Kot sem v preteklih dneh že javno povedal, je večina tistih predlaganih reformnih predlogov, ki zahtevajo ustavno spremembo, vsekakor vrednih razprave, pri čemer so bili nekateri v preteklosti že tudi formalno obravnavani, kot npr. odpoklic poslanca. Prav slednji predlog je problematičen, saj parlamentarni sistemi odpoklica poslanca praviloma ne poznajo. Po drugi strani so možnost uvedbe večinskega volilnega sistema, poskusnega mandata za nove sodnike, enostavnejši razpis predčasnih volitev, poenostavitev postopka imenovanja nove vlade in še nekatere druge predlagane rešitve takšne, da vsekakor zaslužijo resno obravnavo. Toda velika težava je, da v tem času praktično ni možnosti, da bi te spremembe, ki terjajo spremembo Ustave, v Državnem zboru lahko dobile dvotretjinsko podporo poslancev. Zato je smiselno, da politične stranke takoj ugotovijo, ali obstaja politična volja za katero od teh ustavnih sprememb. Če te volje ni, potem je za to škoda vsakega kančka energije. Zdaj mora namreč politika vso energijo in pozornost usmeriti v operativne naloge na področju gospodarstva, sociale, financ, znanosti, kulture, šolstva …, ne pa jo preusmerjati na nekaj, česar zelo verjetno ne bo mogoče izpeljati. Še posebej, če upoštevamo, da večina teh sprememb Ustave nima nobene neposredne povezave z reševanjem krize.
Podanih je tudi nekaj predlogov, ki jih je mogoče doseči s spremembo zakona. Sem sodijo, denimo, odpoklic župana, uvedba finančne policije ter ne nazadnje preučitev smisla obstoja tistih državnih in paradržavnih institucij, ki jih druge primerljive demokratične države nimajo. Premislek o teh predlogih je smiselno opraviti takoj, vendar pa gre tu za manjše posege v sistem. Sam bi se denimo zavzemal za uvedbo finančne policije, za bistveno omejitev privilegijev, ki jih imajo voljeni ali imenovani funkcionarji, ter ne nazadnje za možnost, da se župana, ki izgubi vso politično podporo ali deluje nezakonito, v skrajnem primeru odpokliče ali sankcionira na drug ustrezen način.
Toda tu nimam namena razpravljati o vseh teh spremembah. Želim se strnjeno osredotočiti predvsem na dve predlagani spremembi, za katere še zdaj skoraj ne morem verjeti, da jih je SDS, kot največja vladajoča stranka, res zapisala in predsednik Vlade javno povzel. Gre za naslednja dva predloga: prvič, da se za vse obstoječe sodnike izvede reelekcija (postopek ponovne izvolitve v sodniško funkcijo); drugič, da se Sodni svet Republike Slovenije za čas funkcije predlaganja sodnikov v reelekcijo okrepi s sodnimi strokovnjaki iz mednarodnih sodnih institucij ter vrhovnimi sodniki drugih držav EU.
Po prvem predlogu bi torej moral vsak sodnik, ki zdaj sodi, v skladu s tem predlogom še enkrat v Državni zbor na ponovno izvolitev. Ne glede na to, ali je odličen, dober ali slab. To je popolna nezaupnica celotnemu(!) sodstvu s strani predsednika Vlade in njegove stranke (SDS). V političnem smislu gre tu verjetno za znano taktiko preusmerjanja pozornosti, kajti s tem želi vladajoča politika kritiko, ki jo ljudje v protestih naslavljajo primarno na celotno politiko, vsaj deloma preusmeriti na sodstvo, ki med državljani ne uživa dosti več zaupanja kot politika (tako je npr. v raziskavi Ninamedie iz oktobra 2012 na lestvici od 1 do 5 zaupanje ljudi v politiko ocenjeno z 1,61, zaupanje v sodstvo pa z 2,20). Toda takšen predlog je tako skrajen in za državo tako škodljiv, da si je kljub njegovi očitni populistično manipulativni naravi treba vzeti nekaj časa in energije in ga izrecno zavrniti. Tega predloga tudi ne moremo šteti za slabo šalo, saj ga je, kot rečeno, uradno predstavil sam predsednik Vlade. In četudi sodstvo v marsikaterem pogledu zasluži kritiko, pa je le treba jasno reči, da takšni skrajni predlogi v sebi ne nosijo prav nič pozitivnega. Tako kot nekateri politiki te dni povsem utemeljeno izpostavljajo, da ni prav, če protestniki za nastale krizne razmere v državi kar počez obtožujejo vse politike, tako morajo prav (ti) politiki storiti vse, da preprečijo takšne radikalno posplošene in poenostavljene kritike sodstva, ki lahko le nadalje škodijo naši že tako ali tako šibki pravni državi. In ob vsem tem se res trudim odmisliti splošno znano dejstvo, da že dlje časa poteka kazenski postopek pred sodiščem zoper predsednika Vlade...
Če ljudstvo v žalosti, prizadetosti, jezi ali celo obupu izreka posplošene obtožbe, je to povsem nekaj drugega, kot če jih izrekajo profesionalni politiki. Če namreč reelekcijo celotnega sodstva predlaga vodilna koalicijska stranka in celo sam predsednik Vlade, je to za državo nadvse škodljivo. Pomislite, kaj bi si mislili o kaki drugi članici EU, če bi njen predsednik vlade podal takšen predlog. In kaj si lahko zdaj mislijo o nas politiki, gospodarstveniki, izobraženci in nasploh ljudje v drugih državah, če jih je novica o tem predlogu morebiti že dosegla? In ob tem naj še spomnim, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, kjer sodnike voli parlament, torej izključno politika – kar realno pomeni: politične stranke.
Če začnemo reševati probleme na ta način, potem je treba dati takoj na »reelekcijo« (v ponovno »izvolitev«) ne le vso politiko, pač pa tudi vse novinarje, državne uradnike, državne tožilce in nasploh vse druge pravnike, policiste, inšpektorje in vse druge, med katerimi se skrivajo posamezniki, ki škodijo naši pravni državi, gospodarstvu, sociali in ne nazadnje morali in zdravemu razumu. Naj ob tej ironični ponazoritvi ponovim, da se zavedam mnogih problemov in težav, ki so povezani z našim sodstvom in nikakor nisem proti utemeljeni kritiki in predlaganju ukrepov zoper te pojave in njihove nosilce (tudi sam sem bil v tem pogledu že večkrat javno in konkretno kritičen, v času svojega članstva in predsedovanja Sodnemu svetu pa sem glede negativnih pojavov v okviru pristojnosti tega organa predlagal in sprejemal tudi odločitve). Opozarjam le na škodljivost takšnega kritiziranja vse povprek, še posebej če to prihaja s strani pomembnih državnih institucij.
Prav tako je nezaslišan predlog, da naj se Sodni svet za čas predlaganja sodnikov v reelekcijo okrepi s sodnimi strokovnjaki iz mednarodnih sodnih institucij in vrhovnimi sodniki drugih držav. To je dodatni udarec lastni državi s strani predsednika vlade. Gre za odrekanje naši državni suverenosti! Skorajda brez ironije lahko rečem, da je to tako, kot če bi rekli, naj se naša Vlada zaradi sedanje krize nemudoma postavi v postopek reelekcije, Državni zbor pa naj se v procesu izpeljave ponovne izvolitve predsednika Vlade in imenovanja ministrov okrepi z vrhunskimi tujimi političnimi strokovnjaki ter predsedniki parlamentov iz držav članic EU.
Takšna predloga sta torej povsem nesprejemljiva. Upam, da se bo na njiju kritično odzvalo še veliko pravnikov, politikov in (drugih) izobražencev (nekateri so se že). Samo tako lahko v Sloveniji preprečimo širjenje novih nalezljivih virusov, ki bi utegnili dokončno potolči še tiste zadnje zdrave dele pravne države, ki so nam še preostali. Hkrati pa moramo seveda zahtevati nadaljnje intenzivne ukrepe za izboljševanje delovanja sodstva, državnega tožilstva, odvetništva in pravosodja nasploh, predvsem pa tudi prepričljiva javna pojasnila o tem, kdo je odgovoren za tako ali drugače zavožene pravne postopke, kot je bil, denimo, kazenski postopek v primeru Balkanski bojevnik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
