Na splošno je mogoče ugotoviti, da je v teoriji in praksi znanih več oblik neposlušnosti oziroma nestrinjanja (»dissent«) z oblastjo in/ali njenimi oblastnimi političnimi in/ali pravnimi akti. Tradicionalna klasifikacija moralno in politično motiviranih oblik neposlušnosti zajema naslednje tri kategorije (J.Raz: The Authority of Law…, 1986, str. 263): 1. Revolucija je politično motivirana kršitev prava, ki je posredno ali neposredno namenjena spremembi oblasti oziroma ustavne ureditve; 2. Državljanska (civilna) neposlušnost (»civil disobedience«) je politično motivirana kršitev prava, ki ima za cilj doseči spremembo prava ali oblastne politike ter se kaže v javnem protestu in nestrinjanju s pravom oziroma z državno politiko; 3. Ugovor vesti je kršitev prava s strani osebe, ki meni, da ji je ravnanje v skladu z določeno pravno normo predvsem moralno prepovedano.
V teoriji obstoje seveda tudi druge klasifikacije oblik ali vrst neposlušnosti, toda na tem mestu se osredotočam le na pojem državljanske neposlušnosti, ki jo različni avtorji (npr. J. Rawls, H. Bedau, C. Bay in A. Perenič) opredeljujejo predvsem kot:
1. protipravno (neustavno, nezakonito) dejanje, s katerim so bodisi neposredno kršene sporne pravne določbe ali pa so kršene pravne določbe, ki niso identične s tistimi, zoper katere je usmerjen protest državljanov (npr. skupina državljanov s kršitvijo prometnih predpisov javno izrazi nestrinjanje z določeno kazenskopravno ali civilnopravno normo);
2. praviloma politično (motivirano) dejanje, kajti na eni strani se na ta način družbeno šibkejša skupina (manjšina ali pa večina, ki je podrejena močnejši manjšinski skupini) obrača na subjekte z odločilno politično močjo, po drugi strani pa želi takšna skupina uveljaviti predvsem svoje politične zahteve oziroma načela;
3. javno dejanje, kar pomeni, da se izvaja na javnem mestu in na javnosti dostopen (prezenten) način;
4. zavestno dejanje, kar pomeni, da so vse prvine državljanske neposlušnosti rezultat zavestne (premišljene) odločitve njenih akterjev;
5. argumentirano dejanje, saj je brez argumentirane obrazložitve smisla oziroma namena konkretnega dejanja državljanske neposlušnosti le-to nemogoče v potrebni meri legitimizirati;
6. vrednostno naravnano dejanje, kajti pri državljanski nepokorščini apelirajo njeni akterji na obči družbeni občutek za pravičnost ali katero drugo splošno družbeno vrednoto, ki jo obstoječi pravni red in politika ne upoštevata v zadostni meri;
7. praviloma dejanje v »skrajnem primeru«, kar pomeni, da morajo biti v prizadevanju za želene spremembe predhodno (neuspešno) izčrpana vsa legalna sredstva oziroma ravnanja;
8. nenasilno dejanje, kar pomeni, da državljani praviloma v obliki pasivnega odpora onemogočajo izvrševanje določenih pravnih predpisov; nenasilnost je tu mogoče razumeti tudi širše, npr. tako, da dejanje, ki je samo po sebi nenasilno, tudi ne sme zastraševati;
9. dejanje, katerega cilj je doseči (javno zahtevano) spremembo v pravni ureditvi ali v politični dejavnosti državne oblasti.
Navedene prvine pojma državljanske neposlušnosti je seveda mogoče v določeni meri tudi problematizirati in relativizirati. Tako npr. nekateri avtorji delno oporekajo trditvi, da je civilna neposlušnost upravičena zgolj, če gre za dejanje v »skrajnem primeru«, za javno ter nenasilno dejanje itd. Raz v zvezi s tem meni, da včasih ni nujno, da bi bila državljanska neposlušnost izvajana le kot zadnja možnost, kajti v podporo pravičnemu cilju je lahko utemeljena tudi v »zgodnejšem stadiju«, saj je pogosto lahko manj družbeno škodljiva od določenih oblik nestrinjanja, ki so pravno dopustne (npr. od dolgotrajne stavke v ključni panogi državne industrije ali storitvene dejavnosti). Bay npr. meni, da je lahko civilna neposlušnost v določenih primerih tudi nasilna, vendar pa le pod pogojem, da so načini in sredstva (pri)sile skrbno izbrani in omejeni.
Ker se tu ni mogoče posebej spuščati v naravo in problematiko posameznih prvin državljanske neposlušnosti, naj k povedanemu predvsem na splošno dodam, da je civilna neposlušnost kot takšna, tj. kot priznana oblika protesta zoper oblastno politiko in/ali pravo, mogoča le v demokratičnem sistemu. Državljanska nepokorščina je v demokraciji lahko splošno legitimna tudi, če jo v svojem interesu izvaja zgolj neka ožja družbena skupina. Čeprav torej nima širše družbene podpore, jo v duhu demokratične politične tolerance moramo priznati za legitimno – seveda če izpolnjuje vse svoje ključne kriterije (prvine). Iz tega izhaja nekakšen »paradoks«, saj se ravno v nedemokratičnih ali totalitarnih političnih sistemih, v katerih je seveda bistveno več razlogov za upor proti zatiralski (nehumani itd.) oblasti, nobena oblika upora zoper oblast ne priznava za politično legitimno (in seveda še manj za pravno dopustno). V takšnih sistemih oblast praviloma radikalno politično in pravno obračuna s političnimi oporečniki. »Paradoks« je torej v tem, da državljanska neposlušnost ni priznana v tistih političnih okoljih, v katerih ima največ razlogov za svoj obstoj. V demokratičnih sistemih pa je državljanska neposlušnost legitimna predvsem v političnem smislu, medtem ko je v pravnem pogledu nedopustna. Kljub temu pa se včasih v primerih, ko se državljanska nepokorščina izvaja na nenasilen in pretežno neškodljiv način, njenim (vsem ali le nekaterim) akterjem izrečejo le minimalne pravne sankcije ali pa se jim te celo odpustijo.
Slovenskih »javnih zbiranj« in »vaških straž«, ki so se v preteklih tednih pojavile kot reakcija na protipravna ravnanja nekaterih članov romske družine Strojan in hkrati kot reakcija na neučinkovitost državnih institucij, da občane zavaruje pred omenjenimi ravnanji, ni mogoče uvrstiti v zgoraj opisano kategorijo državljanske neposlušnosti. Šlo je za neposlušnost drugačne vrste, kajti tu ni šlo zgolj za javni, zavestni, argumentirani, morebiti tudi deloma politično obarvani itd. protest zoper neučinkovitost oblastne politike in prava. Občani (Ambrusa) so namreč s tem, ko so se z grožnjami in potencialnim nasiljem obrnili neposredno proti sodržavljanom (Romom) in pri tem tudi diskriminatorno posegli v njihove temeljne (človekove) pravice, zapustili sfero legitimne državljanske nepokorščine. Javni protest večinskega prebivalstva je bil sicer glede na dogajanje zadnjih let v izhodišču utemeljen (legitimen), toda šel je predaleč in zato izgubil svojo demokratično (in pravno) legitimnost. Zato to tudi v prihodnje nikakor ne sme postati pravno ali politično sprejemljiv vzorec ravnanja. Tudi demokracija in pravna država imata namreč meje, ki jih ni dopustno prekoračiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
