Seveda marsikaj sploh ni odvisno od predsedniških kandidatov, kajti ustavne in zakonske pristojnosti omogočajo predsedniku republike le zelo omejen vpliv na državno politiko. Sedanja predsedniška kampanja, v kateri se za mesto predsednika države potegujejo le trije kandidati (predsednik dr. Danilo Türk, poslanec Borut Pahor in evropski poslanec Milan Zver), po eni strani očitno kaže, da so politične stranke in volivci ugotovili, da položaj predsednika države ni tista funkcija, v katero bi lahko vsi tisti, ki si želijo boljše in drugačne državne politike, v večji meri polagali svoje upe. Po drugi strani pa kaže ta kampanja tudi vsebinsko enoličnost slovenske politike, ki sicer stalno ponuja nova imena in nove obraze, na koncu pa državljani vedno znova ugotovimo, da se za temi imeni in obrazi skrivajo predvsem stare politične skupine, stari obrazi ter bolj ali manj ista stara vsebina. Vse skupaj bi bilo podobno nekakšnemu normalnemu političnemu dolgčasu, če ne bi bili na pragu že prav dramatične faze naše družbene krize, ki bo, brez upanja, da se kmalu konča, v prihodnjih mesecih terjala dodaten človeški davek na malodane vseh področjih življenja. Predsednik države sicer ni tisti, ki bi moral in mogel voditi politične procese preseganja krize, toda v ta proces bi moral biti vseskozi intenzivno vključen in v njem odigrati pomembno moralno-politično vlogo. Ali jo bo lahko odigral kateri od sedanjih treh kandidatov? Osebno mislim, da je to vprašanje retorično, seveda pa se lahko v tem motim. Kakorkoli že, vsi trije kandidati so javnosti že dolgo znani in težko si je predstavljati, da bi nas lahko v čem pomembnem močno presenetili.
Seveda bi tudi na tem področju potrebovali spremembe ustave. Če namreč želimo imeti t.i. šibkega predsednika države (seveda šibkega zgolj v smislu formalnih pristojnosti), potem naj ga voli parlament. Obremenjevati ljudstvo z volilno kampanjo, ki tu in tam spominja že na cirkus, nima smisla. Po eni strani nas prav te cirkuške prvine, ki smo jih povsem neselektivno in nekritično pobrali na zahodu in v katerih je zunanjemu videzu prirejena in podrejena resnična vsebina, siromašijo v že tako osiromašenemu nacionalnemu dostojanstvu. Po drugi strani pa je ta predvolilni in volilni proces in (deloma) cirkus bistveno predrag glede na svoj končni izid. Če namreč državljani že neposredno volimo predsednika, potem mu dajmo v ustavi predpisati (tj. naložiti!) tudi kako resnejšo pristojnost, npr. pristojnost močnejšega vplivanja na vlado, pristojnost vložitve zakonodajnega veta ali še kaj. Le tako bo namreč vse skupaj pridobilo nek smisel, kajti predsednik bo lahko storil za dobro države in državljanov bistveno več, hkrati pa bo za to nosil tudi svojemu položaju ustrezno večjo odgovornost. Potem bo res osmišljeno to, da ga državljani tudi neposredno volimo.
Toda ustavnih sprememb še nekaj časa ne bo. Ne teh ne kakih drugih, kajti politika ne uspe najti poti k sodelovanju. No, morda se kakšna ustavna sprememba tudi izjemoma po(ne)sreči, toda takšna izjema bo le potrdila dejstvo, da je tudi v nacionalno ključnih zadevah slovenska politična elita pretirano zazrta v tekmovanje za medsebojni prestiž in bistveno premalo predana nalogam in ciljem, ki jih sicer retorično javno zastopa. Naj ob tem poudarim, da se seveda ne zavzemam za kake korenitejše ustavne reforme, kajti kot sem že večkrat zapisal, so naši ustavni temelji dobri. Toda na nekaterih posameznih mestih, kjer stroka že dolgo opozarja na pomanjkljivosti in neustreznosti, bi bile ustavne spremembe nujne in koristne.
Kakorkoli že, prestali bomo tudi sedanjo predsedniško volilno kampanjo, ne vem(o) pa, kako bomo prestali prihodnje mesece in leta. Predsednik republike bo v tem obdobju vsekakor (lahko) igral pomembnejšo vlogo, kajti politični spopadi se bodo občasno zelo zaostrili, prav tako kot tudi odzivi prebivalstva na nova odpuščanja z dela, nadaljnje zniževanje plač, nadaljnje podcenjevanje in poniževanje nosilcev znanja in kulture ter na vse drugo, kar bo še nadalje slabilo socialno in splošno varnost ter že tako slabo stanje duha v družbi. Naj zato za konec brez ironije rečem, da bodo lahko pričakovanja državljanov do prihodnjega predsednika države v tem kriznem času upravičeno večja, zato se predsednik v procesu iskanja in premagovanja družbene krize ne bo mogel in smel izogniti svojemu deležu aktivnosti in odgovornosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
