Ker se v perspektivi nadaljnjega razvoja EU pogosto zastavlja vprašanje, ali naj se EU razvije v klasično federacijo, ali pa naj ostane nekakšna (unikatna) mešana oblika med federacijo in konfederacijo, si poglejmo, za kaj pri teh pojmih pravzaprav gre.
Konfederacija (sodržavje) je zveza neodvisnih in enakopravnih držav, ki nastane na podlagi mednarodne pogodbe. Članice prenesejo na konfederacijo nekatere svoje (suverene) pristojnosti, predvsem tiste, ki zadevajo zunanjo politiko, skupno obrambo ter določene gospodarske zadeve. Subjekti mednarodnega prava ostanejo (še vedno pretežno suverene) države članice, v omejeni meri (v okviru prenesenih oziroma pridobljenih pristojnosti) pa je subjekt mednarodnega prava tudi konfederacija. Praviloma ima konfederacija skupni organ (skupščino, diet), ki je v bistvu stalna konferenca držav članic in praviloma nima imperativne oblasti. V takšni skupščini, ki je sestavljena iz delegatov članic, se odločitve praviloma sprejemajo soglasno, kadar pa velja večinsko načelo, ima država možnost, da iz zveze izstopi (ius secessionis), če z odločitvijo izrazito ne soglaša. Konfederacija ima tudi druge skupne organe, vendar pa zgodovinski primeri kažejo, da je izvršilna oblast v konfederaciji težko učinkovita. Zveza med državami je zasnovana kot trajna, vendar pa je doslej večina konfederacij obstala le relativno kratek čas, pri čemer so bodisi razpadle ali pa so iz njih nastale federacije (npr. ZDA, Švica).
Federacija (npr. ZDA, Kanada, Avstralija, Indija, Brazilija, Nemčija, Avstrija) je ena država, ki se sestoji iz dveh ali več politično-teritorialnih enot, pri čemer temelji ta oblika državne ureditve na zvezni ustavi, ki razmejuje pristojnosti med federacijo (zvezo) in federalnimi (zveznimi) enotami. Slednje so zelo različno poimenovane, npr. »dežele« v Nemčiji, »države« v ZDA ali »kantoni« v Švici. V federaciji je nosilec najvišje suverenosti federalna oblast, pri čemer federacija v mednarodnem okviru nastopa kot enoten (suveren) subjekt. Federalne enote so v okvirih, ki jih dopušča zvezna ustava, samostojne, na ravni federacije pa nastopajo kot takšne preko svojih predstavnikov, praviloma v posebnem domu federalnih enot, ki obstoji poleg splošnega predstavniškega doma. V federacijah praviloma ni dopustna pravica do odcepitve, razen če je takšna pravica urejena v zvezni ustavi oziroma v ustavah federalnih enot, vendar pa je takšno pravico v praksi zelo težko, pogosto celo nemogoče uveljaviti po mirni (pravni) poti.
Kot rečeno, EU ni niti konfederacija niti federacija, pač pa vsebuje različne elemente in tendence obeh oblik ureditev. V zvezi z EU je zato najprimerneje govoriti o federalnem in/ali konfederalnem načelu (principu). Meddržavni pogodbeni temelj EU je npr. izraz konfederalnega načela, način delovanja komisije EU pa je npr. pretežno izraz federalnega načela. Temeljno vprašanje, ki zadeva prihodnost EU, se nanaša prav na vprašanje prevlade enega ali drugega načela. Prevlada konfederalnega načela na dolgi rok ne more zagotoviti zadostne ekonomske in politične učinkovitosti EU, še posebej v primerjavi z drugimi aktualnimi in nastajajočimi svetovnimi velesilami (ZDA, Kitajska, Indija itd.), prevlada federalnega načela pa lahko na dolgi rok – tu ne smemo biti preveč vzneseni in naivni – ogrozi avtonomnost in identiteto malih evropskih narodov, med katere seveda sodimo tudi Slovenci (tako po narodno-etničnem kot državljanskem principu). Izraz te izredno zapletene situacije, ki v nekaterih vidikih spominja že na gordijski vozel(!), je tudi neuspel poskus splošne ratifikacije t.i. »evropske ustave« (Pogodbe o ustavi za Evropo - PUE). In tudi če bi to »ustavo« ratificirale vse članice EU, bi se z njo in na njeni podlagi EU še vedno nahajala v situaciji, v kateri bi se mešali federalni in konfederalni elementi, pri čemer pa bi prvi resda dobili (še) večji obseg in poudarek. Med nove konfederalne elemente v zaenkrat »nesojeni« PUE sodi npr. določba I-60. člena, ki določa pravico vsake države članice do prostovoljnega izstopa iz EU, med nove federalne prvine pa npr. določbi I-22. člena in I-28. člena, ki naj bi vzpostavili instituciji predsednika Evropskega sveta in Ministra za zunanje zadeve.
Seveda so vsa teoretična vprašanja praviloma tako ali drugače tudi praktična. Kot posamezniki se npr. vprašajmo, kako resno in doživeto jemljemo naše državljanstvo EU. No, verjetno bo v prihodnje vedno bolj koristno in praktično, da se v tretjih državah, tj. izven EU, predstavljamo (tudi) kot državljani EU, zato si lahko predstavljam, da bo ta »državljanska-EU-identiteta« postopoma vedno močnejša (no ja, razen morda pri kakšnih Angležih, Francozih, Nemcih, Italijanih, Poljakih, Špancih, Grkih… - no, pa smo spet pri »velikih« in »malih« narodih). Toda če bi EU nekega dne postala federacija, bi to pomenilo ne le, da ima npr. predsednika EU (ali predsednika zveznega predsedstva EU), zvezno vlado, dvodomni parlament s paritetnim ali proporcionalnim zastopstvom držav članic v zgornjem domu itd. To bi npr. pomenilo tudi, da ima EU samo eno nogometno, košarkarsko, rokometno, smučarsko itd. nacionalno reprezentanco (tako kot npr. ZDA, Kitajska, Indija itd.). Kot vidimo, bi bilo to v številčnem pogledu lahko celo bolj pošteno, kajti res je nekoliko nenavadno, če se v nogometu pomerita Slovenija in Kitajska. Toda ali bomo »Evropejci« na to kdaj pristali? Ali bomo pristali npr. na zgolj enega veleposlanika iz EU v tretjih državah? Slednje bi bilo seveda zelo ekonomično oziroma poceni. Toda ali bo to za »Evropejce«, npr. Angleže, Nemce, Francoze… in nenazadnje tudi Slovence, sprejemljivo? Če bo gospodarski razvoj EU še dolgo ugoden in če se bodo voditelji in nato z njimi tudi državljani posameznih držav članic EU še naprej trudili vzpodbujati strpnost in multikulturnost, varstvo človekovih pravic in pravne države ter nenazadnje demokratični duh (v smeri nadaljnjega odpravljanja demokratičnega deficita), potem bomo lahko (ali pa bodo vsaj naši potomci) čez nekaj desetletij pozitivno presenečeni nad dosežki razvoja EU. Če pa bi se uveljavile nasprotne tendence, potem bo v Evropi prej ali slej ogrožen tudi mir (med državami), kot zagotovo ena najdragocenejših vrednot, ki jih zagotavlja EU. To pa bi bila seveda katastrofa.
Nadaljnji prevladi federalnega načela se v EU verjetno v prihodnjih letih ne bo mogoče izogniti. Do kje bo šel ta proces, pa lahko seveda ta hip bolj ali manj zanesljivo napove le kakšen »super-vedeževalec« (pa še vedeževalci seveda nikoli ne morejo zanesljivo napovedati prihodnosti). Ob vsem tem pa je za Slovenijo kot državo in za vse nas kot njene državljane izredno pomembno, da pravočasno oblikujemo nadaljnje usmeritve, za katere si bomo glede razvoja EU v prihodnje prizadevali. Toda to nikakor ne bi smelo biti zgolj neko politično leporečje, ki naj bi le (ponovno) dokazalo, da znamo biti Slovenci nadvse originalni (četudi pri tem marsikaj pokvarimo ali uničimo). Tu ni bistveno, da smo originalni, zanimivi, dopadljivi, prepoznavni itd., pač pa je bistveno, da si želimo – kolikor je le mogoče skupno – v pravo smer ter da znamo (kar pa seveda res znamo, če le hočemo) tudi ustrezno artikulirati in zastopati naše vrednostno pozitivne vizije glede prihodnosti (Slovenije v) EU.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
