Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?
V psihologiji se pozornost praviloma definira kot usmerjenost naše zavesti na določene ljudi, stvari, dogodke in druge pojavnosti. Pri tem je pasivna pozornost tista, ki jo pri človeku sprožijo drugi ljudje ali dejavniki iz okolja, npr. povzdignjen glas neke osebe, originalen reklamni oglas ali hudo neurje. Aktivna pozornost pa je tista, ki jo ustvarimo sami, kar pomeni, da se zavestno in namensko odločimo, v kaj se bomo miselno, emocionalno in drugače usmerili, kot npr. v študij, hrano ali spomin na prijetno srečanje.
V poplavi zunanjih dražljajev tega sveta človek vedno bolj tone v sfero pasivne pozornosti. Še posebej socialni in drugi mediji nam ob pomoči sodobne tehnologije (pre)usmerjajo našo pozornost v ljudi, stvari ali dogodke, ki nam pogosto ne prinašajo kaj zelo koristnega ali dobrega, pač pa le površinske informacije, ki nas zabavajo, sprostijo ali obremenijo. Ta proces podrejanja zunanjim vplivom nas le redko kaj pametnega nauči, saj smo v njem pretežno vodljivi in se torej prepustimo toku, ki ga »za nas« poganja in usmerja nekdo drug.
Seveda je med temi (pre)usmeritvenimi dejavniki tudi marsikaj dobrega in koristnega. Dober dokumentarec, poučen film, kakovostno predavanje, zanimiva pripoved, koristna knjiga, zdravo prehranjevanje in gibanje itd. – če nam nekdo preusmeri pozornost na kaj takega, smo lahko in moramo biti za to celo hvaležni. Toda žal se povprečna pasivna pozornost hitreje podredi negativnim kot pozitivnim vplivom. Negativni zunanji vplivi nas namreč še dodatno pasivizirajo, medtem ko pozitivni zunanji vplivi od nas zahtevajo aktivnost. Če namreč gledamo zanimivo oddajo, ima ta za nas smisel, le če začnemo o tem tudi samostojno (kritično, ustvarjalno) razmišljati. Če nas nekdo opozori na pomen zdrave prehrane in gibanja, je to za nas koristno le, če na podlagi tega aktiviramo svojo aktivno pozornost in se dejansko usmerimo v zdrave življenjske prakse in navade.
Žal pa smo ljudje praviloma bolj podvrženi slabim vplivom in nagnjenjem, kot pa dobrim. Zakaj? Zato, ker vrednostno in razvojno pozitivne stvari terjajo od nas aktivnost, prizadevanje in pogosto tudi (vsaj začetni) napor. Ob pozitivno naravnani zavesti pa nas nenehno zapeljuje tudi negativna sila, ki se kaže kot lenobnost, inercija, ali težnja po neaktivnosti ter nas ovira in odvrača od pozitivnega razvoja. Ob prevladi te sile hitro pozabimo na modro misel, da je aktivnost superiorna v razmerju do pasivnosti, pozitivna aktivnost pa nad negativno – npr. moralna aktivnost nad nemoralno. Vsi vemo, kako težko se je odvaditi miselne in telesne lenobnosti ali slabih navad. Vsi tudi vemo, kako smo – čeprav smo lahko do tega (samo)kritični – pogosto hitro zapeljani z negativnimi novicami in dogodki. Tako se npr. zelo dobro zavedamo, da mediji prosperirajo z negativnimi, banalnimi ter bizarnimi sporočili in novicami. Vendar pa si ne moremo pomagati, da ne bi tudi sami prebrali članka ali si ogledali posnetek, ki govorita o nasilju, degeneraciji ali neumnosti nekoga ali nečesa. Tako izgubljamo dragocen življenjski čas, ki bi ga bilo bolje in celo nujno treba nameniti pozitivnim oziroma spodbudnimi ljudem in dogodkom.
Za vsemi tistimi sporočili, ki nas preplavljajo z življenjskim balastom ter z nekoristnimi in pogosto poneumljajočimi ljudmi in dogodki seveda stojijo ljudje, ki jim naša pasivna pozornost prinaša zaslužek ali družbeni ugled. Toda v takšni negativizirani igri so tudi oni poraženci, saj je njihova nagrada vrednostno neskončno plitka ali nična ter škodi tudi njim samim. Če torej dovolimo, da nam pozornost (pre)usmerjajo drugi, pri tem pa ti drugi to našo pozornost najuspešnejše preusmerjajo na življenjsko površinske in za človekov razvoj manj pomembne zadeve, smo vsi skupaj na izgubi.
Še nekaj besed o pozornosti in osredotočenosti. Psihologija visoko stopnjo aktivne pozornosti označuje kot osredotočenost, osredinjenost (koncentracijo). K tej definiciji naj dodam še tisto, ki pozornost (angl. attention) opredeljuje kot usmerjenost človekove zavesti v širino, tj. na čim večje število pojavov. Iz te definicije nato sledi definicija koncentracije (angl. concentration), ki pomeni zožitev (redukcijo) in poglobitev človekove zavesti zgolj v en pojav oziroma predmet preučevanja. Če uporabimo pojma pozornosti in koncentracije v tem slednjem pomenu, lahko rečemo, da smo pozorni takrat, kadar v okolju ali v sebi zaznavamo čim več prisotnih pojavov (predmete, ljudi, barve, zvoke, vonje itd.), koncentracijo pa dosežemo, ko se osredotočimo (fokusiramo) le na en pojav. Preusmerjanje pozornosti je zato v resnici pogosto preusmerjanje naše koncentracije, fokusa. Čeprav morebiti še vedno zaznavamo okolico, smo z mislimi in občutki predvsem pri eni stvari. No, zaradi privajenosti na ustaljen izraz v tem celotnem prispevku raje uporabljam izraz preusmerjanje pozornosti.
Takšno preusmerjanje mnogi uporabljajo ali zlorabljajo za zavajanje posameznikov ali ljudstva. Če vas vaša bližnja oseba (npr. zakonec, partner) kritizira, ji enostavno preusmerite pozornost, najbolje na zunanjega ne-prijatelja, in kritiko bo hitro nadomestilo skupno zavezništvo. »Nehaj mi govoriti, kako sem ga polomil. Raje pomisli na to, da sosed(a) razlaga naokoli, da se ne znaš oblačiti in da ne znaš vzgajati svojega otroka.« V hipu, ko to izrečete, se bo pozornost vaše bližnje osebe preusmerila na soseda/o in na te »grozne in neresnične opazke«, kritika, ki ste jo poslušali, pa bo postala nepomembna, saj si bo vaša bližnja oseba zdaj želela, da ste njen zaveznik in ji pritrjujete. Takšno in podobno preusmeritev pozornosti mnogi uporabljajo načrtno. Vsak, ki vzgaja otroke, ve, kako koristen je včasih takšen pristop, seveda pod pogojem, da gre za preusmeritev v kaj pozitivnega. Povsem drugače pa je, če se preusmerjanje pozornosti dogaja s slabimi (manipulativnimi) nameni. Na širši družbeni ravni se to najpogosteje dogaja v politiki, enako negativne učinke pa ima lahko tudi na drugih družbenih področjih (npr. pravo, zdravstvo, šolstvo ali znanost). Če je namreč pozornost s pomembnih problemov in izzivov pogosto preusmerjena na postranske, manj pomembne ali celo nepomembne zadeve, se to na dolgi rok ne more končati dobro.
V tem pogledu in v življenju nasploh je zato temeljno vodilo: ne pustimo se manipulirati. Prizadevajmo si za preseganje lastne mentalne lenobe. Pasivno pozornost v večji meri nadomeščajmo z aktivno in bolje obvladujmo svoje življenje.
Vse to se verjetno sliši privlačno. Seveda ne gre za nič novega. Le še ena stara modrost. Toda, ali ji zmoremo slediti?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
