Čas je seveda sam po sebi velika skrivnost. No, ljudje se v to skrivnost praviloma kaj posebej ne poglabljamo, smo pa zato toliko bolj pridni pri nenehnem preštevanju minut, ur, dni in let, ki so nam na voljo za to ali ono, oziroma so pomembna za načrtovanje naših aktivnosti. Sodobna civilizacija gre v tem pogledu celo najdlje doslej, kajti obseg in kompleksnost sodobne družbe terjata nenehno časovno načrtovanje. Verjetno vsaj v t.i. razvitem svetu skorajda ni več človeka, ki ne bi uporabljal ure in koledarja, vedno več pa (nas) je takih, ki imamo ure in dneve že za več tednov ali mesecev vnaprej vsaj delno časovno načrtovane (službene obveznosti, rojstni dnevi, obiski zdravnika, srečanja s prijatelji in znanci, obiski koncertov in drugih prireditev, dopusti itd.).
Ob vsem tem se nam vedno pogosteje dogaja, da nam, kot temu rečemo, »zmanjkuje časa«. Toda ali ni ravno ta fraza najboljši pokazatelj naše omejenosti, lahko bi rekli celo ne-umnosti. Kako pa nam sploh lahko zmanjka časa? Saj časa je vendarle na voljo dovolj za vse in za vsakogar, saj je neomejen… V hipu, ko nek čas »porabimo« (kot to povprečno dojemamo), se nam že ponuja na voljo novi. Seveda pa to (žal!) ni običajni način razmišljanja sodobnega (modernega) človeka, ki je v svojem dojemanju časa omejen s številnimi privzgojenimi (»vsiljenimi«) okviri in standardi, kot so npr. starost (merjena v letih), delovna doba, delovni čas, čas dopusta, prosti čas itd. Vsi ti mejniki so seveda »umetni« in nas vodijo v nadaljnje umetne predstave, ki se kažejo v najrazličnejših ločevanjih ljudi, npr. po starosti ali delovni dobi. Seveda obstaja tudi nek navidezno dokončen mejnik, tj. smrt, s katero v naših predstavah prenehamo meriti svoj individualni (zemeljski) čas. Toda, kot rečeno, tudi ta mejnik je zgolj navidezen, »umeten«, kajti s t.i. »smrtjo« resnično življenje ne preneha.
Ja, sedaj smo že pri filozofskih in psiholoških vprašanjih, v katere se na tem mestu ni mogoče pretirano poglabljati. Vseeno pa naj predstavim neko pomembno spoznanje, ki bi nam pravzaprav lahko korenito spremenilo življenje, če bi ga uspeli resnično dojeti in živeti. Gre enostavno za to, da čas v resnici ni nekaj objektivno danega, pač pa je le subjektivna predstava. Ker ljudje svoje predstave v procesu socializacije v precejšnji meri prirejamo našemu skupnemu (družbenemu) življenju in ker smo si ljudje že po naravi v marsičem sorodni, so sorodne (podobne) tudi naše individualne predstave o času. Toda mnogi modreci, pa tudi filozofi, nas učijo, da je čas le »v naših glavah«.
Morda mislite drugače? Razmišljajte še naprej. Npr. takole: zakaj v sanjah doživljam čas drugače kot v budnem stanju? Saj sem tako v sanjah kot v budnem stanju še vedno »isti jaz«. Spomnite se tudi, kako ste čas doživljali, ko ste bili še otrok. Ali se vam ni takrat zdelo, da traja eno leto bistveno dlje kot pa se vam to zdi danes? Ali ste torej že opazili, da čas starejšim ljudem praviloma vedno hitreje mineva kot mlajšim? In ali ni tako, da se nam včasih kakšna ura strašno vleče (najpogosteje, ko doživljamo kaj neprijetnega), včasih pa nam mine hitro kot blisk.
In kaj vse to pomeni? Med drugim to, da lahko na čas vplivamo. Če je namreč čas naša subjektivna predstava, potem lahko to predstavo vsaj do neke mere sami preoblikujemo, kar pomeni, da lahko čas raztegnemo ali skrčimo. Seveda praviloma le v manjšem obsegu, kajti naše časovne predstave so v nas tako močno usidrane, da jih vsaj povprečni ljudje težko koreniteje spremenimo. Pa vendar. Poskusite! Kako? Ker sam nisem kakšen strokovnjak za to področje, vam na tem mestu svetujem le enostavno avtosugestijo. Če želite »pridobiti čas«, si začnite enostavno dopovedovati, da ga imate na voljo dovolj. Ne razmišljajte več tako, da si govorite, »Joj, samo še dve uri časa imam, da pripravim ta zapisnik«, pač pa si recite, »Dobro je, da imam na voljo še dve dolgi uri časa, da pripravim zapisnik.« In ne podlegajte splošni časovni histeriji v smislu: »Joj še slaba dva tedna sta do prvomajskih praznikov, potem pa še malo in bodo tu že poletne počitnice oziroma dopusti, potem pa spet jesenske obveznosti, no, in že bo leto naokoli.«
Če razmišljate tako, ste z mislimi nenehno v (daljni) prihodnosti. In ker smo ljudje vedno tam, kjer so naše misli, to pomeni, da ob takšnem razmišljanju sploh ne živite »zdaj in tukaj«. Ko planirate svoje bodoče obveznosti, si jih zabeležite v koledar, nato pa na njih pozabite in se z mislimi preselite v sedanjost. In v mislih si to sedanjost časovno čim bolj raztegnite. Dopove(du)jte si, da je časa (za vas in vaše aktivnosti) dovolj. Recite si, da je do prvomajskih praznikov še več kot teden dni, kar je zelo veliko časa. Že v enem dnevu se da narediti in doživeti ogromno. Pa tudi v eni uri. In tudi vsaka minuta, ki jo polno in prijetno doživimo skozi sedanjost, je lahko zelo dolga. Skratka, vsak od nas lahko vsaj do neke mere vpliva na svoje dojemanje (percepcijo) časa. Poskusite. In bodite potrpežljivi.
Sedaj se moramo posvetiti še nekaterim vprašanjem, ki se nanašajo na razmerje med časom in pravom. Pravo se z vprašanjem časa vsaj v pretežni meri ne sooča na filozofski način (lahko pa seveda tudi o času v pravu razmišljamo filozofsko). Za pravo in v pravu je čas predvsem objektivizirana (dogovorjena, »umetna«) kategorija, ki je pač merljiva v običajnih merskih enotah (urah, dnevih, letih itd.), v skladu s obče sprejetim koledarskimi in drugimi časovno-merskimi standardi. Seveda pa pravo tudi vpliva oziroma (pre)oblikuje mnoge vidike našega družbenega življenja. Določa nam namreč najrazličnejše časovne okvire oziroma omejitve. V tem pogledu je pravo pač formalistično, saj ne upošteva našega »naravnega« dojemanja časa. Še posebej načelo pravne varnosti, ki implicira zahtevo po predvidljivosti in zanesljivosti prava, terja, da se vsak pravni spor enkrat konča. Na to nas opozarjajo pravni instituti kot so pravnomočnost ali zastaranje. Seveda pa tudi tu obstajajo nekatere izjeme. Tako lahko npr. tudi pravnomočno sodbo izpodbijamo z izrednimi pravnimi sredstvi (npr. obnova postopka, zahteva za varstvo zakonitosti, revizija), prav tako pa poznamo tudi nekatera protipravna dejanja, ki ne zastarajo (npr. kaznivo dejanje genocida).
Toda dejstvo je, da se pretežni del prava odvija v nekakšnem časovno omejenem sistemu. Tega smo že tako privajeni, da tega vidika prava pravzaprav sploh več ne problematiziramo, vsaj ne »čisto zares«. Seveda se tu in tam pritožujemo nad »neživljenjskostjo« oziroma kratkostjo nekaterih zastaralnih rokov, toda le redko se zares poglobimo v vprašanje, ali so kakršnikoli zastaralni roki sploh resnično potrebni. Prav tako se lahko npr. vprašamo, ali v pravu zares potrebujemo institut pravnomočnosti. V praksi je namreč ta že tako ali tako zelo relativizirana, kajti možnosti, da neko pravnomočno sodno odločbo pravni subjekti izpodbijajo pred vrhovnim, ustavnim ali kakšnim mednarodnim (npr. evropskim) sodiščem so precej široke. Seveda pa so tu še nekatera druga zanimiva (pravna) vprašanja, o katerih več prihodnjič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
