Te dni je aktualna tema konflikt interesov. Matej Lahovnik je pred in ob nedavnem odstopu s položaja ministra za gospodarstvo opozoril na možnost konflikta interesov pri ministru Gregorju Golobiču, ta pa je zanikal takšen konflikt v zvezi z javnimi razpisi ministrstva za gospodarstvo in svojimi lastniškimi deleži v podjetju Ultra, ki se je lansko leto prijavljalo na javne razpise omenjenega ministrstva.
Na tem mestu nikakor ne želim igrati vloge razsodnika v navedenem političnem sporu med obema politikoma, kajti po eni strani se morajo do konkretnega vprašanja konflikta interesov opredeliti pristojni nosilci javnih funkcij in državni organi (predvsem predsednik vlade in protikorupcijska komisija), po drugi strani pa gre tu za politični spor z večplastnim ozadjem, ki ga neposvečeni državljan – v tem primeru tudi jaz – ne more dovolj celovito doumeti.
Toda navedeni spor opozarja na problem, o katerem je treba spregovoriti. Problem konflikta interesov je namreč ena osrednjih točk demokratične kulture. V tem pogledu je treba vzpostaviti jasne standarde in na ta način že vnaprej (preventivno!) omogočiti in spodbuditi nosilce javnih funkcij, da do konflikta interesov venomer znova zavzemajo jasno in zgledno držo. Seveda pa je pogoj za kaj takega tudi jasna predstava o tem, kaj je konflikt interesov in kdaj je za nosilce javnih funkcij takšen konflikt tako ali drugače nedopusten. Na tem mestu želim na kratko spregovoriti prav o tem.
Kaj je torej konflikt interesov? Izhodiščno lahko rečemo, da gre za situacijo, ko se neka oseba znajde v navzkrižju oziroma nasprotju dveh ali več interesov, pri čemer lahko eden izmed teh interesov negativno vpliva na motivacijo ali sposobnost te osebe pri zavzemanju za druge interese. V tem širšem pomenu je konflikt interesov vsakodnevna sestavina naših življenj. Takšne konflikte doživljamo relativno pogosto in njihovo razreševanje je del naše osebnostne (racionalne, emocionalne, duhovne itd.) rasti. Konflikt interesov se denimo lahko pojavi, če nas dva prijatelja na isti dan in ob isti uri povabita vsak na svoje na praznovanje rojstnega dne, če imamo ob istem času dva za nas enako pomembna sestanka, ali če več naših otrok hkrati pričakuje, da jim bomo podarili neko dragoceno unikatno uro.
Toda že navedeni primeri nakazujejo, da je za specifično opredelitev konflikta interesov potrebna še dodatna sestavina. Takšen konflikt je namreč v ožjem smislu mogoč le, če osebi, ki presoja različne interese, vnaprej pripisujemo nepristranskost. To pomeni, da imamo do nje pomembno pričakovanje. Predvsem ji zaupamo, da bo pri svoji presoji objektivna. Pri čemer konflikt interesov nima javnega pomena, dokler se dogaja zgolj na osebni ravni, tj. znotraj našega zasebnega življenja. Povsem drug značaj in pomen pa pridobi, ko vstopimo v sfero specifičnih poklicev in javnih funkcij. Na teh področjih se namreč konflikt interesov pretežno dojema kot etično ali pravno nedopusten. Tu se mu je treba (vnaprej) izogniti.
Če je npr. za starše povsem pričakovano, da se večkrat znajdejo v konfliktu interesov dveh ali več svojih otrok, je po drugi strani nedopustno, da bi nek odvetnik v sporu glede dodelitve otrok hkrati zastopal nasprotujoče si interese obeh staršev. Z vidika družbe je torej samoumevno, da si starši z rojstvom dveh ali več otrok na (zgolj) zasebni ravni povzročijo tudi konflikte interesov, po drugi strani pa družba ne dopušča konflikta interesov pri poklicnem zastopanju v pravnih sporih glede otrok, kajti tu ima vloga prava in pravnikov pomemben javni pomen.
Ko gre torej za določene pomembnejše družbene vloge, pri katerih je zaupanje v nepristranskost pri razsojanju v zvezi s personalnimi in premoženjskimi zadevami ključna družbena oziroma javna vrednota, je za nosilce teh vlog nedopustno, da bi se znašli v konfliktu interesov. Na ta način je prepoved konflikta interesov najpogosteje prisotna v zvezi s sodniki, politiki, tožilci, policisti, odvetniki, direktorji, raziskovalci na področju medicine, pisatelji, uredniki itd. Od teh oseb pričakujemo, da se bodo v skladu s svojim poslanstvom že vnaprej izognili možnosti, da se znajdejo v konfliktu interesov. Kolikor do takšnega konflikta pride, od njih pričakujemo, da bodo konflikt odpravili in zanj prevzeli odgovornost.
Če se v nadaljevanju omejim zgolj na politične funkcionarje, lahko ugotovim, da jim sodobni demokratični standardi že na moralno-etični ravni prepovedujejo konflikt interesov. Pri tem je mišljen predvsem konflikt med njihovimi zasebnimi interesi ter interesi, ki jih kot nosilci funkcij zastopajo v imenu javnosti. Seveda konfliktov interesov ni nikoli mogoče preprečiti v celoti, kajti kompleksnost medčloveških razmerij in interesov je za kaj takega enostavno prevelika. Tudi denimo minister ne more ob predstavljanju javnega interesa nikoli povsem odmisliti nekaterih ne-javnih interesov. Toda po moralni in etični plati si mora k temu po vsej svoji moči prizadevati(!). Če mu to ne uspeva dovolj dobro, če je torej v tem pogledu moralno »(pre)šibek«, potem se mora umakniti s svoje funkcije.
Tudi etični kodeks slovenske vlade poziva člane vlade, da preprečujejo in odpravljajo konflikte interesov. Kodeks za člane vlade izrecno določa: »Izogibal se bom konfliktu interesov in v primeru, da takšen konflikt nastane ali bi lahko nastal, to takoj sporočil predsedniku vlade ter upošteval njegova navodila za odpravo konflikta«.
Temu etičnemu načelu skuša vlada in širša politična oblast slediti tudi v zakonodaji, kjer pa prepovedi konflikta interesov ne uveljavlja na absoluten način. Zakon, ki je do nedavnega urejal preprečevanje korupcije, je sicer načelno prepovedoval konflikt interesov, vendar pa je med drugim dopuščal – tu se nekoliko navezujem na uvodno omenjeni aktualni primer – udeležbo podjetja na javnem razpisu, ki ga npr. razpisuje ministrstvo, vse dotlej, dokler minister ali kak drugi funkcionar s tega ministrstva ni imel v takem podjetju vsaj 20% lastniškega deleža. Povedano drugače, zakon je dovoljeval konflikt interesov do navedenih 20%.
Po novem zakonu, tj. Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki velja od 5.6.2010, je drugače. Po 35. členu ZIntPK se je navedena meja spustila na 5%. To pomeni, da ministrstvo po predpisih o javnem naročanju ne sme poslovati s subjekti, v katerih je funkcionar (npr. minister), ki pri tem ministrstvu opravlja funkcijo ali njegov družinski član, član poslovodstva ali je neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5% udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju oziroma kapitalu. Novi zakon je torej bistveno strožji, toda določen obseg konflikta interesov šteje še vedno za pravno dopusten.
Seveda pa to ne pomeni, da bi etični standardi vlade ne smeli biti (še) strožji. Pravzaprav bi si morali ministri venomer prizadevati, da kljub pravno dopustnim možnostim, svoje javno delovanje povsem razbremenijo suma konflikta interesov. Takšna etika je tudi del njihove politične odgovornosti. To velja še posebej danes in tukaj, kajti slovenski prostor postaja počasi že preplavljen z neetičnimi ravnanji v politiki, gospodarstvu in marsikje drugod. Ravno zato bi morala biti ena prvih (samo)zapovedi naše politike, tako vladne kot opozicijske, zgledno in resnično zagotavljanje visokih etičnih standardov.
ZIntPK v 4. členu definira konflikt interesov. V zvezi s tem določa, da je za nasprotje interesov treba šteti »okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog.« Pri tem ZIntPK v istem členu posebej določa, da »zasebni interes uradne osebe pomeni premoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in osebe javnega ali zasebnega prava, s katerimi ima ali je imela poslovne ali politične stike«. Če izhajamo iz prvo navedenega citata, vidimo, da je zakonska definicija konflikta (nasprotja) interesov zelo široka in daje vsakemu javnemu funkcionarju možnost, da se konfliktu interesov izogne kar v največji možni meri. V skladu z zakonom lahko sicer v določenih podjetjih še vedno ohrani minimalne ustanoviteljske, upravljavske in lastniške deleže, vendar pa mu etično in pravno polje hkrati omogočata, da stori tudi kaj drugega ter tako javnosti ponudi (še bolj) nesporen videz o tem, da nepristransko in objektivno opravlja svoje javne naloge.
Za konec naj rečem, da pri vsem tem ne gre toliko za zakone in etična načela, čeprav moramo seveda pri teh vseskozi vztrajati. Gre za ljudi in njihovo osebno moralo (seveda so tej morali zakoni, etika in širša družbena morala lahko koristni zgledi). Še posebej v Sloveniji, kjer se zaradi naše majhnosti skorajda ne moremo izogniti različnim konfliktom interesov (saj se »vsi poznamo«), je ključnega pomena, da vsi, ki se kakorkoli poklicno ali drugače vključujemo v javno delovanje, spoštujemo določene standarde. Če neki osebi zaupam, ker jo štejem za (dovolj) moralno in etično, potem mi je vseeno, če ta oseba v nekem postopku obravnava svojega znanca ali prijatelja, kajti vem, da bo pri tem ravnala pošteno, nepristransko in v skladu s predpisi. Če pa je nekdo »lump«, mu noben zakon ali etični kodeks ne bo povsem preprečil nedopustnih in nepoštenih ravnanj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
