drugi strani učenci, ki razumejo proces spoznavanja, iščejo takšne učitelje, ki znajo v njih ne le sprožati prave impulze, pač pa tudi pravilno oceniti njihovo že doseženo znanje ter jih skladno z njim usmerjati k novemu znanju ter nadzirati ta učni proces.
Prav slednje je bistveno. Brez usmerjanja in nadzora lahko učenec tudi z najboljšimi nameni zadevo povsem zavozi. In v tem je nevarnost sodobnega velikega razširjanja vseh vrst znanja. No, kot rečeno, v resnici ne gre za znanje. In še manj za spoznanje. Znanje je namreč celovita intelektualno-emocionalna-estetska-fiziološka-itd. človeška izkušnja. Besede in slike, ki jih zasledimo na predavanjih, v knjigah in na internetu niso znanje. So le impulzi, morebiti smernice k znanju (lahko so seveda tudi smernice k neznanju, k ne-umnosti).
Če torej preberem kuharski recept, to še ne pomeni, da znam pripraviti opisano jed. In seveda še manj, da jo znam pripraviti dobro. Če bi bile zadeve tako enostavne, bi bilo za šoferski izpit dovolj da preberemo knjigo o prometnih predpisih in knjigo o tem, kako se vozi avto. Potem bi tudi za pridobitev znanja iz medicine ali prava zadostovalo, da zgolj poslušamo predavanja in prebiramo knjige o zdravljenju ter o sodnih in drugih pravnih procesih. Očitno je, da tako ne gre. Najprej zato, ker moramo v sebi doživeti celovito izkušnjo vožnje z avtom, medicinske operacije ali sodne obravnave. Nadalje zato, ker jo moramo doživeti večkrat, da razvijemo in utrdimo svoje znanje. Predvsem pa zato, ker nas mora pri tem nekdo, ki to znanje že ima, sproti pravilno nadzirati in usmerjati.
Problem samoučenja iz knjig ali iz interneta torej ni le v tem, da poteka pri marsikomu v skladu s sodobno »instant mentaliteto«, v skladu s katero se je treba (in mogoče!?) učiti hitro. Preberemo dve ali tri knjige o zdravljenju z zelišči ali energijami in že ustanovimo zasebno zdravilsko prakso. Naredimo hiter dopisni ali drugačen tečaj iz nekega ekonomskega ali pravnega področja in že smo prepričani, da smo pravi ekonomisti ali pravniki. Problem pri takšnem učenju ni le, da na hitro ni mogoče utrditi ustrezne izkušnje, pač pa tudi, da poteka takšno učenje brez neposrednega usmerjanja in nadzora s strani izkušenega učitelja. Če nismo dovolj samokritični (in mnogi ljudje nismo!), potem si hitro domišljamo, da nekaj znamo. Toda šele preverjanje znanja preko ponavljanj in izpitov pred učiteljem nam resnično pokaže, kje smo.
Ko v družbi s prijatelji, znanci ali sodelavci, v pismih bralcev, v internetnih blogih, v javnih anketah in še kje komentiramo delo politikov, sodnikov, direktorjev, delavcev, novinarjev, zdravnikov in drugih se pogosto na marsikaj od tega spoznamo manj, kot si (tisti hip) mislimo. Mnogim lahko tako s svojimi mnenji in (ob)sodbami naredimo krivico in povzročimo škodo. Vse to nas poudarjeno opozarja na problem (ne)dostopnosti znanja. Danes imamo res na voljo ogromno podatkov o tem ali onem, toda ali imamo tudi ustrezno znanje? Odgovor na to vprašanje terja visoko stopnjo odgovornosti. Ali jo premoremo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
