Med stroko in politiko mora biti v demokraciji prisotno nenehno sodelovanje, hkrati pa tudi jasna razmejitev delovanja. V strogo politični sferi, ki jo predstavljajo npr. parlament, vlada in šef države mora imeti stroka pomembno mesto, toda odločitve morajo sprejemati politiki. V drugih družbenih sferah so v vsakdanjih interakcijah in v okviru raznih skupnosti odločitve pretežno sprejemane upoštevaje običajne, moralne in druge ne-politične norme (npr. v družini, društvu ali verski skupnosti) ali pa so sprejemane pretežno po strokovnih merilih (npr. v šolstvu, znanosti in deloma gospodarstvu). Stroka sama po sebi ni namenjena (demokratičnemu) vodenju družbe, politika, ki ne upošteva stroke pa je izrazito slabovidna in družbo prej ali slej pripelje v hude zagate in konflikte. Za razliko od demokracije, v avtoritarnih sistemih stroka ni avtonomna in še manj neodvisna. Ne le humanistika in družboslovje, pač pa tudi umetnost ter naravoslovne in tehnične znanosti in stroke se morajo podrediti politični diktaturi. V slednji je lahko zemlja tudi ploščata in ena rasa ali narod vreden več od drugih. Tudi zato je demokracija, kljub številnim pomanjkljivostim, še vedno (naj)boljša politična ureditev.
Težava človeštva je v tem, da niti politika niti stroka (in v njej implicirana znanost) nista popolni oziroma nezmotljivi. Če je za politiko to že pregovorno samoumevno, pa je bolj presenetljivo, da tudi pri stroki pogosto ni kaj bistveno drugače. Slednje velja še posebej, ko je stroka vpletena v pomembne družbene odločitve. Tako npr. del družboslovnih in tehničnih strok pri vprašanju zagotavljanja energetskih virov zagovarja nuklearno energijo, drugi del pa obnovljive vire energije. Stroka tudi ni nikoli enotna ko gre za vprašanja vzgoje, izobraževanja, kulture, zdravja, varnosti, obrambe ali okoljevarstvenih vprašanj – če navedem le nekaj področij. Ob vsem tem nas znani šaljivi rek: »Dva pravnika, tri mnenja«, le opominja, da tudi na področju pravne stroke ni kaj dosti drugače. Stroka torej ni nikoli enotna, saj popolnoma objektivnih ugotovitev, ki bi jih enako pripoznali vsi deležniki, zaradi svojih subjektivnih lastnosti ljudje enostavno ne moremo doseči. Tudi v strokovnih odločitvah je zato vedno nekaj »politike«, in sicer tako v normativnem kot procesnem smislu (razliko med obema pojasnjujem v nadaljevanju). Kljub temu pa – in to je treba poudariti – je v strokovnih sferah prisotno veliko več napora, da se iščejo in najdejo čim bolj pravilne, dobre, estetske, objektivne ipd. ugotovitve in rešitve, kot pa to praviloma velja za politiko. V slednji je v povprečju stopnja pristranskosti in neobjektivnosti neprimerno večja.
Normativni vidik politike (angl. policy, policies) se kaže v programski zadanosti in uresničevanju političnih ciljev, procesni vidik politike (angl. politics) pa se kaže v prizadevanju za prevzem vodstvenega položaja, ali preprosto povedano: v boju za oblast. Na političnem področju se normativne politike kažejo kot programske vsebine za urejanje in reformiranje zdravstva, šolstva, sociale, kulture in vseh drugih dejavnosti in področij – zato tu govorimo o različnih politikah (v množini). Procesni vidik politike pa se v demokraciji kaže npr. v pravno urejenem tekmovanju političnih akterjev na svobodnih in poštenih volitvah, v avtoritarnem sistemu pa v prosti uporabi vseh možnih nenasilnih in nasilnih sredstev v boju za oblast. Če to prenesemo na področje različnih strok, vidimo, da tudi med strokovnjaki in njihovimi združenji obstajajo razlike glede normativnih usmeritev (npr. kako zasnovati šolsko izobraževanje ali razvijati umetno inteligenco) – tu gre torej za različne »strokovne politike« (policies). Po drugi strani pa je tudi med strokovnjaki ves čas prisoten »boj za oblast« (politics) in sicer v smislu prizadevanja za prevzem vodilnih funkcij v strokovnih institucijah in združenjih, seveda pa tudi v smislu prizadevanja za to, kdo bo dejansko prevladal nad drugimi s svojimi vsebinskimi strokovnimi pogledi in stališči. Slednje naj sicer ne bi bilo ideal strokovnega (ali znanstvenega) delovanja, saj naj bi tu štelo predvsem, kar je resnično, prav, dobro, koristno itd. Toda temu pogosto ni tako, saj je pri teh kategorijah tudi v stroki pomemben subjektivni človeški element, ki vodi v pristranskost (npr. nek strokovnjak podpira pravico do abortusa, istospolne poroke, izdelovanje orožja ali nadomeščanje ljudi z roboti, drugi pa vse te zadeve zavrača). Poleg tega med strokovnjaki, ki so dejavni v družbenem življenju, prevladujejo tisti, ki so nadpovprečno egocentrični, željni priznanja, ugleda ali lastne dominacije, zato je stroka tudi s tega tekmovalnega zornega kota v navedenem procesnem smislu tudi »politična«.
Zanimiv primer predstavlja sodstvo. Kot vemo gre za eno od treh vej državne oblasti, ki je po svojem nastanku in funkciji državno-oblastne narave. Toda za razliko od npr. vlade in parlamenta sodstvo in sodniki delujejo pretežno po strokovnih standardih, čeprav seveda tudi na nek način »izvajajo« in »soustvarjajo« državne politike (policies) s tem, ko sodijo po ustavi in zakonih, ki jih je sprejela politična oblast. Sodnik je tako po eni strani (pravni) strokovnjak, ki mora biti neodvisen od političnih navodil ali pritiskov, po drugi strani pa s sodnimi akti udejanja tisto, kar mu v zakonski obliki nalaga politika (poleg tega je v Sloveniji sodnik tudi izvoljen v političnem predstavniškem organu).
Politika in stroka se torej srečujeta in sodelujeta na najrazličnejše načine. Že v okviru parlamenta, vlade, ministrstev in v širši javni upravi so zaposleni številni strokovnjaki, poleg tega pa mora demokratična politika prisluhniti tudi stroki v sferah različnih interesnih združenj, organizacij, institutov, univerz in nasploh civilne družbe. Različne stroke se večkrat postavijo tudi v kritično intelektualno ali znanstveno opozicijo nasproti vladajoči politiki. Vse to je normalen proces v okviru razmerja med demokratično politiko in stroko. Za učinkovito in dolgoročno uspešno demokracijo mora biti to razmerje čim bolj obojestransko konstruktivno. Pri tem mora stroka ohranjati svojo avtonomnost ter se ne uklanjati političnim pritiskom, politika pa mora po opravljenih konzultacijah s stroko sprejemati politične odločitve in za njih prevzemati odgovornost.
Žal v Sloveniji takšne obojestranske konstruktivnosti ter avtonomne drže posameznih strokovnjakov in strok ni dovolj, kar je resen izziv za našo prihodnost. Po eni strani lahko opazimo, da med strokovnjaki različnih strok ni malo takšnih, ki zaradi svojih ideoloških simpatij do določenih političnih opcij ali zaradi političnega konformizma (npr. zaradi strahu pred izgubo službe ali zaradi prizadevanja za večji zaslužek ali pomemben položaj) niso dovolj strokovno avtonomni in etični. Takšni strokovnjaki svoja stališča enostavno podrejajo oziroma prirejajo interesom določenih političnih strank ali vodilnih politikov, pogosto pa tudi interesom različnih gospodarskih in drugih subjektov. S tem seveda škodijo svojim strokam in na dolgi rok družbi kot celoti.
Toda bistveno večja škoda za družbo nastaja takrat, kadar vodilni politiki bodisi ne prisluhnejo avtonomni in zato tudi kritični stroki, ali pa, kadar v javni upravi, državnih podjetjih in drugod kadrujejo in zaposlujejo pretežno po političnih in ne strokovnih merilih. Ta politična merila izhajajo iz načela, da ni važno, kaj nekdo zna in koliko je pošten, pač pa šteje le to, da se podredi določeni politični stranki (»Važno je, da je naš!«). Slednje je Slovenijo že zdavnaj pripeljalo v situacijo, ko je v javni upravi (pre)močno prisotno pomanjkanje lojalnosti državi in javnosti oziroma celotni družbi, marsikje pa je očitna tudi prenizka stopnja etičnosti in strokovnosti. Mnogi javni uslužbenci so bolj lojalni posameznim političnim strankam, kot pa državnim institucijam in ljudstvu. Prav tako mnogi izmed njih ter tisti, ki bi se v javni upravi radi zaposlili, apatično oziroma resignirano ugotavljajo, da je za zaposlitev na pomembnejših mestih pogosto odločilna politična pripadnost, ne pa strokovno znanje in etično ravnanje. Večkrat sem že povedal in zapisal, da je to tudi izjemno slab zgled in nauk za uspešne študente ter druge delovne in zdravo ambiciozne pripadnike mlajših generacij, ki so tako manj motivirani za iskanje svojega poklicnega poslanstva v državni in širši javni sferi in se zato vedno bolj preusmerjajo v zasebno (npr. gospodarsko) sfero. Vse to pa v Sloveniji (so)povzroča in krepi pretirano neenakomerno razporeditev (najbolj) kakovostnih kadrov.
Naj za konec rečem, da se sposoben in moder politik vedno obkroža s strokovnjaki, ki imajo veliko znanja, po posameznih področjih tudi več od njega samega. Še več, takšen politik tem strokovnjakom vedno prisluhne in je pripravljen na podlagi argumentov tudi spremeniti svoje stališče. Politik na vodilnem položaju mora seveda znati tudi pravočasno zaključiti strokovno-politično razpravo ter sprejeti odločitev, pri čemer se zaveda, da bo ta v javnosti vedno deležna različnih kritik. Nasploh pa je za uspešno demokratično vodenje pomembno, da politika zna prisluhniti stroki, četudi ta ni poenotena ter je do politike kritična. Kadar takšen posluh politike za stroko pretirano usahne, smo na izgubi vsi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
