Zagotovo je boj proti navedenim hujšim oblikam kriminala ena prioritetnih nalog naše oblasti in njenih posameznih institucij. Po eni strani zato, ker je tega kriminala v določenih sferah zagotovo veliko in povzroča veliko škodo ali hude krivice (npr. v gospodarstvu), po drugi strani pa zato, ker je treba (še nadalje) preprečevati, da bi se pri nas pojavile takšne vrste kriminala, ki smo se jim doslej uspeli izogniti (npr. terorizem). V ta namen je bila že pred leti pri Vrhovnem državnem tožilstvu ustanovljena posebna skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Z začetkom tega leta pa sta bila ustanovljena še Nacionalni preiskovalni urad – NPU (nekateri so ta urad že slikovito poimenovali »slovenski FBI«) in specializirani oddelek sodnikov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki predstavljata na nek način nadaljevanje in sklenitev nekakšne verige državnih organov, katerih namen je odkrivanje, pregon in sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega, gospodarskega, korupcijskega ter drugega hujšega kriminala.
Če gledamo na zadevo optimistično, lahko rečemo, da bo pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu hujših oblik korupcije, gospodarskega kriminala, terorizma in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost, potencialno (so)delovanje NPU in posebne tožilske skupine lahko privedlo do večje učinkovitosti in boljših rezultatov. Če bodo na podlagi dobro raziskanih kaznivih dejanj in dobro utemeljenih obtožnic nato v takšnih primerih zadeve obravnavali za ta področja posebej usposobljeni in najbolj izkušeni sodniki v okviru omenjenega specializiranega oddelka, potem bi to moralo voditi v situacije, ko bodo sumi in obtožbe glede hujših oblik gospodarskega kriminala v bistveno večji meri kot do sedaj, in seveda tudi bistveno hitreje, doživele ustrezen sodni epilog.
Toda če smo nekoliko bolj realistični, lahko v zgoraj opisani konstrukciji oziroma verigi zasledimo kar nekaj hudo problematičnih točk, ki glede na poznavanje značilnosti slovenskega političnega, gospodarskega in širšega družbenega prostora ne dajejo veliko upanja, da bodo te novosti pripeljale do bistveno boljših rezultatov. Vsaj ne na način, ki ga terja in dopušča pravna država ter v tem okviru še posebej varstvo človekovih pravic.
Če torej izhajamo iz nekoliko bolj realističnih predpostavk, lahko vidimo, da ima opisani pristop k intenziviranemu boju proti hujšemu gospodarskemu kriminalu (v nadaljevanju govorim le še o tej vrsti kriminala, pri čemer velja mutatis mutandis tudi za druge omenjene vrste kaznivih dejanj) kar nekaj šibkih točk, na katere bo treba biti v prihodnje še posebej pozoren.
Prvi problem, ki v precejšnji meri generira tudi ostale, so preširoko opredeljene pristojnosti navedenih treh specializiranih institucij. V zakonu o državnem tožilstvu je tako določeno, da je posebna tožilska skupina pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost. V zakonu o sodiščih je na podoben način določeno, da je specializirani oddelek sodnikov pristojen za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj. V podobnem okviru se gibljejo tudi pristojnosti NPU, iz česar lahko razberemo, da je krog kaznivih dejanj, ki jih lahko obravnavajo navedene tri institucije tako širok, da lahko razprši pozornost kriminalistov in tožilcev na zelo različna področja in primere in s tem onemogoči njihovo zadostno naravnanost oziroma usmerjenost v res najbolj pereče primere gospodarskega kriminala. Seveda takšne široke opredelitve pristojnosti omogočajo tudi arbitrarnost nosilcev preiskave in pregona pri odločanju o tem, katero konkretno kaznivo oziroma kriminalno dejanje bodo vzeli pod drobnogled. Že do sedaj smo bili kar nekajkrat priča primerom, ko se je posebna tožilska skupina ukvarjala z zadevami, ki po svoji naravi in teži niso sodile med organizirani ali hujši gospodarski kriminal.
Navedena možnost arbitrarnosti omogoča tudi politizacijo boja proti gospodarskemu kriminalu in njegovim nosilcem. V Sloveniji, kjer smo do kraja spolitizirali že skorajda vse sfere življenja, se praktično vsak pregon domnevnih storilcev kaznivih dejanj s področja hujšega gospodarskega kriminala ocenjuje v luči političnih razmerij v državi, poleg tega pa se v takšnih primerih politične, finančne, gospodarske in druge najvišje elite medsebojno ščitijo, tako da je verjetnost, da bo kdo odgovarjal za kak hujši gospodarski kriminal, resnično majhna. Dokler bo stanje takšno, tudi novoustanovljene institucije ne bodo mogle narediti večjega preboja v boju zoper navedeni kriminal, kajti v igri tako visokih interesov bosta NPU in posebna tožilska skupina največkrat nemočna.
Glede specializiranega oddelka sodnikov je treba opozoriti na problem, ki ga poraja že sama ustanovitev takšnega oddelka. Javnost, ki premalo pozna načela in pravila delovanja sodstva, bo od takšnega oddelka zagotovo pričakovala čim več obsodilnih sodb v primerih hujšega gospodarskega kriminala. Pravna država pa ne dovoljuje tovrstnega aktivističnega delovanja sodišč, pač pa zahteva, da sodišča povsem objektivno, pošteno ter v skladu z ustavo in zakoni ugotovijo, ali je obtoženi kriv ali nedolžen. To pomeni, da morajo v vsakem primeru, ko obtoženemu odgovornost ni dokazana, izreči oprostilno sodbo. Sodniki specializiranega oddelka bodo zagotovo še posebej intenzivno spremljani s strani medijev in bodo tako, kot rečeno, pod velikim pritiskom javnosti, kar za njihovo neodvisno in nepristransko delovanje ne bo prijetna popotnica.
Nenazadnje je tu še kadrovski problem. Nobena od navedenih institucij ne bo resnično mogla opraviti svojih nalog, če ne bo imela zaposlenih dovolj poštenih in za opravljanje nalog visoko usposobljenih ljudi. Poleg tega je še posebej za NPU in posebno tožilsko skupino ključno, da so njuni nosilni akterji osebe, ki uživajo nesporno zaupanje javnosti. Če takšnega zaupanja ne bo, potem se bo vsaki akciji, v kateri bo preiskovan in obravnavan hujši gospodarski kriminal, prej ali slej pripisal politični predznak in s tem atribut pristranskosti in nepoštenosti.
Ali torej imamo dovolj kakovostnih in zaupanja vrednih kadrov, ki bodo izničili zgornje pomisleke o slabostih uveljavljene ureditve? Upajmo, da je odgovor lahko pozitiven, kajti če že v bližnji prihodnosti boj proti hujšemu gospodarskemu kriminalu ne bo uspešnejši kot do sedaj, bomo priča še eni veliki klofuti pravni državi in nadaljnjemu povečevanju nezaupanja v pravo in pravne institucije v Sloveniji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
