Čeprav je zloraba mogoča praktično na vseh področjih človekovega delovanja, je njena obsodba vedno predvsem moralna. Tako npr. zlorabi prava, politike, religije ali običajev sledijo različne pravne, politične, religiozne in običajne sankcije – toda v vseh teh primerih je odziv na zlorabe tudi moralna obsodba. Če politik ali sodnik zlorabita svoj položaj, zdravnik zaupanje svojih pacientov, odvetnik zaupanje svojih strank ali duhovnik zaupanje svojih vernikov – vsa ta dejanja obsojamo predvsem tudi moralno. Najhujše je seveda, ko starši ali drugi odrasli zlorabijo otroka. V tem primeru je že dejanje samo po sebi strahovito nemoralno. Toda na moralni način obsojamo celo zlorabo živali, pa tudi širše narave, kjer s takšnim ravnanjem ni neposredno prizadet človek.
Zakaj je torej zloraba nemoralna? Ker (po)ruši zaupanje kot eno temeljnih moralnih vrednot. Seveda pa se (tudi) na moralni ravni takoj zastavi vprašanje meril presoje, kdaj gre za zlorabo in kdaj ne. Še posebej v sodobnem času, ko so moralna merila že do te mere fluidna, da se npr. v šolah morale malodane nihče več ne upa neposredno poučevati. Le kako jo poučevati, ko pa je tako raznolika, pa še hitro se spreminja. Kar je bilo včeraj nemoralno, je danes moralno sprejemljivo, za jutri pa nihče ne ve, kako bo. Ni (več) gotovosti, predvidljivosti.
Pri tem ni toliko problem v samih temeljnih moralnih načelih, kajti na nominalni (abstraktni) ravni ostajajo temeljne moralne zapovedi iste tudi na dolgi rok. Tako npr. ni sporno, da morala prepoveduje ubijanje, mučenje, laž in krajo ter zapoveduje pomoč pomoči potrebnemu. Problemi v zvezi s tem so konkretni. Tako kot vedno doslej, le da so v sodobnem času, zaradi večje kompleksnosti družbe in relativno hitrega tehnološkega razvoja, močno pomnoženi in intenzivirani. Moralna načela si namreč praktično zelo različno razlagamo, pri čemer jih v marsičem že skoraj »vsakodnevno« prilagajamo, svojim trenutnim željam oziroma potrebam. Kot sem zapisal v eni prejšnjih kolumn, vojna v Iraku lepo dokazuje relativnost moralnih meril pri presoji ubijanja, saj so v ZDA, pa tudi širše na zahodu, življenja ameriških vojakov in civilistov na eni strani, ter iraških vojakov in civilistov na drugi strani, bistveno različno vrednotena.
Zelo relativni sta tudi laž in kraja. Tako npr. politika in gospodarstvo marsikje dopuščata laž kot povsem normalno sredstvo delovanja. Nekako v smislu, da pač to delajo bolj ali manj vsi in da zato do tega ne smemo biti prestrogi. Še posebej, ker ni lepo obsojati drugih za nekaj, kar počneš tudi sam (praktično vsakdo pa ima na vesti kar nekaj laži). Na to noto igrajo predvsem veliki in največji lažnivci. Tako, da je potem nekomu, ki je v službi ukradel časopis, že kar resnično nerodno moralno kritizirati direktorja, četudi je ta morebiti »ukradel celo firmo«. Poleg tega lahko nosilci družbene moči laž naredijo za resnico. S pomočjo medijske in drugačne propagande to niti ni posebej težko. Podobno je s krajo. O tem zdaj govorijo že kar anekdote in pregovori. Saj veste, ko nekdo ukrade mleko in kruh, rečemo temu tatvina, ko pa nekdo ukrade milijone, označimo to za zgrešeno investicijo, težave s prestrukturiranjem ipd. Prav tako lahko relativiziramo tudi moralno zahtevo po pomoči tistim, ki so jo potrebni. V praksi se namreč pogosto izkažejo kot najbolj potrebni pomoči tisti, ki jo najmanj potrebujejo. Pomislimo le na visoke odpravnine v velikih bankah in podjetjih, ki so nekakšna premostitvena pomoč za »uboge direktorje«.
Zaradi relativnosti moralnih vrednotenj ter zaradi dejstva, da se največje zlorabe dogajajo na najvišjih družbenih ravneh, je težava predvsem ta, da jih je težko dokazati. Ali, če smo nekoliko bolj natančni, težko jih je priznati. Opazimo jih, vendar se zaradi slabe vesti, strahu pred zamero, morebiti celo pred izgubo službe, maščevanjem in zaradi podobnih razlogov naredimo, da jih nismo opazili. Vse to velja tudi za področje prava, kjer so sicer določene oblike zlorab izrecno zakonsko prepovedane in sankcionirane, vendar pa so na konkretni ravni večkrat relativno težko opredeljive in dokazljive.
Poglejmo si pojem zlorabe pravice. Starejša (liberalistična) pravna teorija je zanikala možnost, da je takšna zloraba sploh mogoča. Izhajala je iz načela, da kdor izvršuje svojo pravico, nikomur ne škodi (Qui suo iure utitur, neminem laedit). Kasneje se je najprej pojavila subjektivna teorija o zlorabi pravice, po kateri pravico zlorabi tisti, ki pri njenem izvrševanju ravna krivdno (naklepno ali malomarno) in tako drugemu povzroči škodo. V sodobnem času prevladuje objektivna teorija o zlorabi pravice, po kateri je treba vsaki pravici pripisati nek objektivni socialni cilj oziroma funkcijo. Nosilec pravice lahko zato pravico zlorabi ne glede na lastno krivdo, torej že zgolj tako, da pri izvrševanju pravice preseže njen objektivizirani družbeni namen in s tem prizadene pravico drugega.
Predstavljajmo si dva soseda, ki imata v lasti kmetijski zemljišči, čez kateri teče potok. Sosed na zgornjem zemljišču prenovi sistem namakanja svojega zemljišča, in sicer tako, da zajezi in preusmeri tok potoka, s čemer pa spodnjemu sosedu odvzame vodo. Po zgoraj omenjeni liberalistični teoriji ni s tem nič narobe, saj zgornji sosed zgolj izvršuje svojo pravico do uporabe zemljišča s potokom. Po subjektivni teoriji gre za zlorabo pravice, če se dokaže, da je zgornji sosed spodnjega prikrajšal za vodo namenoma ali vsaj iz malomarnosti. Če niti malomarnost ni podana, če je šlo denimo za nujni samozaščitni ukrep pred poplavo, potem ne gre za zlorabo pravice. Po objektivni teoriji pa za ugotovitev zlorabe lastninske pravice s strani zgornjega soseda zadostuje že, da ugotovimo, da namen uporabe lastnega zemljišča nikoli ne sme biti takšen, da bi lahko vodil v povzročanje škode lastniku drugega, sosednjega zemljišča. Če se postavimo na takšno objektivizirano stališče, je treba torej tudi pri samozaščitnem ukrepu v zvezi s poplavo ravnati tako, da ta ne bo v škodo drugim, razen, če to zaradi narave (obsega itd.) poplave, dejansko sploh ni mogoče.
Kot rečeno, je zlorabo pravice v praksi pogosto težko dokazati. Spomnimo se na čase, ko smo imeli v Sloveniji še možnost oziroma pravico do predhodnega zakonodajnega referenduma (ta je bil pred časom ukinjen, tako da imamo sedaj le še naknadni, potrditveni zakonodajni referendum). Takrat je vsaka vložena pobuda za zbiranje 40.000 podpisov zaustavila zakonodajni postopek za mesec in pol ali dva. Za takšno pobudo, ki jo je lahko vložil vsak državljan, je zadostovala podpora 200, kasneje pa 1000 podpisov. Če je nekdo vložil takšno pobudo zgolj zato, da začasno zaustavi zakonodajni postopek, pri čemer se je zavedal, da nima možnosti, da zbere 40.000 podpisov, ali pa si tega sploh ni želel, je s tem zlorabil svojo ustavno pravico do referendumske iniciative. Toda ker tega ni nikoli nihče javno priznal, je bila zadeva dokazljiva šele v primeru, ko se je ista oziroma podobna (neuspešna) pobuda ponovila dvakrat ali večkrat zaporedoma.
V zadnjih tednih se tako sprašujemo, ali ni Stranka slovenskega naroda z vložitvijo referendumske pobude glede sprejetega, vendar še neuveljavljenega zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe, po kateri bo Hrvaška postala članica pakta Nato, zlorabilo svojo referendumsko pravico. Odgovor na to vedo trenutno le (vodilni) člani te izvenparlamentarne stranke. Če resnično verjamejo v koristnost ukrepa, ki ga predlagajo ter hkrati v možnost, da zberejo 40.000 podpisov, potem je treba reči, da seveda s to svojo pobudo zgolj izvršujejo svojo ustavno pravico. Če pa v navedeno ne verjamejo, če torej s pobudo zgolj promocijsko opozarjajo nase ali želijo doseči kake druge cilje, potem zlorabljajo svojo pravico. Toda če slednjega ne priznajo, jim tega zaenkrat ni mogoče dokazati. Tu torej nekako ne moremo mimo subjektivne teorije o zlorabi pravice, kajti brez dokazov za manipulacijo, moramo pač upoštevati dejstvo, da pobudniki ravnajo v skladu s pravom. Četudi je to za Slovenijo politično škodljivo. To pa je tudi velik problem ustavnopravne ureditve, ki zoper takšne možne zlorabe nima učinkovitejših varovalk.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
