Tesno povezanost države in prava je mogoče v zgodovini pravnopolitične misli razbrati iz obravnav številnih filozofov, teoretikov in drugih mislecev. Že od Platona in Aristotela dalje se je država dojemala kot najpomembnejša družbena organizacija, ki lahko neki zaokroženi politični skupnosti nudi največje dobro v obliki oblikovanja etičnih, pravnih in drugih vodil, v doseganju družbenosti in samozadostnosti ter v zagotavljanju varnosti. V srednjem veku se je država filozofsko ali teološko opisovala pretežno kot nepopolni odsev božjega kraljestva na zemlji, v praksi pa je, tako kot v času Platona in Aristotela, ubirala praviloma precej nasilna pota boja za prevlado politične moči njenih nosilcev, kar je v literaturi na nek način kulminiralo v Machiavellijevih razpravah o načinih pridobivanja in ohranjanja oblastne moči. V vseh teh obdobjih se je pravo bolj ali manj samoumevno pripisovalo državi kot sredstvo za uresničevanje njenih politik. Pravo (kraljevi in drugi oblastni dekreti, zakoni, sodbe itd.) v starem in srednjem veku ni bilo dojeto kot nekaj samostojnega, ločenega od državne oblasti oziroma njene politike. Ločenost prava od države in nosilcev njene oblasti je bila podana le v naravnopravnih pojmovanjih, ki so izpostavljala, da so vladarji podrejeni božjemu oziroma naravnemu pravu in da morajo v skladu z njim pravično vladati ljudem. Toda takšna naravnopravna doktrina ni ustvarila nobenih učinkovitih pravnih mehanizmov, ki bi vladarja pozitivnopravno usmerjali in po potrebi omejevali pri njegovem (samovoljnem) udejanjanju božjih zakonov. Kako je to izgledalo v praksi, vemo iz zgodovinskih učbenikov.
Podobno je bilo tudi v večjem delu novega veka, pri čemer pa je prav ta postopno prinesel spoznanje, da je treba pravo tudi v njegovi pozitivnopravni dimenziji začeti pojmovati relativno ločeno od države. Različne liberalne in konzervativne politike in ideologije, ki so se oblikovale v novem veku, še posebej v času razsvetljenstva in nastanka modernih (nacionalnih) držav, so se osredotočala na vprašanja politične svobode, enakosti, lastnine, gospodarskega sistema, pri čemer prvotno niso postavljala pod vprašaj tesne povezanosti med državo in pravom. Tudi teoretiki anarhizma in marksizma, ki so bili še posebej kritični do države in prava (in tudi do religije, zasebne lastnine, kapitalizma itd.), so oboje bolj ali manj zavračali v paketu, saj so pravo videli le kot sredstvo vladajočega (v tistem času meščanskega, kapitalističnega) razreda za represivno podrejanje delavskega razreda ter nekaterih družbenih slojev. Pravo je bilo tu le sredstvo države oziroma oblastne politike za dosego njenih ciljev. S tem, ko naj bi bila država revolucionarno ukinjena, ali pa bi v vmesni socialistični fazi razvoja postopno odmrla, naj bi hkrati z njo pretežno odmrlo tudi pravo kot represivni izraz oziroma sredstvo oblastnega monopola vladajočega razreda.
Anarhizem in marksizem sta utemeljena v t.i. antropološkem optimizmu, po katerem je človek po svoji naravi dober. Tisto, kar človeka kvari in vodi v družbene konflikte so institucije oblasti, zasebne lastnine, religije in drugi tovrstni vplivi, ki v njem prebujajo egoizem, posesivnost, konfliktnost in druge škodljive vzgibe. Z odpravo vseh teh institucij naj bi po mnenju antropoloških optimistov družba prešla v razmeroma nekonfliktno samoupravno organiziranje. Na utopičnost teh teorij in ideologij ter na njihovo praktično zlorabo v okviru radikalnih komunističnih ureditev ni treba posebej opozarjati. K temu velja le dodati, da je zgodovina prepolna dokazov, da ljudje na (do)sedanji civilizacijski ravni brez oblasti še zdaleč nismo sposobni živeti v samoupravni harmoniji, pač pa za usmerjanje družbe in preprečevanje konfliktov še vedno potrebujemo tudi oblast in pravo.
Na drugi strani ideološkega spektra so se v novem veku razvile predvsem konzervativne ali reakcionarne ideologije, ki izhajajo iz antropološkega pesimizma, po katerem je človek izvorno slab oziroma grešen, kar naj bi veljalo še posebej za širše, neizobražene ljudske množice. V skladu s temi ideologijami ljudstvo potrebuje od boga razsvetljeno ali podobno navdihnjeno oblast, elito, ki bo neuko ljudstvo vzela po svoje tutorstvo in ga vzgajala v duhu božjih ali naravnih zakonov, ali kako drugače od zgoraj navzdol. V skrajnih izpeljavah se se v okviru konzervativizma razvile teorije elit, med katerimi so nekatere prerasle celo v rasistične teorije.
Seveda se tudi znotraj liberalne družbene teorije in prakse pojavijo elitistični nauki in prakse, pri čemer se liberalno dojemanje elite povezuje ne le z vrednostno utemeljitvijo elit, pač pa tudi z njihovo demokratično funkcijo. Konzervativni tip elite je za razliko od tega pretežno elita po vrednosti in po poslanstvu, ki je uperjena proti političnemu liberalizmu, marksizmu ter podobnim teorijam in ideologijam. Konzervativni pogled se glede tega vedno nagiba k ugotovitvi, da so za vladanje izbrani tisti, ki so po rojstvu ali bogastvu aristokrati ali kako drugače že po svoji naravi ali po dedni pravici povzdignjeni nad ljudstvo oziroma podložnike. V modernih inačicah konzervativizma so ti pogledi bistveno omiljeni, saj te konzervativne ideologije vsaj navzven pristajajo na demokracijo, nediskriminacijo, enakopravnost ter varstvo človekovih svoboščin in pravic.
Liberalistični pogledi na elitizem so v svojih starejših inačicah podobno prezirljivi do ljudskih množic oziroma do nižjih, neukih družbenih slojev ter zagovarjajo nujnost vodenja teh množic s strani liberalno mislečih aristokratov. Kasneje se z nastankom moderne liberalne države in njenega predstavniškega modela oblasti ta pretežno meščanski elitizem v marsičem prilagodi načelom demokracije, pri čemer ostaneta tudi v okviru liberalne politične filozofije država in pravo za družbo nujni instituciji, ki sta medsebojno tesno povezani.
Z razvojem moderne demokracije postane elitizem, kot bi rekel Karl Mannheim, vedno bolj brez barve in okusa, saj se pojem elite v vedno večji meri opredeljuje s pomočjo tehnicističnih, birokratskih in drugih profesionalnih kriterijev. To pomeni, da se ob nosilcih politične oblasti kot relevantne dejavnike družbene moči priznava tudi različne strokovne skupine, kar je seveda posledica vedno večje afirmacije znanosti v novoveški oziroma moderni družbi. Vse to je povezano tudi s sodobnimi pluralističnimi pogledi na družbo, ki državi jemljejo osrednjo in vrhovno vlogo nosilca družbene moči in usmerjevalca politik. Različni politologi, sociologi in drugi teoretiki družbenega pluralizma namreč opozarjajo, da je v kompleksni moderni družbi veliko družbenih skupin, ki so nosilke relevantne družbene moči (imetniki kapitala, banke, gospodarska združenja, sindikati, verske ustanove, mediji, univerze, kulturne in športne ustanove, nevladne organizacije in druge civilnodružbene skupine itd.), zaradi česar je preprosta shema o antagonizmu med vladajočim družbenim razredom, ki ima v rokah državo, ter podjarmljenimi družbenimi razredi in skupinami pretirano poenostavljena.
Če se zdaj neposredno vrnem k izhodiščni temi, lahko povzamem, da so se pogledi na državo in pravo v preteklih stoletjih ali kar tisočletjih osredotočali predvsem na vprašanja politične moči oziroma prevlade, niso pa med državo in pravom vzpostavili distance, ki bi omogočila pravu, da se kot relativno samostojna družbena sfera v večji meri osamosvoji od državne politike. V vsem tem času je bila pozornost večinoma osredotočena na to, koliko države ljudje potrebujemo, pri čemer so antropološki pesimisti zagovarjali močno in vseobsežno državo, antropološki optimisti so se zavzemali za njeno odpravo, antropološki realisti pa so, predvsem v okviru liberalnih teorij o državi, zagovarjali omejeno državo. Slednje je po eni strani pomenilo, da naj država ljudi pusti pri miru in jim omogoča čim več svobode tam, kjer se lahko uspešno sporazumevajo brez oblastnega nadzora ali prisile, po drugi strani pa naj bo država prisotna in učinkovita tam, kjer mora nujno preprečevati družbene konflikte in sanirati njihove posledice.
Iz tega se je razvila moderna liberalna država, ki je omogočila in postopno soustvarila doktrino in prakso pravne države (v Nemčiji) in vladavine prava (v Angliji) ter njune različne izpeljave v drugih zahodnih okoljih. S tem so se začele razvijati tiste vrednote oziroma institucije pravne države, ki so svoj velik razmah dosegle šele po drugi svetovni vojni, tj. po svetovni tragediji, ki je v najbolj nazorni luči opozorila, da sicer država ostaja nepogrešljivi del organiziranja ljudstev in nacij, pri čemer pa lahko država v avtoritarnih ali totalitarnih različicah potepta vso humanost družbe in človeško dostojanstvo.
Bistvo razvoja pravne države (v sodobnem integralnem pomenu besede, ki zajema tudi vladavino prava) zato ni le v njenih institucijah, kot so zagotavljanje človekovih pravic, delitev oblasti, ustavnost in zakonitost, pravičnost in pravna varnost, pač pa tudi v relativni razmejitvi med državo in pravom. Le če je pravo, ki seveda še vedno ostaja eno pomembnejših (ustavodajnih, zakonodajnih, sodnih in drugih) sredstev države za določanje in izvajanje politik, v nekaterih pomembnih vidikih ločeno in osamosvojeno od državne oblasti, lahko v resnici govorimo o pravni državi. Ta avtonomnost prava, na katero je pri nas že leta 1981 v svoji knjigi Relativna avtonomnost prava opozoril dr. Anton Perenič, je ključna za izvajanje poslanstva pravne države. To poslanstvo se v resnici uresničuje le, če je državna oblast omejena tako, da zakoni in pravni postopki veljajo tudi zanjo, da nosilci oblastnih funkcij ne uživajo pravnih privilegijev (razen izjemoma, npr. imuniteta poslancev), da mora priznavati pravno varovane človekove pravice, neodvisnost sodstva in ne nazadnje strokovno avtonomnost nekaterih pravnih poklicev (npr. odvetništvo, notariat, državno tožilstvo).
Vsega tega je bilo v našem prejšnjem državnem sistemu bistveno premalo, v njegovih najbolj radikalnih obdobjih pa je bilo seveda pravo le golo orodje avtoritarne ali totalitarne politike. Z novo državo in ustavo smo leta 1991 stopili po poti pravne države, podobno kot so v tistem obdobju storile tudi mnoge druge dotedanje socialistične (komunistične) države. To pomeni, da smo pravu – tudi v duhu doktrine in prakse konsitucionalizma – pripoznali vlogo dejavnika omejevanja državne oblasti, pravni stroki in še posebej pravosodnim poklicem pa smo povečali družbeni pomen in s tem tudi odgovornost. Zato se seveda zdaj pravo tudi teoretično obravnava v precejšnji meri ločeno od države, saj mora, kljub njuni povezanosti, v okviru pravne države med obema obstajati določena mera razmejitve, medsebojne napetosti in mestoma celo antagonizma. Gre za nekakšen odnos zavor in ravnovesij (angl. checks and balances) med pravom in državo, kjer nosilci pravnih vlog skrbijo, da nosilci oblastnih funkcij ostajajo v mejah pravne države, država pa seveda še vedno – v sodelovanju s pravno stroko – preko pravnih aktov uveljavlja svoje politike.
Ob vsem tem pa dandanes, ko država še zdaleč ni edini center družbene moči, pravna država oziroma vladavina prava pomeni tudi omejevanje drugih nosilcev te moči, kadar želi ta moč prekoračiti dopustne pravne okvire. V tem je treba videti neizogibno nadgradnjo pravne države, kajti ta se danes še posebej intenzivno sooča z močnimi ekonomskimi, finančnimi in drugimi interesnimi pritiski in pravno spornimi praksami, od poseganja v zasebnost, do vsiljevanja nekorektnih delovnopravnih praks ter poskusov obidov zakonodaje v primerih uresničevanja ciljev velikega kapitala itd. Poslanstvo pravne države se tako širi in stopnjuje, pravo pa mora ravno zato ohraniti svojo relativno avtonomnost ne le v razmerju do države, pač pa tudi v razmerju do vseh ne-državnih organizacij (podjetij, multinacionalk, finančnih institucij, lobijev itd.), ki lahko s svojim družbenim vplivom ogrozijo človekove pravice, delovanje civilne družbe ter druge ustavno zagotovljene demokratične institucije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
