Pojem spodobnosti se uporablja v različnih povezavah in kontekstih. Če neka športna ekipa izgubi tekmo z močnejšim nasprotnikom z minimalno razliko, lahko rečemo, da je dosegla spodoben rezultat. Nekdo je lahko v spodobni telesni kondiciji, kar predvsem pomeni, da je glede na svojo starost in razpoložljiv čas za telesno vadbo dobro kondicijsko pripravljen. Spodobna je lahko komercialna ponudba, spodoben je lahko obrok hrane, spodobna je lahko obleka in spodobno je lahko ne nazadnje neko delovno ali naravno okolje. Ne glede na ta ali oni kontekst, pomeni spodobnost vedno neko pravo mero kakovosti, torej vsaj neko primernost, korektnost, običajnost, povprečnost, včasih pa tudi nadpovprečnost nečesa, v kar je usmerjena naša pozornost.
Spodobnost je še posebej pomembna na področju etike in prava. Pravzaprav je razumevanje in izkazovanje spodobnosti nekaj, kar bi verjetno morali vključiti v učni načrt pravne fakultete, pa tudi v učne načrte drugih, predvsem srednjih in visokih šol. Ko zdaj natančneje razmišljam o tem, celo ugotavljam, da je že kar nekoliko nespodobno, da tega še nismo storili.
Za kaj v resnici gre? Enostavno za to, da ljudje vsi kdaj kršimo etične, pravne in druge družbene norme, kot so npr. dobri običaji, bonton ali pravila neke športne igre. Pri tem za splošno družbeno vzdušje, sodelovanje in razvoj pogosto ni toliko pomembno le dejstvo, da je do kršitve prišlo, pač pa tudi odgovor na vprašanje, ali je bila takšna kršitev še v mejah neke normalne človeške spodobnosti.
Naj opozorim, da nas etika in pravo ne smeta oropati naše temeljne človeške svobode, tj. tiste, ki jo lahko izrazimo tudi tako, da neki etični ali pravni normi nasprotujemo, bodisi zato, ker se ne sklada z našo osebno moralo, bodisi zato, ker želimo izkazati svoj drugačen pogled na neko zadevo, torej izraziti nek svoj princip ali zgolj neko svojo značajsko posebnost. Tako npr. vsi kdaj kršimo pravne predpise o redu in miru ali pa etične norme o poštenosti in lepem vedenju. Seveda s tem tvegamo, da nas doleti pravna ali etična sankcija. Če nas doleti, smo si jo zaslužili, če nas ne doleti, smo pač, kot temu pogosto rečemo, imeli srečo… Tisto, kar daje takšnim odklonom od etike in prava dodatno razsežnost, pa je, kot rečeno, vprašanje, ali je naš odklon bistveno prekoračil meje človeške spodobnosti.
Če nekdo nekoga namerno poškoduje, okrade, ogoljufa ali kako drugače prizadene, je to neetično in protipravno. Toda če to denimo stori iz jeze, ker je bil razžaljen ali sam napaden, ker je morebiti v hudi materialni stiski, ali ker je nanj bistveno vplivala slaba vzgoja in družba, takrat smo do storilca (lahko) prizanesljivi. Slednje še posebej, če pri dejanju ni pretiraval, ni bil sadističen, neznansko pohlepen, objesten ali kaj podobnega. Če torej ni šel v takšno skrajnost, lahko rečemo, da je njegovo dejanje vsekakor vredno obsodbe, vendar pa še vedno ni prekoračilo neke meje spodobnosti, ki jo pripisujemo tovrstnim storilcem neetičnih ali protipravnih ravnanj. Kolikor pa je dejanje bilo pregrobo, kruto, objestno itd., ali pa povsem neprimerno družbenemu položaju storilca, pa moramo seveda reči, da je storilec prekoračil tudi meje (moralne, človeške) spodobnosti. V tem primeru mora biti tudi naša prizanesljivost do njega manjša, kajti nujno potrebuje jasno opozorilo, da je na najslabši možni življenjski poti.
Če torej neka snažilka, vratar, delavec, svetovalec ali direktor kdaj v podjetju kaj ukradejo, to seveda ni prav. Toda če gre za majhne stvari in se takšna dejanja večkrat ne ponovijo, lahko rečemo, da te njihove tatvine, ki so seveda vsekakor nedopustne in obsodbe vredne, nekako še niso tudi zares nespodobne. Gre pač za izraze človeških slabosti, ki pa ostajajo v nekih »razumnih« mejah. Podobno velja za politike, ki se tu in tam podredijo strankarski direktivi, s katero osebno ne soglašajo, za zdravnike, ki kdaj sprejmejo za svoje delo preobilno darilo, za odvetnike, ki včasih stranko vlečejo za nos, za duhovnike, ki sami kršijo svete zapovedi in ne nazadnje za vse (nas) posameznike, ki se kdaj zlažemo, kaj malega ukrademo, koga malce prinesemo naokoli ali kako drugače storimo kaj nedovoljenega. Seveda se moramo vsi pri tem zavedati, da je z vidika pravne ureditve in etičnih načel povsem prav, če nas za takšna dejanja doleti kazen, ter da nas izostanek odkritja naših nedopustnih ravnanj in izostanek sankcije ne smejo spodbujati k nadaljevanju ali celo stopnjevanju takšnih dejanj. Po drugi strani pa se vsi zavedamo, da moramo do neke mere drug drugemu vsaj človeško, tj. moralno, krščansko, takšne manjše »grehe« predvsem odpuščati, seveda pod pogojem, da iz malega ne začne rasti veliko. Dokler torej pri vsem tem nismo nespodobni, lahko tovrstne zadrege še normalno rešujemo in družbe ne prizadenemo do tolikšne mere, da bi ogrozili njeno celovito delovanje in razvoj. Če pa naše kršitve etike in prava ne poznajo meja, če so izraz nebrzdanega pohlepa, sovraštva ali objestnosti, potem smo prestopili meje spodobnosti. Takrat bi nas moralo postati močno sram in strah. Sram predvsem zato, ker tako močno prizadenemo druge, strah pa zato, ker nas takšna nespodobnost kvari v naši človečnosti ter nas razvojno preusmerja »od svetlobe v temo«.
Slovenci smo od državne osamosvojitve do danes padli predvsem tudi na izpitu spodobnosti. Vsakemu poznavalcu človeške narave in zgodovine je moralo biti sicer že pred dvajsetimi leti več kot jasno, da bo po tako radikalnih družbenih spremembah, kot sta bili vzpostavitev demokratičnega političnega sistema in ustanovitev neodvisne države, prišlo do intenzivnega boja za prevzem politične in ekonomske oblasti v novih razmerah. Toda glede na civilizacijsko stopnjo, ki smo jo – zdaj vidimo, da predvsem in žal le na videz(!) – izkazali Slovenci ob osamosvojitvi, je nekako večina ljudstva pričakovala, da bo naš razvoj v samostojni Sloveniji le bolj politično kulturen in ekonomsko razvojen, kot pa se je izkazalo kasneje. Če smo iskreni, smo bili že v devetdesetih letih deležni številnih informacij, ki so jasno kazale, da je premnoge slovenske državljane popadla obsesivna želja po oblasti in denarju, kar jih je popeljalo v mnoga nespodobna ravnanja. Ne le mnoge politike in direktorje najvišjega ranga, pač pa tudi mnoge druge lovce na kapital in na delež pri državni, lokalni ali kateri drugi oblasti. Postali smo nespodobna družba. Izdali smo lastne ideale in dali našim otrokom nadvse slab zgled. Verjetno smo vsaj s pretirano pasivnostjo k temu pripomogli skoraj vsi, znani pa so tudi mnogi posamezniki, ki so aktivno in v velikem obsegu izvajali nespodobno privatizacijo, nespodobne stečaje, sprejemali nespodobne politične, gospodarske, finančne in druge vodilne odločitve, sprejemali nespodobne odpravnine, sprejemali nespodobne podkupnine, nespodobno lagali in goljufali in se ne nazadnje nespodobno posmehovali vsem tistim, ki so zaradi njih trpeli in še trpijo. Kljub temu, da so mnogi izrazito nespodobni posamezniki znani po imenih in dejanjih, se jih oblast ne upa niti moralno, kaj šele pravno poklicati na odgovornost. Le zakaj? – se glasi retorično vprašanje.
Pri vsem tem ni več dovolj, da milostno čakamo na postopne premike naših policistov, državnih tožilcev, inšpektorjev in ne nazadnje sodnikov. Nespodobni ljudje so v naših ožjih okoljih. Namesto, da se jih bojimo ali se jim – iz različnih razlogov – morebiti še (nadalje) prilizujemo, bi bilo mnogo bolje, če bi jim odločno (toda miroljubno) povedali, da nas čudi, da jih še ni dovolj sram in strah… Če vsaj tu in tam tega ne bomo storili, bomo še nadalje ostali vsaj delni sokrivci za mnoge nespodobnosti, ki nas vodijo v materialno in predvsem duhovno bedo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
