To je očitno dejstvo. Slovenskemu državljanu ga ni več treba dokazovati. Dokazi so vidni vsepovsod. Seveda pri tem uničevanju naše države ne sodelujejo vsi politiki, pač pa predvsem del političnih vodstev ter tisti, ki jih kot nosilci moči spodbujajo ali usmerjajo iz ozadja ter seveda vsi tisti, ki so kot člani strank, poslanci, ministri ali v drugih funkcionarskih vlogah povsem ubogljivi in upogljivi, kar pomeni, da se temu negativnemu toku zavestno ne želijo upirati. Slednji ravnajo tako zaradi občutka nemoči, strahu ali pa zaradi osebnih koristi. Kakorkoli že, vse skupaj je zdaj ponovno privedlo do neodgovornega igračkanja z našo državo in družbo. Pri čemer smo seveda vsi pretežno talci vladnih oziroma parlamentarnih strank, kajti le te lahko sprejemajo odločitve o volilnem sistemu ter (skupaj s predsednikom republike) o predčasnih volitvah.
V sedanji situaciji, ko je največja vladna stranka tik pred razkolom in se njeni koalicijski partnerji že javno zavzemajo za čim prejšnje predčasne volitve, se zastavlja le še vprašanje, ali se bo ta vladna koalicija poslovila na politično spodoben ali nespodoben način. Ali bo zmogla vsaj toliko odgovornosti, da omogoči prehod v novo parlamentarno obdobje na politično korekten in za državo čim bolj neškodljiv način, ali pa bo tudi tokrat ravnanje vladnih strank neodgovorno do države in državljanov.
Tudi tokrat ne gre prav nič zavidati predsedniku države, ki bo v primeru »juriša na predčasne volitve« soočen s kar nekaj nadvse resnimi ustavnimi in političnimi vprašanji. Preden ta vprašanja na kratko izpostavim, naj pojasnim, da ima seveda sedanje neverjetno hitenje s predčasnimi volitvami predvsem namen onemogočiti, da bi se v Sloveniji lahko izoblikovala kaka nova politična stranka, ki bi bila po svojem namenu in delovanju bistveno boljša od dosedanjih. V civilni družbi se namreč že nekaj časa oblikujejo različna gibanja, iniciative, skupine, združenja ipd., med katerimi je veliko takih, ki jim je resnično mar za Slovenijo, pri čemer bi katera izmed njih lahko tudi dejansko organizirala boljšo politično oblast. Predvsem takšno, ki bi ji bil osnovni namen delovati v dobro Slovenije in Slovencev. S pozivi k čim prejšnjim predčasnim volitvam želijo seveda vodilni predstavniki sedanjih vladnih strank onemogočiti prav možnost nastanka takšne nove, konstruktivnejše in perspektivnejše politike. Še pred nekaj tedni so ti isti politiki, skupaj s predsednico vlade, zagotavljali, da vlada deluje dobro in s tem potrjevali svoje prejšnje napovedi, da bo vlada obstala do rednih volitev, ki naj bi bile prihodnje leto, s čimer so civilni družbi in nasploh vsem politično mislečim in aktivnim državljanom sporočali, da se pač ti dotlej ne morejo aktivneje vključiti v državno politiko. Zdaj pa naenkrat vsi ti predstavniki vladnih strank zagotavljajo, da so predčasne volitve edina prava stvar in da jih je treba v interesu države izvesti v najkrajšem možnem času, tj. že kar v mesecu juniju.
Seveda drži ugotovitev, da je ob nesposobnosti vladnih oziroma parlamentarnih strank, da bi oblikovale novo vlado treba čim prej priti do predčasnih volitev. Toda v tem primeru morajo sedanje parlamentarne stranke dati tudi neparlamentarnim strankam in morebitnim drugim listam kandidatov dovolj časa, da se lahko na te volitve ustrezno pripravijo. To je moralna in politična obveznost sedanjih parlamentarnih strank, kajti v tem parlamentarnem mandatu so zagrešile vse skupaj že toliko čudaštev in napak, da je popolnoma jasno, da zgolj s temi strankami Slovenija ne more sama iziti iz krize. Seveda pa je vprašanje, ali se te svoje moralne in politične odgovornosti voditelji in člani parlamentarnih strank zavedajo (vprašanje je seveda retorično).
Na doslej prve in zadnje predčasne volitve (leta 2011) smo šli Slovenci približno dva in pol meseca po neizglasovanju zaupnice tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Dne 20. septembra mu je bila izglasovana nezaupnica, predsednik republike pa je razpustil državni zbor 21. oktobra (en mesec kasneje). Volitve v državni zbor so bile nato izvedene 4. decembra 2011. To pomeni, da je predsednik republike po izglasovani nezaupnici predsedniku vlade počakal še 30 dni preden je razpustil državni zbor, s čimer je omogočil političnim akterjem nekoliko več časa za priprave na predčasne volitve. Ustava namreč v tretjem odstavku 81. člena določa, da mora biti v primeru razpusta državnega zbora nov državni zbor izvoljen najkasneje dva meseca po razpustu(!) prejšnjega državnega zbora.
Če bi se v sedanji situaciji predsednica vlade odločila, da gre v državni zbor po svojo zaupnico, bi to v skladu s 117. členom ustave v primeru, da ji zaupnica ne bi bila izglasovana, pomenilo, da imajo poslanci na voljo mesec dni časa, da se odločijo, ali bodo izvolili novega predsednika vlade in posledično novo vlado (s podpore dosedanje ali kake druge parlamentarne koalicije), ali pa bodo pristali na razpust državnega zbora. V tem primeru bi bile zaradi poteka časa predčasne volitve lahko šele zgodaj jeseni. Če pa bi se predsednica vlade odločila, da odstopi s svojega položaja, bi to avtomatično pomenilo padec celotne vlade, predsednik republike pa bi moral po 111. členu ustave pričeti s posvetovanji z vodji poslanskih skupin o kandidatu za novega predsednika vlade. Če bi se morebiti izkazalo, da je juriš na predčasne volitve edina preostala politična taktika, h kateri so se zmožne zateči naše parlamentarne stranke, bi predsednik republike lahko v relativno kratkem času ugotovil, da bo težko našel kandidata za predsednika vlade, ki bi imel dovolj podpore v državnem zboru. Toda 111. člen ustave predvideva v tretjem odstavku še, da lahko v t.i. drugem krogu izbiranja predsednika vlade, kandidata za to mesto predlagajo tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Že s pravnega vidika je torej tako, da je po odstopu predsednika vlade vedno treba dopustiti tudi možnost »drugega kroga predlogov«, kjer lahko predlagajo kandidata za novega predsednika vlade tudi skupine katerih koli desetih poslancev. Vse to napeljuje na ugotovitev, da bi lahko kakšno rokohitrstvo, s katerim bi se bodisi predsednik republike bodisi parlamentarne stranke želele izogniti prvemu in drugemu krogu ugotavljanja obstoja možnih predlogov za izvolitev novega predsednika vlade, pripeljalo do ustavno sporne situacije.
Osebno menim, da bi bil razpis predčasnih volitev že v mesecu juniju sporen. To trdim tudi kot zaskrbljeni državljan, ki si bo v primeru razpisa predčasnih volitev nadvse prizadeval, da se na teh volitvah pojavi tudi nova politična skupina (lista, stranka ali karkoli bo najbolj pirmerno), ki bo državljanom ponudila nove in boljše ideje in ljudi. Z (do)sedanjimi namreč očitno ne pridemo in ne moremo priti nikamor – razen v še globljo krizo. Toda predčasne volitve morajo biti sklicane in organizirane ustavno in politično korektno. To je najmanj, kar lahko pričakujemo od predsednika republike in državnega zbora. Če bodo predčasne parlamentarne volitve sklicane tako, da bodo izvedene le en dober mesec po volitvah v evropski parlament in v praktično istem času kot referendum o arhivih, bo to dober pokazatelj neresnosti in neodgovornosti vladajočih elit. Seveda pa še marsičesa drugega, predvsem tudi njihovega (sicer povsem razumljivega) strahu pred lastnimi državljani.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
