Moja generacija in generacija mojih staršev prav dobro pozna Kekca. Ne vem, kako je z generacijo naših otrok, toda vsaj za moja dva lahko rečem, da sta si že kot majhna ogledala filme o Kekcu ter vsaj takrat veselo in napeto spremljala njegove dogodivščine. Kekec je neustrašen in radoživ pastirček, ki na visokogorskih pašnikih doživlja pustolovščine, v katere se zaplete zaradi svoje radovednosti, dobrote in poguma. Pri tem se nadvse trudi pomagati ljudem in delati dobro. Z veliko uspeha!
Tako kot v vseh napol ali v celoti izmišljenih zgodbah ali pravljicah tudi v zgodbah o Kekcu nastopajo liki, ki tipsko odražajo resnične ljudi ali človeške lastnosti. Tako ima Kekec dva dobra prijatelja, strahopetnega Rožleta in prijazno slepo deklico Mojco, spopada pa se s hudobnim divjim lovcem Bedancem in divjo babo Pehto, med značilnejšimi liki pa sta denimo še samotarski nabiralec zelišč Kosobrin in avtoritativni starosta Vitranc.
Zakaj pišem o Kekcu? Zato, ker ga Slovenci nismo še nikoli bolj potrebovali kot danes. Kekec je vse tisto, kar smo Slovenci zavrgli v zadnjih desetletjih podivjanega materializma, egoizma in oblastiželjnosti. Seveda to še zdaleč ne velja za vse, toda ti in drugi negativni pojavi so nas tako preplavili, da kot narod komajda še držimo glavo nad vodo. Zato predlagam, da obudimo Kekca. Ne v knjigi ali na filmskem platnu, pač pa v naši kolektivni zavesti. Nič ni narobe, če se ob tej misli tudi nasmejemo, kajti smeh je – kot pravi stari rek – pol zdravja.
Če kdo o kom reče, da je »kekec«, s tem praviloma izraža nekoliko posmehljiv odnos do te osebe. V takšnem primeru je kekec vrstna (generična) oznaka za osebo, ki je nekoliko otročja, smešna, preprosta, nagajiva, naivna ali kaj podobnega. Toda tudi, če bi bil Kekec res kaj od tega, to ne bi pomenilo kaj posebej slabega, kajti vse navedene lastnosti imajo prej dobri in pošteni kot pa slabi in hudobni ljudje.
Toda Kekec ni otročji, pač pa je otrok. V tem je velika razlika. Pravzaprav je že mladenič, toda bistveno je, da nosi njegova otroška ali mladostna narava v sebi življenjsko svežino, vitalnost, moč. Torej prav tisto, kar danes vedno bolj pogrešamo v slovenski narodni substanci, saj smo vedno bolj nezadovoljni sami s seboj, pri čemer zaradi politikantskih in drugih brezplodnih prepirov in sovraštev še naprej vidno izgubljamo individualno in kolektivno življenjsko moč oziroma energijo.
Kekec je res šaljivec, na trenutke celo komedijant, toda ko gre zares je nadvse resen, odločen, odgovoren in pošten – ima torej vse tisto, kar danes pogrešamo pri naših političnih, gospodarskih in mnogih drugih voditeljih, pa tudi pri pretirano zagrenjenih državljanih, ki nenehno iščejo zunanje krivce za svoje nezadovoljstvo, namesto da bi se opogumili in storili kaj, da izboljšajo svoje življenje.
Moj predlog je: Kekec v vsak slovenski dom! V sliki, misli in srcu.
Kekec naj postane vzor(nik) Slovencem! Pa tudi vsem drugim, če le želijo. Zakaj Kekec? Najprej zato, ker ne gre za fizično realno osebo. Če bi namreč predlagal kateregakoli še živečega Slovenca, bi to verjetno povzročilo le nove spore, razkole ipd. Tako pa imamo v Kekcu živ lik, ob katerem se lahko muzamo, zabavamo, se mu morebiti celo malce posmehujemo, vendar pa moramo na koncu priznati, da ima vse tisto, česar nam danes v naši domovini še kako primankuje. Pa poglejmo, kaj nam prinaša in predstavlja Kekec.
Prvič, radost oziroma veselje do življenja. Le kdo ne pozna njegovega petja: »Dobra volja je najbolja...!« Drugič, ustvarjalnost in spretnost, ki se sicer včasih izražata kot navihanost ali nagajivost, vendar pa vedno hkrati pomenita podjetnost, prizadevanje, da se stori nekaj novega, dobrega in koristnega. Tretjič, delavnost: Kekec si z lastnimi dejanji trdo prizadeva, da dobro in pravočasno opravi svoje delo. Četrtič, pogum, ki se kaže v tem, da fant nenehno premaguje svoje strahove in si tako prizadeva za višje cilje. Petič, poštenost in iskrenost – Kekec ni zahrbten, hinavski, lažniv ali potuhnjen. Za prijatelja in vsakogar, ki resnično potrebuje pomoč je pripravljen storiti vse, kar zmore. V slednjem se kaže že Kekčeva šesta lastnost, ki jo je mogoče imenovati sočutje in volja do pomoči drugim. Verjetno bi lahko še nadalje našteval in razčlenjeval, toda bodi dovolj.
Naj zaključim. Vsako posmehovanje ali drugačno razumevanje Kekca je napačno in zlonamerno. Kdor uporablja njegov zgledni lik na način, ki pači ali zanika njegove zgoraj naštete pozitivne lastnosti, dela veliko napako in škodo. Kekec je življenjska substanca Slovencev. Ozavestimo jo in ponotranjimo.
Vsem našim politikantom in prevarantom pa tole: Ne bodite več »kekci«, ampak postanite pravi Kekci!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
