Seveda nihče ni niti povsem izviren niti povsem neizviren. Na nek način smo vsi ljudje izvirni že zgolj zato, ker smo kot posamezniki nekaj posebnega, ker je vsaka naša misel, občutek in dejanje nekaj, kar ni povsem (absolutno) identično z ničemer na svetu. Toda ta naša edinstvenost je izvirna le, če jo opazujemo na mikroskopski način, kajti v vsem kar smo in kar počnemo smo tudi zelo podobni drugim ljudem. Ta podobnost je zelo velika že v navezavi na naše sodobnike, prav enormna pa postane, če začnemo raziskovati, kaj vse je človeštvo že proizvedlo v svoji zgodovini.
Seveda so področja človeškega udejstvovanja v luči izvirnosti precej različna. Na področju znanosti in tehnike se nam vsaj na prvi pogled zdi, da je izvirnosti bistveno več, kot denimo na področju filozofije in širšega družboslovja. Toda razlika med obema področjema v bistvu ni tako velika, kajti mnogi tehnični izumi so predvsem materializirane variacije na teme, ki so jih obdelovali že stari misleci. Seveda vsaj v relativnem pogledu ne gre zanikati, da so avtomobili, letala, računalniki, telefoni, jedrske elektrarne itd. tudi v relativnem smislu rezultat precejšnje izvirnosti človeškega mišljenja in delovanja, čeprav so vsaj grobe predstave ali zamisli o takšnih ali podobnih pojavih znane že (tudi) iz daljne zgodovine. Kaj je izvirnost in koliko je sploh mogoča je vsekakor precej zapleteno (filozofsko) vprašanje.
Mnoge sestavine sodobnega družbenega življenja so v zgodovinski perspektivi v marsičem izvirne. Če recimo primerjamo antične grške in druge zgodovinske oblike demokracije s sodobnimi demokratičnimi sistemi, lahko v slednjih prepoznamo marsikatero originalnost. Vendar pa je ta močno povezana prav z razvojem nove (izvirne) tehnologije. Tako je denimo e-demokracija dandanes mogoča le zato, ker nam to omogočajo telefonija, internet in druge tehnične povezave. Kakšnih zares bistvenih novosti na področju družbenega življenja pa človek od antike do danes ni iznašel. Vse temeljne abstraktne pojme in kategorije mišljenja (prostor, čas, kvantiteta, kvaliteta, materija, duh, atom, neskončnost, bog, vesolje, demokracija, avtokracija itd.) so ljudje poznali že pred mnogimi tisočletji, le da so takrat o tem razpravljali neposredno, ali preko kamnitih ali papirusovih zapisov, danes pa to počnemo tudi preko interneta.
Vsak normalen človek želi biti izviren. S tem se sploh loči (diferencira) od ostalih ljudi. Nekomu zadostuje že, da v družbi prijateljev na svoj (relativno izviren) način komentira nek športni ali politični dogodek, ali kako umetniško predstavo, nekdo drug, ki se nahaja na drugem koncu »izvirnostnega loka« pa išče izpolnitev svojih izvirnostnih ambicij v izumljanju novih elektronskih naprav ali raket za potovanje na Mars. Izvirnost nas odlikuje, dela nas posebne, izjemne, pametne in uspešne. Seveda pa nas lahko vodi tudi v zlo in pogubo. Izvirnost je v veliki meri pogojena z našim egom. Želimo si priznanje za naša posebna spoznanja in ravnanja. Nekaterim zadostuje to že v manjši meri, drugi pa imajo v tem pogledu neznanske potrebe. Nekomu zadostuje, da je pohvaljen, ker je na izviren način pripravil dobro jed, nekdo drugi pa si želi prejeti Nobelovo nagrado za svoj (izjemen) roman ali znanstveno delo.
Izvirnost je po eni strani blagoslov, po drugi pa prekletstvo. Tudi pri izvirnosti namreč velja, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Pretirana želja po izvirnosti lahko vodi v larpurlartizem ali v škodljive dejavnosti in proizvode. Marsikatera škodljiva snov ali smrtno orožje je nastalo prav kot posledica pretirane vneme po izvirnih dosežkih. Človek, ki sledi zgolj težnji po izvirnosti in se hkrati ne sprašuje o moralnih oziroma etičnih razsežnostih svojega stremljenja in delovanja, lahko proizvede veliko slabega. Po drugi strani pa ljudje, ki so pretirano neizvirni oziroma neustvarjalni, ne pripomorejo k razvoju družbe, pri čemer so lahko zaradi svoje »zavrtosti« in »ziheraštva« celo nevarni, saj so sposobni iz gole težnje po lagodju, ali pa iz zavisti do izvirnih in ustvarjalnih ljudi, nasprotovati tudi vrednostno in razvojno pozitivnim pobudam. Takšni ljudje pogosto dušijo medčloveško spontanost in igrivost ter so hitro netolerantni, kar je prav tako moralno oziroma etično sporno.
Tudi pri izvirnosti je torej potrebna prava mera. Vendar ne v smislu splošne uravnilovke. Prava mera je tu odvisna od vsakega posameznega primera. Zagotovo je prava mera izvirnosti pri strokovnjaku, ki ustvarja računalniški program, bistveno drugačna od prave mere izvirnosti pri sodniku, ki presoja nek kazenski primer. Prvi si lahko dopusti več svobode, več improvizacije in (ne)uspelih poskusov, medtem ko se drugi zaveda, da lahko že z minimalno pretirano izvirnostjo prizadene pravice obdolženca ali integriteto oškodovanca.
Pri pravnikih je vprašanje izvirnosti še posebej občutljivo. Po eni strani profesorji že študente prava učimo, da je vsako ovrednotenje tistega, kar je zapisano v zakonu in kar se zgodi v življenju (npr. tatvina, obrekovanje, napačno parkiranje, povzročitev škode na tujem avtu ali neplačilo dolga) do neke mere ustvarjalno in v tem smislu tudi relativno izvirno dejanje. Vsak odvetnik, državni tožilec ali sodnik na nek (samo)svoj, in v tem smislu vsaj relativno izviren način oblikuje svoje pravno stališče v posameznem pravnem primeru. Vsaka obrazložitev tožbe ali sodbe je vsaj nekoliko izvirna. Vse to seveda študentom prava in pravnikom godi, saj si želijo biti izvirni. To navsezadnje daje smisel pravniškemu študiju in delu. Če bi bile pravniške ugotovitve in ravnanja zgolj šablonska, neustvarjalna, neizvirna, potem bi bil poklic pravnika vreden le malo pozornosti in denarja. To delo bi potem lahko v večji meri opravili že računalniki. Tako pa je pomembno, katerega odvetnika boš najel in kateri sodnik bo sodil v sporu…
Ob vsem tem se je treba zavedati, da prevelika izvirnost na pravnem področju praviloma ni vrlina. Pravo je po svoji naravi pretežno togo, formalizirano, celo konzervativno. Teži k poenotenosti, k ustaljenosti in nenazadnje h konsenzu. Pravo mora biti sorazmerno enako za vse, predvsem pa mora biti predvidljivo in zanesljivo (načelo pravne varnosti). Če bi smeli biti sodniki in drugi nosilci pravnih odločitev pretirano izvirni, bi se ne mogla razviti ustaljena sodna praksa, podobni primeri bi se (s strani različnih sodnikov) obravnavali različno in ljudje bi zaradi prevelike nepredvidljivosti pravnih postopkov izgubili zaupanje v pravo. Podobno velja tudi za odvetnike, notarje, pravne strokovnjake v podjetjih in upravi ter celo za profesorje. Vsi ti sicer neposredno ne sprejemajo zavezujočih pravnih odločitev in imajo zato zagotovo več prostora za takšno ali drugačno izvirnost (npr. pri organiziranju zagovora klienta, pri iskanju zakonskih praznin ali pri pisanju teoretičnih člankov o pravu). Toda tudi njihova dejavnost ne sme preseči neke prave mere izvirnosti, kajti sicer lahko pravne laike in druge naslovljence svojih mnenj in stališč zavedejo v napačna pravna pričakovanja in ravnanja.
Pravnik mora biti izviren, kar pomeni, da mora v skrbi za udejanjanje in izboljševanje pravnega reda tudi ustvarjalno in na samonikel način težiti k novim pristopom in rešitvam. Toda pri tem mora biti previden in vsaj praviloma ne sme bistveno odstopati od uveljavljene oziroma enotne pravne prakse ter ne sme slediti svojemu »ustvarjalnemu egu« na način, ki pri pravnih naslovljencih ustvarja nerealna pričakovanja in predstave o pravu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
