Seveda ima rek, po katerem pametnejši odneha veliko pomenov. Pomeni lahko, da je pametnejši bolj zvit od svojega nasprotnika, kateremu se na videz umakne le zato, da bi kasneje pridobil prednost oziroma zmagal. V tem primeru, v prispodobi ali dobesedno, pametnejši raje izgubi kako bitko, zato da bi na koncu dobil vojno. Nadalje lahko navedeni rek pomeni, da se z nekom, ki je še umsko nerazvit (otrok), je manj bister, neumen ali celo nor nima smisla prepirati, ker ga je nemogoče prepričati oziroma mu dopovedati, da v čem nima prav. V tem smislu se pametnejša oseba z umikom enostavno izogne izgubi časa in živcev. Ne nazadnje pa je lahko pomen navedenega reka tudi v tem, da pametnejši z delnim popuščanjem pri svojih stališčih doseže vsaj to, da lahko z manj pametnim sogovornikom ali nasprotnikom doseže vsaj nek kompromis, ki bi ga brez popuščanja pri svojih stališčih, v katera sicer še vedno verjame, ne mogel doseči.
Pogosti in na prvi pogled zelo prepričljiv pomislek oziroma ugovor zoper obravnavani rek je, da le-ta omogoča prevlado ali zmago ne-umnosti nad pametjo ali slabega nad dobrim. Če učitelj ali katerikoli izobraženec popusti neukemu ali neumnemu učencu zgolj zato, ker je slednji vztrajnejši ali agresivnejši, potem zmaga neumnost nad pametjo. Če dobri ljudje v družbi iz istega razloga popuščajo slabim, potem zmaga zlo nad dobrim. Če estet popusti človeku brez estetskega čuta oziroma okusa, prevlada grdo nad lepim. In tako naprej.
Če bi v Sloveniji v letih po državni osamosvojitvi pametni in pošteni ljudje prevladali nad ne-umnimi in nepoštenimi, bi danes Slovenija ne bila v krizi. Prvih je namreč več kot drugih. Težava je v tem, da so slednji s svojo neumorno vztrajnostjo in agresivnostjo preglasili prve, tako da se šele zdaj, ko nas kriza že pošteno tepe, počasi zavedamo, kako velika napaka je to bila. Podoben boj je potekal tudi znotraj mnogih posameznikov, ki so se v samih sebi soočali z nasprotujočimi se težnjami, pri čemer je pri mnogih, še posebej pa pri številnih tistih, ki so imeli in še imajo vodilne položaje, očitno prevladala njihova notranja strast po oblasti brez meja in po materialnem plenjenju, kar je vodilo v izrazito prevlado slabega (neetičnega) nad dobrim.
Kako torej ravnati, če oseba z manj znanja, pameti, izkušenj ali etike kot jo premoremo mi sami na vsak način vztraja pri svojih škodljivih stališčih in dejanjih? Seveda se v zvezi s tem najprej zastavi vprašanje objektivnega merila. Ali je ta oseba res neumnejša in slabša od nas? Kaj pa če smo glede tega v zmoti? Poleg tega vsi vemo, da se vrednotenje skozi čas spreminja in se lahko tisto, kar se zdi danes slabo, v prihodnje izkaže celo kot dobro. Tako sta npr. zgodovina izumiteljstva in pravna zgodovina polni takšnih primerov. Seveda pa je taka relativizacija smrtni sovražnik (bolj) pametnih ljudi, kajti ti se močneje kot ostali zavedajo svoje spoznavne in drugačne omejenosti. Kot takšni so previdnejši in tolerantnejši v odnosu do ljudi z manj znanja in talenta, ki po navadi odločno zagovarjajo preproste »resnice« in ne dopuščajo različnosti mnenj. Kaj torej storiti, da bi prevladala zdrava in prava pamet? Da bi, denimo, v Sloveniji dobro spet prevladalo nad slabim?
Rek, po katerem pametnejši odneha, je treba razumeti večrazsežnostno (večdimenzionalno). Če to zgolj na kratko ponazorim, naj najprej rečem, da lahko na najvišji ravni (spo)znanja ta rek razumemo celo dobesedno. Modrec, ki je kot (človeško) bitje, dosegel absolutno (spo)znanje in povsem razume smisel in ustroj sveta, je v sebi povsem miren ne glede na tok zemeljskih in družbenih dogodkov. Zanj, ki je presegel vse omejitve, ki nam jih nalagajo pomanjkanje, strah, bolečina in ne nazadnje smrt, je povsem vseeno, kdo (misli, da) ima prav v zemeljskih zadevah. Modrec lahko dá prav ali pa oporeka vsakomur, saj ve, da smo vsi ljudje zaradi svoje omejenosti tako ali tako v nenehnih zmotah in nam kot takšnim še ni pomoči. Modrec zato dejansko kaj svetuje ali naredi le v primeru, če oceni, da nam mora dolgoročno pustiti kako temeljno vodilo za naša življenja, pri čemer ne pričakuje, da bomo to vodilo takoj ali kmalu sposobni resnično doumeti in se po njem ravnati. Modrec je družbeno aktiven le, kadar ugotovi, da mora začasno prevzeti vlogo duhovnega učitelja, pri čemer to počne brez kakršnekoli osebne strasti ali pričakovanja, da bi mu morali biti za to ljudje hvaležni (najpogosteje mu nismo, ker ga ne razumemo).
Na najnižji ravni večrazsežnostne lestvice, s katero ponazarjam uvodni rek, je situacija, ko se pametnejši človek umakne nekomu, ki je po njegovem spoznanju še tako neveden ali ne-umen, da je z njim povsem nemogoče normalno razpravljati. V takem primeru je umik pametnejšega enostavno prihranek energije, ki bi jo sicer potrošil povsem brez smisla. Med obema skrajnostma pa je seveda veliko vmesnih situacij, ko se pametnejši le delno umika manj pametnim, saj lahko z njimi, če pri nekaterih zadevah popušča, vsaj pri nekaterih drugih zadevah doseže kak razumen, dober ali koristen kompromis. V tem primeru pametnejši žrtvuje kako svoje dobro prepričanje, ker ve, da je njegov delni poraz edina možnost, da vsaj delno tudi zmaga.
Ker ljudje večinoma nismo modreci, moramo svoje vsakodnevno razumevanje obravnavanega reka prilagoditi našim t.i. realnim, »vmesnim« življenjskim situacijam. V tem pogledu je zelo pomembno, da razumemo dve stvari. Prvič, nekdo, ki je od nas na nižji spoznavni ravni, nas enostavno (še) ne more razumeti. Drugič, pri tej oceni se lahko motimo in smo na nižji spoznavni ravni v resnici mi sami.
Prvo spoznanje nas mora voditi v strpnost, vendar nikakor ne v pasivnost. Če nas nekdo z manj pameti in sposobnosti ni sposoben razumeti, mu ne smemo avtomatično popustiti pri njegovih zgrešenih stališčih in praksah. V tem primeru je pogosto najprimernejše, da svoje mnenje enkrat ali nekajkrat izrazimo navzven (da je kot takšno artikulirano, materializirano, »zabeleženo«), vendar ga na besedni ravni ne ponavljamo v nedogled, saj to ne bi imelo smisla, pač pa skušamo z dopustnimi in primernimi dejanji doseči, da bodo naša stališča v družbi prevladala. Če namreč slednjega ne storimo, bodo prevladala stališča in dejanja tistih, ki ne vedo kaj delajo, oziroma vedo to še bistveno manj kot mi. V tem primeru moramo kot pametnejši popustiti le taktično, ne pa zares.
Drugi spoznanje nas mora voditi v fizično nenasilno uveljavljanje svojih pogledov in stališč. Še vedno smo lahko pri tem uveljavljanju odločni, vendar zoper drugače misleče ne smemo uporabiti fizične prisile, pač pa moramo svoja stališča uveljavljati le na demokratično in pravno dopustne načine. Če se kasneje oziroma dolgoročno izkaže, da smo imeli prav, bo to zaradi nenasilnega uveljavljanja naših stališč imelo pravo in trajnejšo vrednost oziroma legitimnost. Kolikor pa bi se izkazalo, da smo bili manj pametni mi sami, pa bomo prav zaradi nenasilnega uveljavljanja naših (zmotnih) stališč še vedno ohranili svoje človeško dostojanstvo in do neke mere tudi čisto vest, saj smo iskreno verjeli v svoj prav. Seveda pa bo v takšnih primerih na mestu, da se opravičimo in priznamo svojo zmoto oziroma nevednost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
