Zanimivo je, da je pojem politike (gr. ta politika - opravila, ki so v zvezi s polisom) etimološko vrednostno nevtralen. Pomeni namreč delovanje, ki se nanaša na skupnost, oziroma prizadevanje za urejanje skupnega življenja ljudi. Če si natančneje pogledamo ta pojem, vidimo, da ga je mogoče razčleniti predvsem v tri temeljne kategorije:
1. institucionalna razsežnost politike (angl. polity) zajema delovanje različnih državnih in nedržavnih institucij ter posameznikov, ki vplivajo na delovanje države, pri čemer je njihovo delovanje ustavno in zakonsko urejeno (npr. politične stranke, družbena gibanja, javna občila, parlament in vlada);
2. normativna razsežnost politike (angl. policy) pomeni ustvarjanje normativnih predstav oziroma idealov v smislu opredeljevanja temeljnih družbenih vrednot in ciljev ter usmerjenost v njihovo praktično uresničevanje;
3. procesna razsežnost politike (angl. politics) se kaže v oblikovanju politične volje skozi uveljavljanje družbene moči in oblasti, pri čemer se moč in oblast gradita in izgrajujeta skozi konflikt in konsenz.
V vseh teh in drugih opredelitvah pojma politike je sicer mogoče implicitno zaznati usmeritev v takšno delovanje, ki npr. zagotavlja varnost in spodbuja razvoj skupnosti in njenih članov. Vendar kakšnega posebnega vrednostnega naboja pojmu politika zgolj samemu po sebi ne moremo pripisati. V širšem smislu gre pač za sklop treh zgoraj omenjenih vidikov organiziranja, načrtovanja in delovanja, ki mu pač šele konkretni nosilci vdihnejo takšen ali drugačen vrednostni značaj.
Za razliko od politike, se pojem prava, če ga vzamem za primer, marsikje že etimološko povezuje z vrednoto pravičnosti. Tako npr. mnogi menijo, da sta rimski besedi ius in iustitia (»pravo« in »pravičnost«) tesno povezani. Dva odlična klasična rimska pravnika, Celz in Ulpijan, sta skovala rek, po katerem je pravo spretnost dobrega in pravičnega (primernega) – ius est ars boni et aequi. Po tej definiciji je pravo že samo po sebi povzdignjeno na visok vrednostni nivo. Vendar s takšnim opredeljevanjem prava že od nekdaj mnogi ne soglašajo, kajti pravo doživljajo ljudje pogosto kot nekaj pretirano formalističnega, togega, »neživljenjskega«. Žal se ob tem tudi pravniki, kot nosilci pravne dejavnosti, večkrat gibljejo na meji nemoralnosti, ki jo tu in tam tudi prekoračijo, kar potem le še dodatno zbuja negativno dojemanje pravnega. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku se je celo izoblikoval rek, po katerem so pravniki slabi oziroma zlobni kristjani (»Juristen, böse Christen.«). Pravo torej že v svojih opredelitvah sproža nekatere vrednostne sodbe, še bolj pa jih sproža s svojim praktičnim udejanjanjem.
Za razliko od prava, je torej pojem politike vsaj na prvi pogled vrednostno precej anemičen. Toda vse kaj drugega je praktično politično delovanje, ki pogosto razvnema številne strasti in vznemirja ljudi močneje od prava. Kadar je politična oblast v rokah karizmatičnega voditelja, je večji del ljudstva evforičen in vidi v tem voditelju in njegovih političnih pomočnikih, vsaj začasno, vse dobro. Tudi v totalitarnih političnih sistemih, kjer je karizma velikega vodje »dopolnjena« še s popolnim nadzorom, ustrahovanjem in prisilo (nasiljem), vodi to v prevrednotenje vrednot s smeri obče pozitivne vrednostne naravnanosti do obsesivne vladajoče politike. Vendar pa takšne pravljice ne trajajo dolgo (nekateri, bolj izkušeni, že tako ali tako nikoli ne verjamejo vanje), kajti ko se karizmatična čarovnija in totalitarna obsedenost razgalita v vsem svojem nasilju, nehumanosti in zlaganosti, ter še posebej potem, ko si takšni režimi dokončno »polomijo zobe«, pride do travmatične kolektivne streznitve, čemur sledi praviloma tudi razočaranje nad politiko in prevlada negativnega odnosa do nje.
V demokraciji je zadeva drugačna, saj je politika v večji meri odgovorna ljudstvu, je bolj transparentna in inkluzivna, politične spremembe pa so manj radikalne. To po eni strani pomeni, da državljani ne doživljajo prehudih političnih šok terapij, vendar pa zato vseskozi ohranjajo ambivalenten (pozitivno – negativen) odnos do politike. Svoboda govora, javnega nastopanja, združevanja, obveščanja ter druge temeljne svoboščine in pravice omogočajo (večjo) kritiko in nadzor nad politično oblastjo, zato je tu politika bolj racionalizirana ter praviloma ne doživlja niti karizmatičnih razsežnosti niti pretiranih (skrajnih) pretresov.
Ne glede na navedene in vse druge razlike v sami politiki in v dojemanju le-te s strani ljudstva, lahko rečemo, da je politika pretežno bolj na slabem kot dobrem glasu. Ob besedi politika večine ljudi ne preplavijo misli o idealih ali vrednotah dobrega, poštenega in pravičnega, pač pa se (naj)prej spomnijo na oblast, moč in denar. Mnogi se na politiko odzivajo celo z žaljivimi besedami, npr. s tistim starim rekom, da je politika k…, s čimer želijo predvsem reči, da je politika v pretežni meri nenačelna, celo lažniva ali drugače nemoralna. Ali to drži? Ali je vstop v politiko res nekakšen skok v napol ali še bolj umazano reko, ki neizogibno umaže vsakogar, ki se nameni v njej plavati, četudi ima pri tem osebno najboljše namene? Ali oblast res vsakogar (po)kvari? Ali si politiki res želijo predvsem občutka moči, družbenega ugleda, denarja, materialnih dobrin ter najrazličnejših privilegijev? Ali so za vse to pripravljeni tudi na nenačelne kompromise? Ali za zaprtimi vrati brezvestno trgujejo z usodami ljudi? Ali večkrat govorijo neresnice? Ali so torej pretežno nemoralni? Ali je politika že sama po sebi nemoralna in pomeni vstop vanjo le spoznanje nujnosti, da moraš tudi sam (vsaj do neke mere) postati nemoralen?
Odgovori na navedena vprašanja so pravzaprav enostavni. Politika je moralna ali nemoralna toliko, kolikor so (ne)moralni njeni konkretni nosilci, tj. politiki. Politiki pa so ljudje. To pomeni, da ni politika nič bolj zaznamovana z moralo ali nemoralo, kot to velja za vse druge sfere človeškega udejstvovanja. Ker pa (državna) politika pogosto odloča o družbeno pomembnih in javno izpostavljenih zadevah (tu je ključna vloga medijev!), je kot takšna tudi najpogostejša tarča (ne)zadovoljstva državljanov. To velja še posebej v demokratičnih sistemih, kjer je v pretežni meri zagotovljena svoboda mišljenja in v tem okviru dovoljena tudi javna kritika politike. Ker so poslanci, ministri in drugi politiki javno močno izpostavljeni, so njihove človeške lastnosti v večji meri na ogled, kot pa to velja za druge sfere družbe. Ob tem, ko se torej naslajamo nad kakšno neumnostjo katerega od politikov, ko smo ogorčeni nad določenimi političnimi odločitvami, govori, ravnanji itd., bi se morali večkrat opomniti, da se podobne stvari dogajajo tudi povsod drugod, le da so tam skrite pred (širšo) javnostjo.
Želja po moči, oblasti, denarju, privilegijih in še marsičem so enako kot v politiki prisotne tudi v gospodarstvu, upravi, pravosodju, šolstvu, zdravstvu, športu, celo v verskih skupnosti in v humanitarnih ustanovah ter nasploh povsod, kjer se ljudje organiziramo za dosego nekih ciljev. Res je, da je v politiki koncentracija tistih, ki si želijo vse navedeno, verjetno večja kot drugod. Toda tudi med politiki so mnogi takšni, ki v teh svojih željah ne odstopajo bistveno od raznih voditeljev na drugih področjih, ter celo takšni, izjemni, ki svoje morale ne podrejajo (prevladujoči) politiki.
Za ponazoritev si zamislimo, da bi imeli v podjetjih (celo v multinacionalkah) demokracijo. O vsaki poslovni odločitvi (investiciji, varčevanju, povečanju ali znižanju plač itd.) bi se vodila javna razprava, odločalo pa bi se z glasovanjem. Ali mislite, da bi bile takšne demokratične seje v gospodarskih družbah kaj bistveno bolj dostojanstvene in modre kot so seje parlamenta? Ali si predstavljate zdravnike, učitelje, duhovnike in še koga, ko demokratično, na očem celotni javnosti, odločajo o financah, o načinu svojega dela, o svojih pravicah, dolžnostih in privilegijih?
Če vse to dobro premislimo, postanemo vsaj v svoji notranjosti (intimno, moralno) bolj prizanesljivi (tudi) do politikov. Na zunaj je seveda treba politično oblast strogo nadzirati in kritično ocenjevati (tako s pohvalo kot z grajo). Takšna izrazita pozornost in strogost, ki jo moramo navzven namenjati državni in mednarodni politiki je utemeljena še posebej zato, ker sprejema ta politika marsikatere za državo in človeštvo usodne odločitve. V sebi pa se je ob tem le dobro zavedati, da ni državna politika nič kaj bolj »umazana« ali »čista« od »politike« v vseh drugih sferah človeškega delovanja (pomislimo le na multinacionalke, velike verske skupnosti in druge svetovno vplivne organizacije) Razlika je predvsem ta, da so drugod zadeve (bolj) skrite.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
