Vsem tistim, ki so, tako ko jaz, šolske klopi žulili še v času slovenskega in jugoslovanskega real-socializma, je verjetno vprašanje o povezavi med kvaliteto in kvantiteto ostalo v spominu predvsem kot sestavina t.i. dialektičnega materializma. Kot je znano, gre za marksistični nauk, ki od Heglovega filozofskega idealizma povzema predstavo o dialektičnem razvoju (Ideje oziroma duha) ter jo prireja materialističnemu filozofskemu izhodišču. Skratka, da stvari preveč ne zapletam, po Marxu in Engelsu (in marsikaterem njunem nasledniku) naj bi se materialni svet razvijal v smislu spirale, nekako od nižjih pojavov k višjim, in sicer v progresiji: teza – antiteza – sinteza itd. V tem okviru so nas v omenjenem času »po marksistično« naučili, da je za družbeni in nasploh svetovni razvoj značilno, da iz kvantitete raste kvaliteta. To primeroma pomeni, da če spustimo na tla pšenično zrno, ne bomo slišali nobenega zvoka, če pa spustimo na tla naenkrat celo vrečo pšeničnih zrn, bo to povzročilo zvok. V tem smislu je imel prav tako Marx, kot tudi že vrsta filozofov pred njim in za njim. Ko neka snov ali pojav preseže kritično količino (kvantiteto), pridobi ali povzroči ta snov ali pojav novo kakovost (kvaliteto).
Toda beseda kakovost (kvaliteta) tu ne pomeni nujno, da gre za nekaj vrednostno pozitivnega ali konstruktivnega. Nova kvaliteta pomeni le bistveno spremenjeno lastnost stvari oziroma pojava, lahko torej tudi spremembo na slabše. Prav zato je v tem pogledu smiselno uporabljati sicer že udomačeno tujko »kvaliteta« (kot filozofski pojem), kajti slovenska ustreznica »kakovost« nosi v sebi preveč vrednostno pozitivne konotacije. Skratka, če neko stvar privedemo v novo kvaliteto, to pomeni, da jo bistveno spremenimo, pri čemer jo bodisi izboljšamo bodisi poslabšamo. Če npr. pojemo zelo majhno drobtinico torte, je njena kvaliteta: brez okusa. Če pojemo običajni kos torte (tj. povečamo kvantiteto zaužite materije torte), preidemo v novo kvaliteto, ki se kaže npr. v odličnem okusu. Če pa naenkrat (eno za drugo) pojemo trideset ali več tort, preide ta kvantiteta spet v novo kvaliteto: okus ni več prijeten, do (sestavin) torte dobimo odpor.
Kaj se lahko iz tega naučimo? Kot sem v neki prejšnji kolumni že zapisal (povzel po Konfuciju), najprej in predvsem to, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Hkrati pa nas to opozarja, da lahko kritična kvantiteta vodi tako v dobro kot v slabo. Tako lahko npr. pri hujšanju (dieti), če se pretirano odrekamo hrani, ta kvantiteta povzroči novo, »slabo kvaliteto«, tj. bolezen.
Podobno je tudi na področju politike, prava, uprave... Že vse od nastanka naše nove države lahko spremljamo, kako npr. slovenski državni organi (parlament, Vlada, ministrstva, sodišča, tožilstva itd.) v svojih »samoevalvacijah« ponujajo številne kvantitativne podatke, npr. o tem, kako veliko zakonov so sprejeli (Državni zbor), kako veliko denarja so ali bodo prihranili (Vlada), kako veliko upravnih in sodnih zaostankov so ali bodo odpravili (npr. ministrstva za javno upravo, za notranje zadeve in za pravosodje), kako veliko kaznivih dejanj so obravnavali (policija), kako veliko obtožnic so vložili (državno tožilstvo) itd. Seveda vsi ti organi v svojih poročilih podajajo tudi vsebinske (kvalitativne) podatke. Toda splošni vtis gre vedno bolj v smeri, da so pomembne predvsem številke – tj. kvantiteta. Ja, boste porekli, saj iz kvantitete vendar izhaja kvaliteta. Res je, toda vprašanje je: kakšna? S tem vprašanjem se širša javnost, prav tako pa tudi same državne institucije premalo ubadajo.
Vzemimo za primer državno upravo. Že več let poslušamo, kako pomembni so ukrepi za povečanje učinkovitosti in ekonomičnosti delovanja državne (pa tudi nasploh javne) uprave. V tem parlamentarnem mandatu se s tem še posebej intenzivno ukvarja ministrstvo za javno upravo. In res, po podatkih, ki jih javnosti posreduje to in druga ministrstva, se na splošno vedno hitreje odpravljajo zaostanki, vedno več je poenostavitev različnih upravnih postopkov, sprejetih je vedno več ukrepov za zagotovitev uporabnikom prijazne ter varčnejše uprave. Do tu je vse lepo in dobro. Kvantiteta takšnih ukrepov torej narašča, kar naj bi nekako neizogibno vodilo v novo, boljšo kvaliteto državne uprave. Toda ali je to res? V določenih vidikih zagotovo, kajti uporabniki s(m)o nedvomno lahko zadovoljni, če je državna uprava cenejša, dostopnejša uporabnikom, informacijsko dobro koordinirana ipd. V teh in nekaterih drugih pogledih je razvoj spodbuden. Toda pri tem se pozablja na nek zelo pomemben kvalitativni element, tj. na človeški dejavnik. Če to pojasnim v luči osebne izkušnje, naj povem, da mi je v zadnjih dveh letih relativno veliko uradnikov, iz različnih sfer državne uprave, zelo doživeto povedalo, da so izrazito preobremenjeni, da jih nadrejeni obravnavajo pretežno kot številke ter jih vsaj posredno občasno tudi ponižujejo ali ustrahujejo (»mobing«), da se v strahu pred neprijetnimi posledicami včasih bojijo nadrejenim in drugim posredovati svoja strokovna mnenja ipd.
Seveda je normalno in pričakovano, da v času reform strožje oziroma višje zahteve nadrejenih povzročijo tudi pretirane oziroma neutemeljene reakcije (odpore) med podrejenimi, ki se stežka odrečejo privajeni rutini oziroma se le težko in počasi navajajo na intenzivnejši delovni ritem ter na t.i. dobre prakse. Toda kadar tudi izkušeni, strokovni in delavni uradniki na zgoraj navedeni način odločno kritizirajo povečano kvantiteto »novih meril in praks«, takrat se je treba nad vsem tem resno zamisliti. In če k temu prištejemo še dejstvo, da zaradi spremembe oblasti v državni upravi marsikje prihaja tudi do politične delitve na »vaše« in »naše«, potem vsekakor obstaja nevarnost, da se iz takšne povečane kvantitete najrazličnejših ukrepov sčasoma (npr. v nekaj naslednjih letih) razvije takšna nova kvaliteta, ki bo pomenila poslabšanje delovanja državne uprave. To je približno tako, kot če jahač pretirano priganja konja. Sprva gresta skupaj zelo hitro, lahko hitreje od vseh, nato pa konj omaga, pade in ni več zmožen nadaljevati ježe. In v upravi, pravosodju, gospodarstvu itd. - kjerkoli pač že, ima vlogo takšnega konja človek. Človeški dejavnik je tu odločilen. Če upravni delavec, sodnik, pravnik v podjetju ali zavodu ipd. izgubi motivacijo, dela le še zaradi strahu pred sankcijo in eksistenčne nuje (tj. zaradi plače), potem se pričnejo »bolniške«, apatija, frustracije in podobno. Povečuje se nezaupanje med sodelavci, ni »teamskega duha«, ni zadovoljstva z delom in njegovimi učinki. In takšno situacijo je zelo težko popraviti.
Da ne bo pomote. Seveda podpiram vse premišljene in koristne ukrepe za izboljšanje delovanja uprave, pravosodja, vlade itd. Toda tisti, ki te ukrepe sprejemajo, jih s tem nalagajo ljudem in ne strojem, zato morajo biti pri tem nadvse previdni. Pri ocenah učinkov teh ukrepov ne smejo biti usmerjeni pretežno na kvantitativne, pač pa tudi in predvsem na kvalitativne kazalce. Če namreč zaradi močno pretirane kvantitete pregori človeški dejavnik, potem se na dolgi rok vse skupaj klavrno konča. Če to zelo poenostavljeno ponazorim, naj rečem, da npr. zgolj podatek o uspešni odpravi določene količine (kvantitete) upravnih ali sodnih zaostankov še nič ne pove o kvaliteti takšnega pristopa, tj. o tem ali so bile izdane odločbe tudi vsebinsko kakovostne oziroma pravilne. Konec koncev je mogoče tudi sodne zaostanke odpraviti zelo hitro, npr. z abolicijo (podobno, kot je bila ta pred časom sprejeta za prekrške) ali s hitrim sojenjem, ne glede na vsebinsko kakovost odločb. Seveda pa se s tem ne moremo in ne smemo strinjati. In ravno to pove veliko.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
