Odgovor na to vprašanje sploh ni enostaven. No ja, lahko je tudi zelo enostaven, kajti vse stvari so (lahko) tudi zelo preproste. Mogoče je npr. reči, da lahko pravo presoja le pravnik, ali pa, da ga lahko presoja vsakdo. Na nek način se odgovor dejansko skriva v teh preprosto izraženih ugotovitvah. Toda ker so naša miselna prostranstva že povsem razbrazdana od vseh najrazličnejših (možnih) misli, nas takšen odgovor praktično le redko intelektualno in praktično zadovolji. Zato verjetno ni povsem odveč, če skušam na tem mestu bralca z nekaj nadaljnjimi mislimi napeljati k temeljitejšemu razmisleku o tej tematiki.
Ko npr. sodnik prebira ali posluša laična mnenja o njegovi sodni odločitvi, si verjetno večkrat misli, kako lepo bi bilo, če bi vsi ti »ljudski«, »politični«, »medijski« in drugi komentatorji sodbo pred tem vsaj v celoti prebrali ter se podrobneje seznanili s potekom konkretnega pravnega postopka. Ob tem verjetno neredko tudi pomisli, kako lepo bi bilo, če bi takšni komentatorji tudi (bolje) razumeli vse tisto, kar so v pretežno pravniškem jeziku slišali ali prebrali v zvezi s konkretnim pravnim postopkom. In podobno verjetno razmišljajo tudi drugi pravniki – odvetniki, notarji, pravniki v upravi in gospodarstvu, profesorji prava itd. »Le čevlje sodi naj (K)opitar,« si rečejo in pri tem mislijo, da jih pač o pravu ne more poučevati nihče, ki ni sam pravnik, oziroma ki ni hkrati tudi specializiran za pravno področje, v zvezi s katerim izraža mnenja.
Toda problem nastopi, ko ugotovimo, da smo tudi pravniki, in to celo tisti, ki se posebej (specialno) ukvarjamo z istimi področji, pogosto različnih (pravnih) mnenj. Kaj torej poreči na situacijo, ko več pravnikov o isti zadevi razmišlja različno, nekateri celo diametralno nasprotno? Pa poglejmo zadevo tudi širše. Ko gre namreč za »ekskluzivne pravice« do razmišljanja o ožjih poklicnih področjih, podobno kot pravniki razmišljajo tudi zdravniki, politologi, ekonomisti, sociologi, filozofi, kulturniki itd. Tudi oni se pač najbolje spoznajo na svoja področja, zato se jim zdi pogosto nesprejemljivo, da se drugi (tudi pravniki) »vtikamo v njihov delokrog« in komentiramo njihovo dejavnost. Pa vendar, ali nima pravzaprav vsak državljan v demokratični državi, ki priznava svobodo mišljenja in izražanja, pravico, da izreka tudi svoja mnenja, ocene, sodbe ipd. o vsem, kar se pač v družbi dogaja? In ali ni pozitivna (pohvalna) samopodoba vsake poklicne skupine pogosto vsaj nekoliko pretirana, nerealna ipd. ter kot takšna kar kliče po zunanjem, neodvisnem, včasih celo »strokovno neobremenjenem« ocenjevalcu?
Ob vsem tem moramo upoštevati še dejstvo, da so vsi poklici v veliki meri notranje indoktrinirani, kar pomeni, da njihovi akterji sledijo trdno zasidranim znanstvenim in strokovnim paradigmam, normam, običajem in ustaljeni praksi. To pomeni, da so na »svoj prav« že tako močno privajeni (navada pa je »železna srajca«), da pogosto le stežka pristanejo na bistvene, korenite spremembe v svojih poklicnih standardih in delovanju. Primerov za to je zelo veliko. Za ponazoritev naj najprej spomnim, kako težko so v 80-ih letih zagovorniki novega demokratičnega sistema in osamosvojitve Slovenije s svojimi idejami prodrli v širšo politično zavest, ki je takrat temeljila še na postavkah socializma, samoupravljanja, enostrankarskega sistema, družbene lastnine itd. Mnogi tedanji politiki, politologi, sociologi in nasploh intelektualci so se najprej upirali novim pristopom, nato pa postopno tako ali drugače sprejeli nove ideje in praktične rešitve. Medicina je še pred nekaj desetletji marsikje povsem zavračala akupunkturo kot (t.i. alternativno) metodo zdravljenja, danes pa jo priznava in vključuje v svoj okvir. Pravo je nekoč suženjstvo in različne oblike diskriminacije (žensk, nezakonskih otrok, nižjih slojev prebivalstva, drugih ras, narodnosti itd.) štelo za samoumevno, danes pa šteje za samoumevno prepoved vsake takšne diskriminacije. Kdo nam torej lahko jamči, da je neko »še tako laično« mnenje o pravu ali o kakšni drugi stroki povsem napačno? V času in prostoru je vse relativno, zato se nam lahko vse tisto, kar je ta hip v naših predstavah samoumevno in edino pravilno (morda celo zveličavno), v prihodnosti pokaže v povsem drugačni luči. Če npr. danes nekdo poreče, da bi bilo treba odpraviti neodvisnost sodstva, se bo to pravnikom (žal pa ne tudi vsem politikom) zdelo skorajda nezaslišano. Toda v nekem drugem času (v času povojnega komunizma smo takšen čas že doživeli), bo lahko povsem legitimno sprejeto, da so sodniki nujno podrejeni vladajoči politični stranki in ideologiji – seveda si ta hip, upam, vsaj velika večina želi, da takšnega časa ne bi (več) doživeli.
Kaj hočem pravzaprav povedati? Enostavno to, da dokončni pobeg za svoje »ezoterične« poklicne okope enostavno ni mogoč. Niti ni vedno produktiven. Če se osredotočim le na pravo, to pomeni, da bodo pravo vedno presojali tudi pravni laiki. Med njimi včasih tudi takšni, ki imajo celo bolje od povprečnega pravnika razvit občutek za pravičnost ter pravno zavest. Še posebej v demokraciji je javno mnenje o delovanju pravnih institucij (sodstva, tožilstva, odvetništva itd.) ter o stopnji (ne)razvitosti pravne države na zakonodajnem, upravnem, pravosodnem, gospodarskem, političnem, socialnem, kulturnem in drugih področjih nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Pravniki moramo to skušati dojeti kot izziv (enako bi svetoval tudi drugim, javnemu mnenju izpostavljenim poklicem). Laičnim pogledom na pravo moramo zato prisluhniti in skušati ugotoviti, kaj je v njih dobrega (in dobronamernega) ter kaj zmotnega in slabega (zlonamernega). Vsako zlonamerno mnenje ali sodbo velja seveda takoj zavrniti, če ne gre drugače tudi neposredno z argumentom (pravniške) avtoritete (v tem primeru velja uporabiti naslovni rek). Kadar pa je zunanja kritika pravnikov, pravniškega delovanja ali veljavnega prava izražena dobronamerno, čeprav morebiti ostro ali prizadeto, pa se velja nanjo odzivati potrpežljivo, z argumenti in na način, ki daje vedeti, da se lahko tudi pravniki učimo od drugih ljudi (pravnih laikov). Seveda pa je treba to početi z občutkom za pravo mero in nikakor ne dovoljevati ali celo spodbujati diletantizma in namernega poneumljanja javnosti. Razne populistične in nestrokovno izvedene javnomnenjske ankete ter populistični razdiralni nastopi nekaterih politikov in nekaterih »večno užaljenih državljanov« delajo pravu in družbi le škodo. Kdor namreč ne razvija spoštljivega odnosa do drugega, ga dolgoročno gledano tudi sam ne bo deležen. Kdor se ni pripravljen učiti od drugih, tudi sam drugih ne bo ničesar naučil. Spoštljivost in volja do (skupnega) učenja pa se tudi v različnih konfliktnih odnosih izražata predvsem skozi neko vsaj minimalno odprtost, vljudnost, dobronamernost in nenazadnje skozi ponujeno možnost nasprotni strani, da javno predstavi in obrazloži svoj položaj in stališča. Znani latinski rek: Audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga plat), mora zato še posebej v demokraciji iz temeljne pravne maksime prerasti v temeljno demokratično in civilizacijsko vodilo na vseh ravneh družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
