V zadnjih desetletjih smo tako pri nas kot v tujini priča nenehnemu porastu pravnega urejanja. Če smo se v časih real-socializma (komunizma) pogosto pritoževali nad obsežnostjo in nerazumljivostjo prava (govorili smo o t.i. hipertrofiji pravnih aktov), lahko danes mirno ugotovimo, da stopa po isti poti tudi večina sodobnih demokratičnih držav. V prejšnjem sistemu smo bili v okviru prava soočeni s številnimi ideološkimi načeli in pogosto težko razumljivimi predpisi, ki so uveljavljali specifičen samoupravni in socialistični »novorek«, ki so ga denimo zaznamovali termini kot vodilna vloga (edine) partije, socialistična zveza delovnega ljudstva, združeno delo, združevanje dela in sredstev, temeljna organizacija združenega dela ipd. Toda če se danes povprečni državljan vpraša, koliko ve o slovenskem pravnem sistemu in ali razume pravne predpise, ki ga zadevajo, lahko hitro ugotovi, da ostaja zanj pravo še vedno v veliki meri nekakšna ezoterika, s katero se enostavno ne more resneje spopasti brez ustrezne pomoči pravnih strokovnjakov. Če pogledamo še naše širše pravno okolje, tj. Evropsko unijo, vidimo, da ta prav z neprikrito vnemo ustvarja vedno nove pravne predpise, ki povprečnemu »evropskemu državljanu« prav tako niso dobro znani in v celoti razumljivi. Situacija torej v pogledu količine in poznavanja prava ni kaj dosti boljša, kot je bila v času real-socializma, pri čemer pa je – na srečo – bistvena razlika ta, da si sedaj prizadevamo za uresničevanje načel pravne države in demokracije.
Precejšen del kopičenja novih in novih pravnih norm je neizogiben, saj je nujna posledica vedno kompleksnejšega družbenega življenja. Izrazito hiter razvoj znanosti, gospodarstva, komunikacij, transporta in številnih drugih pozitivnih in negativnih dejavnosti (med zelo negativne sodi npr. mednarodni terorizem) terja tudi hitre odzive na področju pravnega urejanja. Vse to nas seveda vsaj do neke mere prepriča, da se tudi nadaljnji poplavi pravnih predpisov in pravnih postopkov (»panjuridizaciji«) družbe enostavno ne moremo izogniti.
Toda vsaka stvar ima svoje meje. Tudi pravo. Kadar gremo s pravom predaleč, kadar z njim politiki, sodniki ali kaki drugi akterji urejajo zadeve, ki jih na ta način ni primerno urejati, nastanejo težave. Teh težav pogosto ne opazimo takoj. Podobno kot v naravi. Tudi tam praviloma nismo dovolj pozorni na manjše motnje oziroma negativne spremembe, pač pa se svojega uničevanja narave zavemo šele, ko nas nekega dne ogrozi ali prizadene večja naravna nesreča ali katastrofa.
Kljub zgornjim ugotovitvam o neizogibnosti vedno večje količine prava je treba reči, da danes s pravnim urejanjem pogosto pretiravamo. Kadarkoli v družbi izbruhne afera, ali se poslabša situacija na področju gospodarstva, uprave, šolstva, kulture ali kjerkoli drugod, vedno znova slišimo izjave politikov, da bo treba spremeniti zakonodajo. Sprememba ali dopolnitev zakona naj bi učinkovala kot nekakšen čudežni napoj za vse naše težave. Le redki vodilni posamezniki in skupine se v takšnih situacijah resnično zamislijo nad svojimi ravnanji, nad vrednotami, ki jih vsakodnevno praktično uveljavljajo, ter nad zgledom, ki ga dajejo drugim. Namesto, da bi bil državljan v primeru takšne ali drugačne neljube ali celo kritične družbene situacije soočen z neposrednim in angažiranim človeškim pristopom k reševanju problema, se mora najpogosteje zadovoljiti s tem, da mu nekdo obljubi, da se bo zadeva izboljšala s spremembo predpisa. Vedno manj je časa za sočloveka, vedno manj odkritega (kritičnega) pogovora, vedno manj medsebojnega zaupanja.
Takšen pristop vodi v (nadaljnje) razčlovečenje družbe. Ker smo vsakodnevno zasuti z delovnimi in zasebnimi nalogami in dolžnostmi ter z najrazličnejšimi umetnimi oziroma virtualnimi dražljaji (televizija in drugi mediji, internet ipd.), se tega niti dobro na zavedamo. Postajamo vedno manj človeško avtonomni. Pristajamo na to, da pravni predpisi urejajo tudi takšna ravnanja, ki bi morala biti usmerjana predvsem z našo avtonomno zdravorazumsko presojo, torej odvisna predvsem od naše osebne morale in bontona, ne pa od prava. Pravo nas v tem pogledu pogosto že kar poneumlja.
Kot delni primer takšnega pravnega urejanja, naj omenim Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Ur.l.RS, št. 36/09). Da ne bom napačno razumljen, naj takoj poudarim, da seveda podpiram ukrepe za varovanje dostojanstva državnih uslužbencev in da nisem proti pravnemu urejanju tega področja. Toda pravni predpisi morajo tu pustiti več prostora za razvoj dobrih praks, morale, etike, bontona – skratka za takšno preprečevanje posegov v dostojanstvo državnih uslužbencev, ki bo temeljilo na zdravorazumski presoji in odnosu. Če namreč takšne zdravorazumskosti ne spodbujamo, če ji ne damo dovolj avtonomnega prostora, potem bo tudi pravo (v tem primeru omenjena uredba) v pretežni meri neučinkovito, ali pa bo imelo celo negativne učinke na medsebojna razmerja med pravnimi naslovljenci.
Navedena uredba definira spolno nadlegovanje, nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu ter predvideva ukrepe za preprečevanje in sankcioniranje teh dejanj. Namesto, da bi država s pomočjo strokovnih in drugih institucij zagotovila splošno izobraževanje v zvezi s prepoznavanjem in preprečevanjem teh dejanj, zdaj s to uredbo ustanavlja institut svetovalca za pomoč in informiranje. To nalogo bo opravljala ena ali več zaposlenih oseb, ki uživajo zaupanje med zaposlenimi in opravijo ustrezno usposabljanje v zvezi s spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem. Uredba tudi natančneje določa postopke, ki jih je treba izvesti v primeru spolnega nadlegovanja, nadlegovanja ali trpinčenja.
Ne trdim, da je takšna uredba v celoti nesmiselna. Je pa vsekakor v precejšnji meri sredstvo (nadaljnjega) poneumljanja pravnih naslovljencev. Uredba že s samimi definicijami spolnega nadlegovanja, nadlegovanja in trpinčenja predpostavlja, da smo ljudje očitno že povsem nesposobni, da bi (na delovnem mestu) prepoznali, kdaj gre za neko nedopustno nadlegovanje ali trpinčenje državnega uslužbenca. Predstojnik organa in svetovalec za pomoč bosta sedaj kot hipnotizirana zrla v določbe uredbe in ugotavljala, ali je nekdo, ki je sodelavki ali sodelavcu rekel »da je seksi«, ali pa nekdo, ki je podrejenega odločno »nadrl«, storil katero od navedenih dejanj. Odprla se bo nova pravna problematika, ki bo zagotovo še dodatno zapletla medčloveške odnose v državni upravi ter zmanjšala možnost spontanega človečnega reševanja spornih situacij.
Tako denimo 8. člen uredbe, ki govori o neformalnem reševanju, določa, da naj skuša oseba z izkušnjo spolnega in drugega nadlegovanja, kadar je to možno, problem rešiti neformalno. Ob tem je tudi določeno, da to pomeni, da mora ta oseba od domnevnega storilca zahtevati, da naj z neželenim vedenjem ali ravnanjem preneha. Takšne določbe nas resnično postavljajo pred vprašanja, ali smo res že vsi tako neumni, da nam mora država nekaj tako samoumevnega predpisovati s pravnim aktom. Če je pač »to možno«, potem bo prizadeta oseba zanesljivo protestirala proti nekomu, ki jo na navedene načine muči ali ponižuje. Če pa to »ne bo možno« (kaj pa to pomeni?), bo prizadeti državni uslužbenec tudi ob desetih takšnih uredbah še vedno enako nemočen, kot je bil do sedaj. Naj še omenim, da je v teh postopkih za varovanje dostojanstva po določbah uredbe ključna oseba predstojnika, ki je dolžan izvesti ukrepe iz uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje, pri čemer se očitno pozablja, da so ponavadi ravno predstojniki tisti, ki lahko zaradi svojega položaja in moči najlažje nekaznovano nadlegujejo ali trpinčijo svoje podrejene.
Kakorkoli že, čeprav močno nasprotujem nadlegovanju na delovnem mestu in drugod, menim, da bi moralo biti pravo tu nekoliko bolj zadržano. Nedvomno je treba različne oblike takšnega nadlegovanja pravno (predvsem zakonsko!) opredeliti, prepovedati in sankcionirati, pri čemer pa je treba nato več prostora prepustiti izven-pravnim načinom reševanja teh problemov (in to ne takšnim »izven-pravnim« načinom, ki jih določajo že pravni predpisi). Res je, da je včasih življenjska spontanost lahko premalo. Toda zaradi nje smo vsi še vedno živi in človeški. Če bomo s pravom to spontanost – in tu govorim na splošno – še naprej neusmiljeno zatirali, bomo na koncu vsi do skrajnosti poneumljeni, zreducirani na vlogo poslušnih, nesvobodnih in nekreativnih avtomatov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
