Najprej mi prosim dovolite nekoliko daljši uvod v naslovno temo. Konec vsake pravne države je hkrati tudi konec demokracije. Tiste in takšne, po kateri so vsaj v svojih predstavah v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja hrepeneli vsi iskreni privrženci slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Konec pravne države in demokracije pa pomeni marsikaj, česar si verjetno tudi mnogi zagrizeni zagovorniki »trde roke vladanja« ne želijo občutiti na svoji koži ali v svoji neposredni bližini, denimo v okviru svoje družine, rodbine in prijateljev. Odsotnost demokracije in pravne države namreč praktično pomeni, da je lahko mnogim omejena ali odvzeta svoboda gibanja, mišljenja, govora, informiranja, umetniškega izražanja, ali pa pravica do zasebnosti in nasploh človeško dostojanstvo. Ni več neomejenih in nenadzorovanih izletov po domovini in tujini ter srečanj s komerkoli si poželimo. Policija vas lahko vsak hip pridrži, zaslišuje o vsem mogočem, tudi o vaših najintimnejših zadevah, ter vas seveda po lastni presoji tudi malce »trše« obravnava. O kaki pravici do odvetnika pri prvem zaslišanju kar pozabite. Ukinjeni so vsi kritični mediji. Določene knjižne, internetne in druge informacije ter mnoge literarne oziroma umetniške in druge vsebine so prepovedane. Oblast vas lahko povsod (doma, v službi, na cesti) in kadarkoli snema in vam prisluškuje. Vsaka vaša kritična ali kako drugače »napačna« izjava se inkriminira in vas – po poprejšnjem »tršem« obravnavanju v kaki samotni celici – pripelje v zapor ali v še kakšno hujšo situacijo. Ne upate si več biti iskreni niti pred svojim partnerjem, starši in otroci. Skratka, da ne naštevam dalje, če želite fizično preživeti sebe in svoje bližnje, se morate spremeniti v nekaj, kar v resnici niste, kar pomeni, da postanete prestrašeni, zlagani in nasploh neavtentični.
Seveda si kdo misli, da se mu kaj takega v diktaturi ali totalitarnem sistemu ne more zgoditi, saj iskreno verjame v velikega vodjo, ki naj bi s »trdo roko« zgolj vzpostavil bolj pravično družbo. »Naše«, tj. tiste prave, naj bi zaščitil in poveličal, one »druge«, tj. tiste neprave, pa naj bi nekako nasilno prevzgojil, ali si jih povsem podredil, če ne že kar odpravil. Naivnežev, ki verjamejo v smiselnost takšnega scenarija, je zgodovina prepolna. Bojim se, da jih je ta hip kar veliko tudi v Sloveniji, četudi bi glede na dejstvo, da smo bili še v bližnji preteklosti Slovenci žrtve tujega (nacističnega in fašističnega) ter lastnega (komunističnega) totalitarnega nasilja, moral pričakovati nasprotno.
Prepričane je seveda v danem trenutku nemogoče omajati v njihovih pogledih. Toda vsaj tiste, ki pri sebi še dopuščajo kaj prostora za (samo)kritični premislek in učenje, je treba opozoriti, da veliki vodje in njihove revolucije vedno »žrejo tudi svoje otroke«. Na koncu se v nedemokratičnem režimu med vse državljane, tudi one na oblasti, zaleze močan eksistenčni in vsestransko hromeči strah, mnogi poprejšnji občudovalci velikih idej in velikega vodje pa na lastni koži prepozno ugotovijo, da so naredili gromozansko napako.
Včasih nas domači ali tuji politični in drugi dogodki napeljejo na misel, da bi bilo morebiti treba parlament, politične stranke in pluralizem medijev kar ukiniti, da bi bilo treba tudi omejiti človekove pravice in tako uvesti v družbo več reda in discipline ter da bi bilo ne nazadnje koristno nekatere posameznike, ki mislijo drugače kot mi, kar izgnati. Takšne in podobne misli so seveda hipno razumljive, kadar smo prizadeti, ko spremljamo kake primitivne politične izjave in ravnanja ter ko nas prizadenejo nekaznovana javna laž, goljufija, koruptivnost ter druge družbene krivice in škodljiva ravnanja. Toda vse to nas ne sme zavesti v prepričanje, da lahko dolgoročno odpravo teh težav prinese odprava demokracije in pravne države. Samo s pravnimi in demokratičnimi sredstvi lahko namreč vse te težave rešujemo tako, da družbo hkrati dvigamo v njeni človečnosti in nasploh v vrednotno pozitivnem razvoju. Brez prava in demokracije začnemo padati nazaj, navzdol, tja, od koder smo se s težkimi napori in po dolgem času prebili do točke preobrata. V teh kriznih časih, ko (tudi) v Sloveniji drsimo navzdol, je to spoznanje ključno za vse nas. Ne gre za vprašanje, ali bo (naša) družba obstala. Gre za to, da moramo svoja življenja osmisliti tudi s prispevanjem k družbeno konstruktivnemu razvoju, če želimo napredovati na poti samorealizacije. Ko bo družba neprimerno bolj razvita kot je danes in je bila v nekaj preteklih tisočletjih, bodo verjetno sedanje razprave o demokraciji in pravni državi bolj ali manj pozabljene in daleč presežene z drugimi temami. Danes in tukaj pa sta demokracija in pravna država del družbeno-eksistenčnega temelja, ki nam omogoča pozitivni civilizacijski razvoj.
Tu se zdaj vračam k naslovni temi. Če hočemo rešiti našo potapljajočo se pravno državo, moramo predvsem preprečiti pretirano instrumentalizacijo policije, državnega tožilstva in sodstva v politične namene. Kljub spremenjenemu svetu, v katerem država kot institucionalizirana oblast nima več tako dominantne vloge kot nekoč (pomislimo le na vpliv multinacionalk in nekaterih mednarodnih organizacij), ostaja jedro pravne države v končni instanci vedno osredotočeno v državnem pravosodju in z njim povezanih sistemih. Različni koruptivni lobiji in kriminalne združbe lahko sicer močno vplivajo na politiko, toda če njihov nedopustni (neetični in protipravni) vpliv ne seže močneje v sfero policije, tožilstva in sodstva, se pravna država obdrži in omogoča ustrezno demokratično družbeno ravnovesje in dinamiko.
Na splošno se lahko na policijo, tožilstvo in sodstvo politično (če se omejim le na politično dimenzijo) nedopustno vpliva neposredno ali posredno. V prvem primeru politično vplivni posamezniki neposredno dajejo nedopustna navodila vodilnim in drugim policistom, tožilcem ali sodnikom ter jih materialno ali nematerialno (napredovanje itd.) podkupijo za svoj namen. Včasih jih prisilijo v nedovoljeno (pristransko, neetično, kaznivo itd.) delovanje z grožnjami njim in njihovim bližnjim, ali tako, da jih prestrašijo na kak drug način. Za nedopusten posreden vpliv pa gre na splošno takrat, kadar politična oblast z neustrezno zakonodajo ali z neustrezno finančno, zaposlitveno in drugačno politiko onemogoči učinkovito delovanje policije, tožilstva in sodstva.
Mnogi posredni škodljivi vplivi politike na policijo, tožilstvo in sodstvo so pri nas relativno lahko prepoznavni, kajti zaradi javnosti prava ter s pomočjo medijev in nasploh javnega dostopa do informacij javnega značaja je relativno hitro mogoče ugotoviti, kje parlament, vlada in ne nazadnje neko ministrstvo vodi neustrezno nadzorno, kadrovsko ali finančno politiko in s tem slabi javne institucije. Tudi o slabih zakonskih rešitvah, ki onemogočajo dovolj hitre in kakovostne pravne postopke se javno pogosto razpravlja. Mnogo težje pa je zanesljivo ugotoviti, kdaj so policija, tožilstvo ali sodstvo morebiti deležni neposrednih pritiskov. Toda tudi o tem bo treba v prihodnje še večkrat neposredno spregovoriti ter odgovorne v politiki, policiji, na tožilstvu in ne nazadnje na sodiščih pozvati h konkretnim in prepričljivim odgovorom.
Ena najhujših zlorab prava, ki se že več let dogaja v Sloveniji, je dolgotrajna javna (o)sramotitev nekaterih oseb s pomočjo v nedogled trajajočih pravnih sumov in obtožb. Tako npr. nekega direktorja javne institucije policija in državno tožilstvo osumita oziroma obtožita hujšega kaznivega dejanja, vladajoča politična oblast pa zaradi tega to osebo nemudoma odstavi z njenega vodilnega položaja. Postopek nato teče in teče in teče… in se npr. tri ali štiri leta ne konča. Ni pravnomočne sodbe. Vse skupaj spominja na grozljivko. Predstavljajte si, da vas policija ovadi, da ste pedofil ali kaj podobnega, ker se domnevno na računalniku preko interneta ukvarjate s tovrstnimi vsebinami. Nato se seveda mesece in mesece ne zgodi nič, mediji in javnost pa ugibajo, koliko otrok ste zlorabili. Na koncu policija celo javno prizna, da je izgubila del dokaznega gradiva, ki ga je zasegla v vaših zasebnih prostorih, zadeva nima ustreznega pravnega epiloga, vi pa se počutite do skrajnosti nemočnega in ponižanega.
Zamislite si, kako je, če veste, da niste storili ničesar protipravnega, k vam na dom pa pridre več oboroženih policistov in kriminalistov, pri čemer vse skupaj spremlja preko medijev cela slovenska javnost (o le-teh sem že pisal v eni od prejšnji kolumn, zato jih tu, vsekakor ne nedolžne, puščam ob strani). Kaj si o vas mislijo vaši otroci, partner, starši, sosedje, prijatelji, sodelavci? Nato pa vam ta ista policija, državno tožilstvo in na koncu morebiti še sodstvo sploh ne dajo možnosti, da bi se v nekem doglednem času oprali suma. Mine več let, vaše ime je (bilo) umazano, vi pa še sploh niste dobili možnosti, da dokažete nedolžnost. Ponavljam, takšni primeri se pri nas dogajajo. Tako kot spregledi hujših protipravnih dejanj, opustitve utemeljenih kazenskih pregonov, sodni zaostanki in vse ostalo, kar nas moti, jezi in žalosti. Seveda so mnogi preiskovanci in obtoženci krivi, nekateri celo bolj, kot se na sodišču dokaže. Pa vendar to ne spremeni dejstva, da je vsako predolgo držanje človeka pod pravnim sumom brez sodnega epiloga nesprejemljivo.
Še bolj konkretno. Kot je znano, je pri nas pod t.i. utemeljenim sumom in obtožbo, da je storil hujše kaznivo dejanje, sam predsednik vlade. Sum zoper gospoda Janšo je bil »v zraku« že od volilnega leta 2008, nato pa je prišlo lansko leto do pravnomočne obtožnice in nato do začetka sodnega postopka. Zadeva se vleče, traja. Podobno se zdaj dogaja ljubljanskemu županu Jankoviču, vodji politične opozicije in največje politične stranke v državi. Že nekaj časa je »javno osumljen«, zdaj tudi pravno, da je zagrešil nepravilnosti v zvezi z gradnjo stadiona v ljubljanskih Stožicah in morebiti še čim. Če bo kmalu podana ovadba in morebiti zatem obtožnica, bo vse zagotovo spet trajalo mesece in mesece, verjetno kar leta. Vse to in prej opisano je popolnoma nesprejemljivo. Takšno delovanje policije in tožilstva, in kasneje sodišč, uničuje vsako zaupanje v pravo ter s perpetuiranjem sumov in sumničenj dodatno zastruplja našo že tako bolno družbeno ozračje.
Ali je pri tem pomembno, da gre za gospoda Janšo in Jankoviča? Seveda je. Toda, ali nismo pred zakonom vsi enaki? Seveda smo, vendar v ustreznem pravnem sorazmerju. Tako kot za mladoletnike velja poseben pravni postopek in kot so nekateri pravni postopki zakonsko opredeljeni kot nujni (prednostni), bi moral zakonodajalec tudi kazenske postopke zoper najvišje javne funkcionarje opredeliti kot nadvse prednostne in nujne. Tu gre namreč za državni in javni interes. Zagotovo za Slovenijo ni dobro, če nas v tujini in doma predstavljajo in vodijo politiki, ki so v kazenskih postopkih. Zato imamo tudi državljani objektivno gledano še kako velik interes, da čim prej s pomočjo pravnomočne sodbe izvemo, ali so naši voditelji in kandidati na volitvah storili kaj nezakonitega. Kdo bo sicer ljudi prepričal v resnost vseh teh policijskih in tožilskih ovadb in obtožnic, če pa jih proti marsikomu niso vložili vse dotlej, dokler jih niso v to prisilili mediji (tu vsa pohvala slednjim!), proti marsikomu pa zadeve vodijo tako, kot da je povprečna življenjska doba v Sloveniji tisoč let.
Skratka, če se nekoga kazensko osumi, ovadi ali obtoži, je treba to storiti z resno predpripravo in nato zadevo dobro utemeljeno(!) v relativno kratkem času posredovati sodišču. Najbolj pospešeno prav pri javnih funkcionarjih. Tudi sodniki morajo nato pohiteti s sojenjem, seveda v mejah, ki omogočajo korektno izvedbo sojenja. Čim prej je treba vsaj za nekatere postopke, če ne kar za večino, pričeti resno razmišljati o uvedbi kontinuiranega sojenja, ki omogoča sodniku, da začetega sojenja več ne prekinja za več tednov ali mesecev, pri čemer je znano, da lahko nato takšno sojenje traja tudi več let. To kar se, denimo, dogaja v sojenju v zadevi Patria, deluje v očeh javnosti že skorajda neresno (predsednik vlade si več praktično ne vzame časa, da bi se udeleževal sojenja, sodnica se ga k temu ne odloči prisiliti, sojenje se vedno bolj vleče, javnost se norčuje iz nekaterih delov obtožnice in doživlja vse skupaj le kot boj med levimi in desnimi itd.). Vse to in še kaj na splošno in v tem primeru slabi zaupanje v pravno državo.
Sklepno naj rečem, da je prva največja nevarnost za pravno državo takšna politična instrumentalizacija policije, državnega tožilstva in sodstva, kjer te institucije osumijo, obtožijo in obsodijo tudi nedolžnega, če tako zahteva politika. Druga največja tovrstna nevarnost pa je, če policija, državno tožilstvo in sodstvo pod vplivom politike ali zaradi lastne nesposobnosti ali neodgovornosti, ljudi osumljajo, obtožujejo in jim sodijo, vendar pa pri tem njih in javnost pustijo v »večni negotovosti«, saj obdolžencev več let niti pravnomočno ne oprostijo niti pravnomočno ne obsodijo. Prva največja nevarnost je nekaj, kar je naša dežela izkusila že v času totalitarizma. Drugo nevarnost v vedno večji meri izkušamo zdaj. Od druge do prve je včasih le korak. Naredimo zato raje korak v drugo smer in ne ponižujmo več ljudi z neskončnimi sumničenji in obtožbami.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
