Izločitev ustavnega sodnika

V tem primeru bo zdaj vsaka odločitev Ustavnega sodišča v javnosti izpadla slabše, kot bi izpadla, če bi sodišče o tej zadevi že odločilo pred kakim mesecem ali več. Menim, da bi moralo in moglo odločiti hitreje, čeprav je zadeva strokovno in vrednostno kompleksna, pri čemer se očitno tudi v tem primeru pojavlja močan razkol med strokovnimi in osebnimi nazorskimi stališči ustavnih sodnikov. 

Seveda so v pravu vedno prisotna različna in tudi nasprotujoča si gledišča. Toda razkoli med pravniki glede politično razvpitih zadev so (tudi) v zadnjih letih večkrat pregloboki. Pogosto se zdi, da je prizadevanje za objektivnost v takšnih primerih popolnoma izpuhtelo. Nasploh je razkol kot nekakšna okužba dodobra prežel našo družbo. Mnogi ocenjujemo, da Slovenija v času svoje samostojne državne poti še nikoli ni bila tako razcepljena, kot je v sedanjem času. Čeprav to ni tema te kolumne, pa je vpliv te razcepljenosti na pravo in na vse družbene akterje tako močan, da moram (četudi je to lahko le glas vpijočega v puščavi) pozvati vse vodilne akterje v naši politiki, pravu in v družbi nasploh, da postanejo osebni zgled postopnega popuščanja te družbene napetosti, ki se izraža v ostrih verbalnih in mestoma že tudi fizičnih spopadih med pripadniki različnih ideologij ter političnih in drugih stališč.

Seveda je (so)krivcev za ta sodobni »kulturni boj«, ki razjeda našo družbo in ji razvojno onemogoča, da bi resnično razvila in izkoriščala vse naše bogate človeške in druge potenciale, relativno veliko. Nekateri so zanj (so)odgovorni zaradi prevelike pasivnosti, drugi zaradi prevelike aktivnosti. V tem pogledu je slabo, če molčimo in si ne upamo glasno in jasno preprečevati škodljivih skrajnosti, kot je npr. sovražni govor, ter žaljivih obrekovanj, laži in neumnosti. Pri tem pa se moramo zavedati, da je pretirano bojevito ali celo sovražno nastopanje zoper takšne skrajnosti ena in ista stvar, tj. nova škodljiva skrajnost.

Prav tako slaba pa je tista človeška lastnost, ki se kaže v preveliki želji po vznemirjenju, ki ga prinaša (tudi) ideološki, politični, kulturni in drugačen javni spopad. Politiki, mediji, civilnodružbeni subjekti in mnogi drugi akterji, ki nastopajo v javnosti, postajajo vse bolj skrajni, populistični ter pogosto nesramni in žaljivi, saj tako zadovoljujejo potrebo relativno velikega števila ljudi po »igrah brez meja« ter ne-umnih in drugače škodljivih senzacijah. Umirjenost, spoštljivost, treznost, zdrav razum in druge prave človeške vrline so odrinjene na stran, celo zasmehovane, kajti potreba po nenehnih in vse močnejših dražljajih je obsesivno prevzela večji del družbe. Vse to bo seveda neizogibno privedlo do takšne ali drugačne (okoljske, podnebne, širše družbene, varnostne, eksistenčne itd.) krize, pri čemer lahko mnoge simptome te prihajajoče krize, ki jo lahko za zdaj še preprečimo, že zaznavamo tudi v sedanjosti – seveda pa jih pogosto ne prepoznamo kot takšne.  

Naj se zdaj vrnem na naslovno temo. V napetem slovenskem družbenem ozračju, ki pretirano odstopa od sicer potrebne demokratične pluralnosti ter normalnega kulturnega, strpnega in dialoškega javnega soočanja različnosti, je seveda še kako pomembno, da tudi vodilni pravni akterji ravnajo modro. Tako je med drugim zagotovo modro tudi ravnanje sodnika ali ustavnega sodnika, ki se nemudoma izloči iz odločanja o zadevi, glede katere je v konfliktu interesov ali pa so podani kaki drugi utemeljeni razlogi za njegovo izločitev.

V omenjeni zadevi ustavne presoje novele ZRTVS-1B je Ustavno sodišče zamudilo priložnost, da vprašanje izločitve ustavnih sodnikov dokončno in ustrezno razčisti že v začetni fazi obravnavanja te zadeve. V tem pogledu je zagotovo modro in korektno ravnal ustavni sodnik Rok Čeferin, ki je svojo izločitev predlagal že ob začetku ukvarjanja z navedeno zadevo, pri čemer je kot razlog izločitve navedel konflikt interesov, saj odvetniška pisarna Čeferin, katere ustanovitelj je, sodeluje z RTVS. Ustavno sodišče ga je tako že januarja letos izločilo iz odločanja o tej zadevi.

Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) v 33. členu določa, da o izločitvi sodnika ustavnega sodišča odloči Ustavno sodišče. To stori na nejavni seji, pri čemer pri glasovanju v primeru enakega števila glasov odloči glas predsedujočega. Ustavni sodnik lahko torej predlaga svojo izločitev, odločitev o tem pa je vedno v pristojnosti Ustavnega sodišča. V navedenem členu zakona je tudi določeno, da lahko obrazloženo zahtevo za izločitev ustavnega sodnika vložijo tudi udeleženci v postopku. Seveda je pri tem ključno, da posamezni ustavni sodnik, takoj ko izve za kakšen razlog za svojo izločitev, preneha delati v obravnavani zadevi in to sporoči predsedniku Ustavnega sodišča (32. člen ZUstS).

Ker so se v razgreti javni razpravi, v kateri so v preteklih mesecih sodelovali udeleženci postopka, politiki, subjekti civilne družbe, strokovnjaki in mnogi posamezniki, doslej navajali različni razlogi za izločitev nekaterih ustavnih sodnikov, naj tu opozorim, da po zakonu (31. člen ZUstS) izločitveni razlog ne sme biti:

- sodelovanje v zakonodajnem postopku oziroma pri sprejemanju drugih spodbijanih predpisov ali splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, pred izvolitvijo za ustavnega sodnika, ali

- izražanje znanstvenega mnenja o pravnemu vprašanju, ki bi lahko bilo pomembno za postopek.

Seveda pa mora biti po zakonu, ob smiselni uporabi izločitvenih razlogov v postopkih pred sodišči (glej 31. člen ZUstS), vsak ustavni sodnik izločen iz odločanja o zadevi, če so podane kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Če se pri tem zavzamemo za še strožje merilo, ki mora vsekakor veljati tudi za ustavne sodnike, mora biti razlog za izločitev že tudi zgolj videz obstoja takšnih okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Če upoštevamo to široko in strogo zakonsko določitev izločitvenih razlogov, se lahko le čudimo, da Ustavno sodišče v tako spolitizirani zadevi, kot je presoja ustavnosti ZRTVS-1B, svojega stališča o tem, ali obstoje razlogi za nadaljnje izločitve posameznih ustavnih sodnikov (po izločitvi sodnika Čeferina), ni sporočilo že bistveno prej. To je le spodbudilo javne pozive k izločitvi posameznih ustavnih sodnikov od nekaterih predstavnikov politike in civilne družbe. Kot je znano, pa so bili prek in potem podani tudi nekateri formalni predlogi za izločitev posameznih ustavnih sodnikov.

Tako je predsednik programskega sveta RTVS Peter Gregorčič podal predlog za izločitev ustavne sodnice Neže Kogovšek Šalamon, pri čemer je kot razlog navedel njeno dopolnilno delo na Mirovnem inštitutu, ki je sodeloval v referendumski kampanji o zakonski noveli. V imenu Državnega zbora je njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič nedavno predlagala izločitev ustavnega sodnika Klemna Jakliča, in sicer zaradi suma oziroma dvoma o njegovi nepristranskosti, saj je v referendumski kampanji o ZRTVS-1 leta 2005 zagovarjal zakonske rešitve, ki jih novela spreminja. Vsebinsko enak predlog za izločitev ustavnega sodnika Jakliča je prejšnji teden sprejela tudi Vlada na dopisni seji in ga predložila Ustavnemu sodišču. Kot so sporočili iz vladnega urada za komuniciranje, Vlada dvomi o Jakličevi objektivni in subjektivni neodvisnosti. Prav tako se je v preteklih dneh na mizi ustavnih sodnikov znašel tudi predlog v. d. direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije za izločitev predsednika Ustavnega sodišča Mateja Accetta.

Vse to je seveda del pravnega in političnega spopada, v katerem odločno sodeluje tudi del civilne družbe in stroke, kajti vsaka stran v sporu želi iz odločanja o zadevi RTVS izločiti tiste sodnike, ki niso na njihovi nazorski strani. To je le ponovna demonstracija stanja duha v Sloveniji (žal tudi marsikje po svetu ni kaj dosti drugače), ko se pravzaprav že »vnaprej ve«, v katero smer se bo pri odločanju nagnil posamezni ustavni sodnik. Želim si le, da bi v tem primeru in na dolgi rok Ustavno sodišče uspelo ovreči takšne domneve.

Zdaj je Ustavno sodišče v tem pogledu dvakrat zamudilo priložnost, da demonstrira svojo avtonomnost in nepristranskost. Prvič, zamudilo je priložnost, da se glede potrebe o izločitvi posameznih sodnikov javno izreče bistveno prej (npr. v izjavi za javnost, potem ko je iz medijev in javnih nastopov različnih subjektov izvedelo za vse različne dvome o nepristranskosti posameznih sodnikov) in s tem pokaže, da ima do tega vprašanja jasno in odgovorno stališče. Za takšno odločitev Ustavno sodišče res ne potrebuje veliko časa, še posebej če se pri tem odgovorno vede tudi vsak posamezen ustavni sodnik, ki mora takoj ugotoviti, ali lahko njegova pretekla in sedanja dejavnost zbuja dvom ali že videz dvoma o njegovi nepristranskosti. Le kaj si lahko mislimo zdaj, ko je Ustavno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, skupaj z ustavno sodnico Kogovšek Šalamon šele po nekaj mesecih obravnavanja zadevnega primera ugotovilo, da se mora ta sodnica iz postopka odločanja izločiti? Drugič, Ustavno sodišče, kot rečeno, z vsebinsko odločitvijo o tej nadvse prioritetni in spolitizirani zadevi odlaša predolgo, kar škodi odnosom na RTVS in njenemu že tako ali tako poslabšanemu delovanju, hkrati pa se s tem odpira vse več prostora za vse vrste političnih in strokovnih pritiskov, ki se na Ustavno sodišče zgrinjajo v javnem prostoru.

Seveda je z načelnega in strokovnega vidika mogoče reči, da Ustavno sodišče pač ne sme podlegati takšnim pritiskom, in upajmo, da jim tudi res ne bo podleglo. Toda zdaj, ko je zadeva že na ravni političnega vrelišča, bo kakršnakoli njegova odločitev o zadevi RTVS še toliko lažje javno prikazana kot politična in ne strokovna, kajti poražena stran bo Ustavnemu sodišču pred spolitizirano javnostjo še lažje očitala, da je popustilo pod javnimi pritiski druge strani – pritiske pa tu, na sicer demokratično dopustne načine, izvajajo že skorajda vsi: Vlada, Državni zbor, vodstvo RTVS, velik del novinarjev RTVS, nekateri politiki, civilnodružbena gibanja, nekateri pravni strokovnjaki, znanstveni inštituti, javnomnenjski voditelji itd. Vložene so bile zahteve po prednostnem obravnavanju zadeve, zahteve po izločitvi sodnikov, prišlo je do več demonstracij in do stavke novinarjev RTVS, ponavljajo se demonstrativni nastopi civilne družbe, tudi nekateri pravni strokovnjaki se javno opredeljujejo do tega, kako mora Ustavno sodišče odločiti itd.

Kot je poročala STA, je Ustavno sodišče prejšnji teden (13. aprila) v okviru obravnave pobude za oceno ustavnosti ZRTVS-1B zahteve za izločitev sodnika Klemna Jakliča in Mateja Accetta zavrglo kot prepozne. Na podlagi pravočasne zahteve stranke v postopku in na podlagi lastnega predloga sodnice pa je izločilo Nežo Kogovšek Šalamon, so za STA sporočili s sodišča. To je bilo tudi vse, kajti odločitev o glavni zadevi še vedno ni bila sprejeta.

Po mojem razumevanju ZUstS je takšno obvestilo najmanj nenavadno, kajti če bi obstajali razlogi za izločitev ustavnih sodnikov Klemna Jakliča in Mateja Accetta, ki je hkrati tudi predsednik Ustavnega sodišča, bi moralo Ustavno sodišče o tem nemudoma, še posebej ko so se dvomi pojavili v javnosti oziroma v medijih, sprejeti stališče tudi brez posebnih zahtev, ki so jih nanj naslovili udeleženci postopka, saj je to (tudi) njegova uradna dolžnost (morebitno nasprotno pravno stališče, tj. da lahko Ustavno sodišče o izločitvi posameznega ustavnega sodnika odloča izključno le na predlog tega sodnika ali na zahtevo udeleženca postopka, je nesprejemljivo, saj lahko vodi v absurd). Seveda pa lahko k temu, kot rečeno, še posebej pripomore tudi vsak pravno ozaveščen ustavni sodnik, ki bo Ustavnemu sodišču že ob najmanjšem dvomu o svoji nepristranskosti podal lasten predlog za izločitev.

Zakaj torej ustavna sodnica Kogovšek Šalamon ni že mnogo prej podala predloga za izločitev oziroma zakaj prav tako že mnogo prej Ustavno sodišče ni sprejelo odločitve o njeni izločitvi? Zakaj je neizločitev ustavnih sodnikov Jakliča in Accetta pojasnjena zgolj z argumentom, da so zahteve za takšno odločitev prispele prepozno, ne pa tudi vsebinsko z argumentom, da Ustavno sodišče kljub javno izraženim dvomom o njuni nepristranskosti, te nepristranskosti ni ugotovilo? Zdaj se vsekakor lahko domneva, da je Ustavno sodišče z izločitvijo omenjene ustavne sodnice namenoma zavlačevalo in se trudilo najti razloge proti njeni izločitvi, tako kot se lahko domneva, da se je glede izločitve obeh omenjenih sodnikov namenoma izognilo jasnemu stališču, pri čemer tudi ni težko postaviti domneve, zakaj je to storilo. Želim si verjeti, da so takšne domneve brez podlage, toda ključno vprašanje je, ali bo Ustavno sodišče o nespornosti svojega ravnanja uspelo prepričati širšo in predvsem strokovno javnost. Kakorkoli že, zanimivo bo videti končno odločitev Ustavnega sodišča in njen vpliv na našo že tako šibko pravno in še šibkejšo politično kulturo.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.