Zadnja desetletja stopamo vedno bolj na področje neznanega in neobvladljivega. Prvi večji premik na tem področju je pomenila uporaba jedrske energije, ki jo sicer ljudje do neke mere nadziramo, od neke točke dalje pa smo seveda proti njej še povsem nebogljeni in tudi smrtno ranljivi (spomnimo se le na Hirošimo in Nagasaki ter na Černobil in Fukušimo). Podobno je tudi z internetom, ki nam ob obilici dobrega prinaša tudi obilico slabega, pri čemer odvisnostim od internetnih vsebin ter drugim škodljivim posledicam uporabe interneta že zdaj nismo več kos. Kot da že ti in mnogi drugi znanstveni, tehnološki, digitalni in podobni izzivi ne odpirajo več vprašanj, kot imamo nanje (pravočasnih) odgovorov, je zdaj z vso intenzivnostjo v naš človeški svet vstopila še t.i. umetna inteligenca. Seveda to še ni tista prava umetna inteligenca, ki bi pomenila avtonomno samoučenje, razmišljanje in delovanje neke izven-človeške (ne-človeške) entitete ali sfere, vendar pa tudi na tem področju nimamo nobenega prepričljivega znanstvenega, etičnega, pravnega in drugačnega jamstva, da nam zadeve ne bodo ušle iz rok.
Seveda lahko vse to izgleda kot pretirano dramatiziranje in odpiranje pot domišljijskim strahovom. Toda v življenju je vedno tako, da v sedanjosti nikoli točno ne vemo, s čim si lahko povzročimo usodne posledice. Vsak razvoj ima neko točko brez povratka, od katere dalje človek in človeštvo škodljivih posledic takega razvoja več ne moreta preprečiti. Na osebni ravni se to npr. kaže pri nastopu fatalne bolezni, na družbeni ravni pa npr. v sprožitvi vojne. Seveda nastop uničujočih posledic za človeka in družbo ne pomeni konec sveta. Pomeni pa lahko konec tuzemskega življenja posameznika, ali konec obstoja neke ožje ali širše družbene skupine.
Če se vrnemo k tehnološkemu razvoju in umetni inteligenci, vidimo, da so nekateri začetni strahovi potihnili in da se nam nekako zdi, da tu kake posebne nevarnosti ni. Bolj verjetno je sicer, da se nam o tem ob vsakodnevnih naporih in stresih niti ne da razmišljati, saj na ta razvoj kot posamezniki nimamo pomembnega vpliva. Ob tem je vera v znanost in človeško pamet v povprečju še vedno tolikšna, da verjamemo, da omenjene točke brez povratka ne bomo dosegli. Zgodovina je prepolna zmotnih dramatiziranj, zato verjamemo ali vsaj upamo, da so tudi strahovi pred umetno inteligenco in njeno morebitno prevlado nad človekom neupravičeni.
Ko je vplivni francoski slikar Paul Delaroche okoli leta 1840 prvič videl fotografijo, je oznanil: »Od danes dalje je slikarstvo mrtvo!« Mnogi so verjetno na podoben način ob nastanku filmske industrije pomislili na konec gledališča. Danes je očitno, da kljub izjemnemu razvoju na področju fotografije in filma, ne slikarstvo ne gledališka umetnost nista zamrli. Prav tako so se, denimo, pojavili različni strahovi in moralni pomisleki ob širši uveljavitvi kolesa kot prevoznega sredstva v začetku 90-ih let 19. stoletja, saj je ta ob uporabi takrat izumljenih pnevmatik privedel do tedaj neslutene mobilnosti posameznikov. Nekateri pomen izuma takšnega (dvo)kolesa primerjajo celo z izumom današnjih pametnih telefonov, ali pa poudarjajo, da je bil to eden ključnih dejavnikov v procesu emancipacije žensk, ki so z njegovo pomočjo postajale vedno bolj samostojno mobilne in so zaradi vožnje na kolesu opuščale tradicionalni način oblačenja.
Pomisleki zoper uporabo koles so bili v začetnem času njihovega uveljavljanja številni. Po fiziološki in biološki plati naj bi vožnja z biciklom vodila v deformacijo obraza in telesa, kar naj bi bilo še posebej škodljivo za ženske, pri katerih naj bi nenaravni položaj in naprezanje pri vožnji povzročala tudi hormonske in druge zdravstvene motnje ter pri mlajših ženskah celo neplodnost. Z moralnega vidika naj bi vožnja s kolesom povzročala preveliko »sproščenost« med ljudmi (nekaterim se je zdela pohujšljiva paralelna vožnja fantov in deklet, ki so se ob tem občasno držali še za roke), pri čemer naj bi bila vožnja s kolesom še posebej moralno sporna za ženske, ki so se za ta namen »neprimerno oblačile« in pri vožnji s kolesom izgubljale svojo ženstvenost ipd. K temu so nekateri znanstveni kritiki dodali še, da je vožnja s kolesom nevarna tudi za mentalno zdravje, saj lahko vodi v oslabitev uma, splošno norost ali nagnjenost k samomoru.
Ko človek prebira te in podobne ocene iz preteklosti, seveda zlahka pomisli, da so tudi sedanji strahovi glede novih tehnologij in umetne inteligence v glavnem pretirani ali celo povsem neutemeljeni. Ljudje praviloma na novosti odreagiramo vedno tudi z nezaupanjem ali strahom. Nato pa se vsemu privadimo in življenje gre dalje.
Vse to v veliki meri drži, kar pa ne pomeni, da so nam vsi izumi, inovacije in odkritja prinesli tudi izboljšano kakovost življenja. Bolezni modernega časa, pretirani stres in debelost zaradi premajhne fizične aktivnosti, duševne stiske, odvisnosti od škodljivih umetnih substanc, odtujenost in površnost v medsebojnih odnosih, izrazite ekonomske in socialne neenakosti in krivice, onesnaževanje duha in planeta ter nenazadnje vsi konflikti in vojne nam dokazujejo, da je človeštvo kljub tehnološkemu napredku moralno-etično še vedno na nizki civilizacijsko-razvojni stopnji. Zato bi se bilo dobro nekoliko bolj poglobljeno vprašati, kaj si zares želimo. Ali res verjamemo, da nas bo vsa ta tehnologija tudi notranje osvobodila in nam prinesla srečo in blagostanje? Ali pa je morda znanstveni in tehnološki razvoj le nazorno zunanje opozorilo, da moramo podoben »tehnološki razvoj« narediti v samih sebi, znotraj svoje naravno dane psihofizične, moralne in duhovne strukture?
Ker je človek najkompleksnejša struktura na našem planetu in širše, je očitno v nas samih neizmeren potencial, da si zagotovimo boljšo kakovost življenja tudi brez nenehne in vseprisotne pomoči različnih tehničnih naprav in strojev. Pri tem pa se je treba zavedati, da višja kakovost življenja ne pomeni le več materialnega ugodja in ugodja v smislu lenarjenja. Prav tako višja kakovost življenja ne pomeni, da v njem ni več bolečin, strahov, psihofizičnega neugodja in drugih bremen. V človeškem življenju se vsemu temu že po naravi stvari ni mogoče izogniti. Seveda so nam pri blažitvi psihičnih in fizičnih bolečin lahko v veliko pomoč zdravila in tehnološki pripomočki. Prav tako sta nam znanost in tehnologija lahko v pomoč pri vseh drugih zadevah. Toda pri vzpostavljanju notranjega miru, zadovoljstva, čustvene izpolnitve ter drugih najpomembnejših stvari nam ne morejo dokončno pomagati niti zdravila niti roboti niti umetna inteligenca. Njihova pomoč je lahko le začasna in je kot takšna dragocena, vendar če je ne nadgradimo s svojim lastnim človeškim in človečnim razvojem, v tem svojem življenju ne bomo resnično napredovali in živeli kakovostno.
Znani rek se glasi: Pazi, česa si želiš, kajti lahko se uresniči. Vsak, ki je že nekaj časa na tem svetu ter o njem in samem sebi tudi poglobljeno razmišlja, ve, kako resničen je navedeni rek. Vsekakor je treba biti previden pri svojih željah. In teh ni malo. Od tistih majhnih, vsakodnevnih, do tistih večjih, ki nam – kot si to pogosto predstavljamo – osmišljajo življenje. Toda ko razmišljam o razvoju človeštva, znanosti, tehnologije, etike, prava itd. se vprašam, ali sploh vemo, kaj si v resnici želimo. Ali si res želimo naš človeški svet napolniti z vsemi vrstami tehnologije, od nano-delcev do vseh vrst pametnih naprav, robotov in raket? Ali res želimo večji del svojih življenj prepustiti v upravljanje umetni inteligenci? Ali si res želimo še več umetne hrane in umetnih pripomočkov? Ali je življenje res bolj kvalitetno, če ga preživljamo pred malim ali velikim ekranom ali v fitnes dvorani, kot pa v neposredni družbi znancev in prijateljev ter pri aktivnostih v naravi?
Nihče od nas seveda ne more sam preusmeriti naravnih in družbenih svetovnih tokov. Toda če vsi le fatalistično plujemo s tokom in najdemo smisel življenja predvsem v začasnih zadovoljstvih, ki nam jih ta tok ponuja v obilju, zapravljamo svoj potencial in se odmikamo od pravega življenjskega smisla. In čeprav se morebiti sliši skrajno idealistično in naivno, drži modra misel, da moramo biti kar mi sami tista sprememba v svetu, ki si jo želimo. Sami moramo biti luč, ne pa svetiti s svetilko na druge tako, da jo držimo v roki daleč stran od sebe. To tudi pomeni, da smo v resnici sami odgovorni zase in za vpliv, ki ga imamo na ožjo ali širšo okolico.
V prihodnje bomo vsi v vedno večji meri uporabljali nove tehnologije in postajali osebno in družbeno še bolj odvisni od njih. To je vsaj za neko daljše obdobje očitno neizogibno in v marsičem lahko tudi začasno(!) dobro in koristno. Toda vsemu temu je treba postaviti tudi jasne etične, pravne in druge omejitve. Kje in kakšne bodo te omejitve, pa ni odvisno le od drugih, temveč tudi od nas samih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
