Človekove (temeljne) pravice so tista vrsta pravic, ki varujejo mnoge (naj)pomembnejše človekove dobrine. Seveda ne vseh, ali pa vsaj ne v celoti. Tako npr. na čustvenem področju ne govorimo o človekovih pravicah (npr. o človekovi pravici da ljubi ali da je ljubljen). Po drugi strani pa pravno zagotovljene človekove pravice posamezniku zagotavljajo življenje, dostojanstvo oziroma osebno integriteto, lastnino, varstvo v pravnih postopkih, različne oblike svobode (svoboda mišljenja, gibanja, veroizpovedi, političnega opredeljevanja itd.) ter nenazadnje različne oblike participacije pri oblasti (npr. volilna pravica) in upravičenja do nekaterih »storitev« države (npr. zdravstveno varstvo).
Že iz vseh teh splošnih opredelitev človekovih pravic je mogoče razbrati, da je pojem pravice sam po sebi pravzaprav prazen ter da ga ustrezno napolni šele navezava tega pojma na določeno vrednoto oziroma dobrino. Če rečemo, da ima oseba A pravico, s tem dejansko še ne povemo ničesar. Ko pa navežemo pojem pravice na neko dobrino, npr. na premoženje, zasebnost in vero, potem dobimo iz tega lastninsko pravico, pravico do zasebnosti in svobodo veroizpovedi (tu naj le opozorim, da pojem pravice v širšem smislu zajema tudi pojem svoboščine). V vseh teh primerih gre zaradi velikega pomena navedenih dobrin za človekove pravice. Pri tem pa ni nujno, da bi morali imeti zagotovljene človekove pravice, da bi lahko uživali navedene in druge dobrine. Na to opozarja npr. J. Donnelly (Universal Human Rights in Theory and Practice, Cornell University Press, London 1989, str. 38-40), ki pravi, da lahko človek, ki nima zagotovljenih določenih temeljnih pravic (npr. pravice do življenja, osebne svobode in lastnine), kljub temu nemoteno uživa različne dobrine (npr. življenje, osebno svobodo in lastnino). Seveda velja tudi obratno. Znani so primeri držav, ki v ustavah in drugih pravnih aktih zagotavljajo (vsaj nekatere) človekove pravice, vendar pa v praksi veliko ljudi ne uživa dobrin, ki jih te pravice varujejo (npr. svoboda mišljenja, prepoved mučenja, zasebnost).
Iz navedenega je razvidno dvoje: prvič, da gre pri človekovih pravicah predvsem za izbor dobrin, za katere doktrina človekovih pravic ugotavlja, da morajo biti univerzalno priznane vsem ljudem; drugič, da je pravica primarno pravni pojem in da so zato tudi človekove pravice lahko pretežno učinkovito varovane le preko institucij modernega prava (pravne države). Pri tem pa se moramo pravzaprav že po naravi stvari vprašati, zakaj se na ta način tako izrazito poudarjajo le človekove pravice in zakaj ne (enako intenzivno) tudi človekove dolžnosti. Seveda mislim pri tem na človekove pravne dolžnosti, ki so povezane z varstvom istih dobrin, kot jih varujejo človekove pravice.
No, v zvezi s pravkar povedanim je treba najprej vsaj na kratko spomniti, da je v pravu dolžnost (obveznost) nujni korelat pravici. Kadar ima v pravu ena fizična ali pravna oseba dolžnost, ima neka druga fizična ali pravna oseba ali širši krog oseb vedno dolžnost (obveznost), da tej prvi osebi neposredno ali posredno pomaga(jo) uresničiti njeno pravico, bodisi z nekim svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem. V pravu enostavno ni pravice brez korelativne dolžnosti (tu gre seveda za pravno dolžnost in ne npr. moralno ali religiozno ali kako drugo dolžnost). Zato se seveda moramo vprašati, kako to, da se dandanes marsikje tako izrazito poudarjajo le človekove pravice, ne pa tudi človekove dolžnosti. Ali slednje sploh obstajajo?
Razlog za takšno (enostransko) poudarjanje človekovih pravic je predvsem ta, da pomenita doktrina in praksa človekovih pravic predvsem zmago nad »temačn(ejš)imi« obdobji zgodovine, v katerih je oblast svojim podložnikom nalagala predvsem dolžnosti, ter jim skorajda ni priznavala pravic, in seveda še manj človekovih pravic. Ker je vsaka (tudi demokratična) oblast potencialno vedno v skušnjavi, da tako ali drugače pretirano poseže v svobodo posameznikov, je torej treba kot obrambni mehanizem pred državno oblastjo (iz)postaviti predvsem človekove pravice. K temu se kot razlog za (enostransko) poudarjanje človekovih pravic »na račun« dolžnosti posameznikov dodaja tudi misel, da so v pravicah tako ali tako že implicirane korelativne dolžnosti, kar npr. pomeni, da se z zagotovitvijo pravice do nedotakljivosti zasebne lastnine samo po sebi razume, da morajo to nedotakljivost na dolžnosten način spoštovati in zagotavljati vsi ostali pravni subjekti, med njimi seveda tudi država oziroma državni organi.
Oba zgornja argumenta sta prepričljiva, vendar ne dovolj. Proti avtokratičnim ali totalitarnim težnjam državne ali kake druge oblasti se je sicer res treba boriti predvsem s poudarjanjem in varstvom človekovih pravic. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da smo vsi udeleženci razmerja med (državno) oblastjo in ljudstvom ter vseh drugih razmerij v družbi predvsem ljudje. Ja, tudi oblastniki (ti ali oni predsedniki, ministri, poslanci in drugi politični funkcionarji…) so navsezadnje ljudje. Če torej poleg(!) človekovih pravic izpostavimo in poudarimo tudi človekove dolžnosti, potem s tem na eni strani na dolžnosten način (dodatno) zavežemo vse oblastnike, da spoštujejo človekove pravice, na drugi strani pa dolžnostno zavest o vrednotah, ki jih varujejo človekove pravice, spodbujamo in krepimo tudi pri vseh drugih posameznikih (nasproti vsem drugim posameznikom). Tako npr. človekova pravica do zasebnosti pomeni hkrati tudi dolžnost slehernega posameznika (ne pozabimo: tudi tistega, ki vlada ali opravlja sodniško ali upravno funkcijo), da spoštuje zasebnost vseh drugih posameznikov.
Seveda ne želim kar predlagati, da bi se morale sedaj npr. človekove pravice v ustavi ali kakšni mednarodni konvenciji ustrezno pretvoriti (zgolj) v človekove dolžnosti. Želim pa poudariti, da bi morala družba (veliko bolj) krepiti tudi splošno zavest o človekovih dolžnostih. Predvsem v procesu izobraževanja, kjer bi se lahko učencem na različnih stopnjah (od osnovne šole do univerze) razložilo, da so po eni strani nosilci človekovih in drugih pravic, po drugi strani pa tudi nosilci človekovih in drugih dolžnosti – do soljudi. Seveda pa tudi povsod drugod, v politiki, v delovnih kolektivih itd. To bi vsekakor pripomoglo, da se tehtnica, ki se je v zadnjih letih vsaj v Sloveniji (seveda pa tudi v mnogih drugih demokratičnih okoljih) pretirano nagnila v egocentrično dojemanje človekovih pravic, nekoliko uravnovesi in prinese v družbo, tj. med vse njene člane, več občutka za osebno odgovornost in solidarnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
