Seveda ne gre za nič originalnega, kajti spoznanje, da je zadovoljstvo z majhnimi količinami življenjskih dobrin osvobajajoče, je staro verjetno že toliko kot filozofija. Že antični grški filozof Diogen iz Sinope (412 ali 403 – 323 pr.n.št.), za katerega velja, da je prvi, ki je zase uporabil oznako kozmopolitan (cosmopolites, državljan sveta), je revščino prikazoval kot vrlino in se upiral materializmu in družbeni hinavščini. Za preživetje je beračil, spal je v sodu na tržnici in se nekega dne odpovedal celo svoji edini leseni skodeli, ko je kmečkega fanta videl piti vodo iz lastnih rok. Diogenovega provokativnega, večkrat tudi skrajno vulgarnega obnašanja sicer ne gre v celoti poveličevati ali posnemati. Toda njegovo iskanje poštenega človeka podnevi z lučjo ali njegovo nasprotovanje Aleksandru Velikemu ter drugi njegovi neodvisni in skrajno asketski pristopi so vse do danes v bolj ali manj avtentični obliki ostali zabeleženi v zakladnici človeštva. Ko ga je Aleksander Veliki s svojim spremstvom iz radovednosti obiskal (v smislu »ker gora ni prišla k Mohamedu, je prišel Mohamed h gori«) in ga vprašal, ali si česa posebej želi, mu je Diogen, ki se je sončil na tleh, odgovoril, da si za zdaj želi le to, da se mu on (Aleksander) umakne izpred sonca. To je pri Aleksandru, v nasprotju s pričakovanjem njegovih spremljevalcev, ki so se Diogenu posmehovali, le še okrepilo spoštovanje do tega neodvisnega, pogumnega in samosvojega filozofa, tako da je dejal, da če ne bi bil Aleksander, bi si želel biti Diogen.
Če se zdaj preselimo na povsem drugo področje, vidimo, da je naslovni rek povezan tudi z nastankom arhitekturne smeri minimalizma. Aforizem »manj je več« se namreč na tem področju pripisuje predvsem nemško-ameriškemu arhitektu Miesu (Ludwig Mies van der Rohe, 1886-1969), ki velja za enega pionirjev modernistične arhitekture. Vanjo je vnesel predvsem izjemno jasnost in enostavnost (»clarity and simplicity«) in si prizadeval za minimalistični okvir strukturne ureditve, ki jo je spravljal v ravnotežje s svobodnim, prosto-pretočnim odprtim prostorom. Svoje stavbe je poimenoval kot arhitekturo iz kože in kosti (»skin and bones architecture«). Tudi tu smo torej soočeni z idejo, da manj (neprimernega) na eni strani, prinese več (primernega) na drugi. Manj gradbene strukture prinese več svobodnega prostora.
Že ob tem nam lahko misel nehote preskoči na pravno področje, kjer vsi poznamo zahtevo po kratki in jasni ustavi. Torej manj formalne strukture, več vsebine oziroma sporočilnosti, predvsem pa več svobode. Seveda se danes vsi zavedamo praktične problematičnosti te zahteve, toda počakajmo še malo s pravom in ostanimo v zvezi z našo naslovno temo pri nekaterih drugih vidikih.
Če se danes na širši družbeni ravni vprašamo, kje se misel manj je več najpogosteje popularizira, vidimo, da predvsem pri vprašanjih umetnosti, varstva okolja, gospodarske rasti in zdrave prehrane. Seveda pa v resnici praktično ni področja, kjer navedena misel ne bi mogla biti aktualna in uporabna. Minimalizem na področju umetnosti, manj uporabe plastike, fosilnih goriv in drugih škodljivih snovi na področju okolja, manj osredotočenosti na nenehno gospodarsko rast ter prilagoditev na skromnejše, manj onesnaževalno življenje, ter manjši vnos hrane in večja osredotočenost na njeno kakovost – vse to so sodobni trendi, ki dejansko zagovarjajo načelo manj je več.
Toda ne glede na to, da vedno večji del človeštva spoznava, da je takšna usmeritev nujna, če želimo planet in sebe obvarovati pred onesnaženjem in drugimi boleznimi sodobnega časa, v svetu še vedno močno prevladujejo nasprotne sile, to je tiste, ki so za »več« in »še več«. Eden od znanih in na videz precej prepričljivih ugovorov teh sil in ideologij je enostaven: več znanosti in več sodobne tehnologije nam bo pomagalo uničiti več škodljivih snovi in ozdraviti več bolezni. Skratka: rešitev pred negativnimi vidiki tehnologije naj bi bila v še večjem obsegu tehnologije, seveda naprednejše, to je takšne, ki izniči negativne učinke (do)sedanjih umazanih tehnologij. Primeri se ponujajo sami po sebi: tehnološka razgradnja in uničevanje nevarnih odpadkov, učinkovito filtriranje nevarnih snovi in izpustov, strokovni in javni nadzor nad proizvodnjo in prodajo zdravil, hrane in pijače itd. Dejansko torej potrebujemo še več vsega tega, da bo manj onesnaženja in bolezni. Vse to so seveda – da ne pozabimo – tudi pomembna pravna vprašanja, kajti vse te usmeritve se danes utrjujejo ali mehčajo tudi preko zakonodaje, upravnopravne in sodne dejavnosti, preko odločb ustavnih sodišč in drugih najvišjih sodnih instanc ter nenazadnje preko mednarodnopravnih in transnacionalnih pravnih aktov in forumov.
Katero smer torej ubrati? Odgovor je odvisen od (prevladujoče) stopnje ozaveščenosti smisla naših lastnih življenj. Samo tisti, ki ves ta svetovni razvoj spremlja skozi poglobljen osebni samorazvoj, lahko resnično dojame, kaj se nam ljudem in človeštvu dogaja. Kdor dopušča, da mu zunanji svet množi njegove želje in potrebe, se ta hip prevladujočim trendom ne bo upiral. Vedno bo našel izgovor, da so vedno večja gospodarska rast, potrošništvo, materializem v vseh svojih oblikah in zato tudi etično neomejena uporaba znanosti in tehnologij nekaj nujnega, neizogibnega. Za takšnega človeka je edina možna pot do spoznanja, da vsega navedenega in še marsičesa v resnici ne potrebuje, pot preko lastne trpke izkušnje, preko lastnega raz-očaranja, torej pot do točke, ko bo očaranost izginila.
Takšna pot je lahko tudi pot destrukcije oziroma uničenja našega okolja, zdravja, odnosov itd., toda če je to cena, ki jo mora prevladujoči del človeštva plačati za spoznanje o nesmiselnosti pretiranega kopičenja dobrin in ugodja, jo bomo pač morali plačati vsi skupaj, tudi drugače misleči. Ko bomo nato v takšni ali drugačni kataklizmi ljudje izgubili vse tisto, kar smo imeli in nismo znali ceniti, bo sicer prepozno za »vrnitev v prejšnje stanje«, toda izgubljeno (čisto naravo, zdravje, pozitivne medčloveške odnose ipd.) bomo takrat spet močno ozavestili kot vrednoto. Takšno pot je človeška civilizacija ubrala že večkrat in nobenega zagotovila ni, da je ne bo ponovno ali celo še večkrat tudi v prihodnje.
Toda upanje ostaja. Če bo iz manjšine, ki verjame v možnost drugačne poti, pravočasno zrasla večina – če bo torej manj postalo več –, bo človeštvu prihranjena nova bridka izkušnja.
Naj spomnim na staro, zelo poučno šalo. Janez leži ob reki in uživa, ko na postavljeni trnek lovi ribe. K njemu pristopi Jože in mu svetuje, da bi nastavil hkrati več trnkov. Zakaj pa, ga vpraša Janez, in Jože mu odgovori, da bi tako ulovil več rib. Zakaj pa bi bilo to dobro, vpraša Janez, in Jože mu pojasni, da bi lahko višek rib prodal in kaj zaslužil. In čemu bi to koristilo, spet vpraša Janez, in Jože pojasni, da bi potem lahko posodobil svojo ribiško opremo in ulovil še več rib, jih prodal in tako nadaljeval, da bi postal bogat. In zakaj bi bilo to dobro, spet vpraša Janez, in Jože mu odgovori, da bi si potem lahko privoščil prosti čas in v miru poležaval in užival. Toda, saj to počnem že zdaj, mu odgovori Janez.
Ta šala v resnici ni šala, pač pa globoka meditativna zgodba. Ko sem pred nekaj leti velikega poznavatelja narave in zemeljskih procesov vprašal, zakaj človeštvo tako divje uničuje naravo, mi je odgovoril, da verjetno zato, ker še ne zna ozavestiti njene prave vrednosti in bo lahko do tega spoznanja prišlo šele, ko jo bo dokončno prizadelo ali celo uničilo. Vse je torej učna ura, šola življenja. In kot bi rekel modrec, se pri tem človeška duša nič ne sprašuje, koliko morata psiha in telo pretrpeti, da pride človek kot bitje do spoznanja. Bistveno je le spoznanje, kajti z njim je človek kot bitje samorealiziran, odrešen, svoboden. Če mora za to njegov človeški lik plačati visoko ceno, je to pač njegov problem, njegova odločitev. In če dodam v duhu vedske ali katere druge duhovne literature, je človekova največja bolezen njegovo neznanje (ignoranca), tj. nepoznavanje boga in resničnega sveta ter s tem tudi samega sebe. Pot evolucije in involucije, od nevednosti v vednost, pa nas vodi skozi številne vzpone in padce, predvsem tudi skozi lastne napake. Toda na srečo imamo vedno tudi izbiro. Ni namreč nujno, da se učimo le iz lastnih napak in tako ubiramo daljšo pot. Sodobni čas nam nudi nešteto možnosti, da se preko svetih spisov, knjig, interneta, medijev, predavanj itd. učimo tudi iz napak drugih, iz zgodovine. Seveda pa za to nismo vsi enako dojemljivi in voljni.
Kaj nam torej sporoča rek: manj je več. Najprej naj pojasnim, da ga ne smemo razlagati zgolj dobesedno, formalno-logično. Seveda ima tudi formalno-logično sporočilnost, toda ta ni zadostna in lahko vodi v zmotno interpretacijo. Logično npr. drži, da ko nekdo reče, da ima rad vso svojo rodbino, s tako strnjeno (abstraktno) izjavo zajame vse (konkretne) člane rodbine. S tem, ko je navidezno »rekel manj«, je torej »povedal več«. Če bi npr. konkretno našteval, da ima rad starše, stare starše, otroke ter bratrance in sestrične, bi s tem npr. zanemaril tete in strice itd. V tem drugem primeru bi torej govoril »več«, vendar zajel »manj«.
Toda ko v naše misli in izjave vnesemo vrednotenje, je mogoče navedeni rek razumeti le še smiselno, s pravilno interpretacijo. Če uporabimo vodilo manj je več v želji po zdravem prehranjevanju, lahko to kdo razume, kot da je stradanje bolj zdravo od preobjedanja. In čeprav je, kot mi je nedavno pojasnila ugledna zdravnica, stradanje (beri: manj hrane), edini doslej znanstveno dokazan dejavnik, ki pripomore k podaljševanju življenja, pa lahko zagrešimo velikansko napako, če sebe ali koga drugega (iz)stradamo. Ta primer nazorno kaže, da je rek manj je več bistveno povezan s principom prave mere. »Manj« pravzaprav pogosto pomeni le iskanje prave mere, optimuma. Ali, kot je že v davnini povedal Konfucij, preveč je ravno tako slabo kot premalo!
Pri principu manj je več je treba izhajati iz konkretnega človeka ali iz konkretne skupnosti oziroma družbe. Izhodiščno je tisto, kar je »več«, v resnici preveč, je torej nekaj, česar človek ali družba na dani stopnji razvoja dejansko ne potrebujeta, zato si prizadevamo za »manj«, ki ponazarja pravo mero tega, kar je človekova realna potreba. Toda ko posledično, torej z lastnim naporom preidemo v »manj«, se kot »več« pojavi nekaj novega, nekaj dobrega, kot nagrada za tisto, čemur smo se odrekli. S tem, ko nekaj slabega izgubimo, nekaj dobrega pridobimo.
Če pri tem govorimo o posamezniku, je zadeva po navadi enostavnejša, kot pri družbi v celoti. Če je npr. posameznik psihofizično in vrednotno dozorel do točke, da lahko zmanjša količino uživanja mesa, bo jedel »manj« mesa in zato »več« druge, bolj zdrave hrane; če je nekdo dozorel že do točke, da se lahko odreče mesu, bo njegov »manj« tukaj postal »nič« in bo na drugi strani užival »še več« zdrave brezmesne hrane. Na družbeni ravni pa se naše ocene o tem, kaj je za družbo kot celoto dobro in koristno zelo razlikujejo. Odločitev o tem, da mora družba narediti določen temeljni preobrat (iz več v manj) je v končni instanci v domeni tistih subjektov, ki imajo prevladujočo družbeno moč.
Na področju duhovne samorealizacije se »manj« spremeni v »nič« in »več« postane »vse«. Tako se je npr. Gautama Siddharta z vstopom v nirvano pomanjšal na »nič« ter izgubil vse, kar je tuzemsko, s tem pa se je dejansko povečal na »vse«, saj se je poistovetil z vseobsežno realnostjo in postal Buda. V podobnem smislu npr. Jezus uči, da moraš izgubiti samega sebe, da bi zaživel v Bogu, tj. v Celoti. Če skušamo torej na najširši filozofski oziroma duhovni ravni dojeti smisel naslovnega reka, vidimo, da nas ta usmerja k samorealizaciji. Če pa ta rek uporabljamo v naših vsakodnevnih življenjskih situacijah, pa se moramo truditi, da v sebi krepimo vrline in usmeritev v prave vrednote, kajti le tako nas lahko iskanje prave mere vodi v manj balasta in k več človečnosti in pravičnosti.
Vrednotna podlaga za upoštevanje naslovnega reka pride npr. nazorno do izraza na področju prava. Tam, kjer smo ljudje pretežno vrednotno uglašeni, tam pravnih norm skorajda ne potrebujemo, razen ko gre za predpise s t.i. tehnično naravo. Če bi bilo med ljudmi veliko zaupanja, poštenosti in pravičnosti, bi lahko družba shajala le z malo pravnimi načeli in pravili. Če bi bili polni vrlin in bi samodejno priznavali in spoštovali druge, bi bila lahko ustava res kratka, kajti kot takšna bi bila za podobno misleče in čuteče ljudi tudi dovolj jasna. V taki družbi bi bili lahko mnogi zakoni bistveno krajši, sodniki bi pisali kratke obrazložitve sodb, ločenih mnenj skorajda ne bi bilo. Kljub dejstvu, da je razlog za enormen obseg pravnih predpisov v precejšnji meri že zgolj gospodarska, prometna, tehnološka, informacijska, znanstvena itd. kompleksnost sodobne družbe, bi tudi v pravu lahko s pristopom manj je več dosegli znatno zmanjšanje števila pravnih aktov in norm. Toda za takšen pristop morajo v družbi najprej prevladati vedno znova izpostavljane pravne in druge družbene vrednote, ki so pogoj za takšen »manj«, torej za drugačno pravo mero na področju postavljenih pravnih norm.
Tako kot je zgodovina zaenkrat postavila v kot anarhistične in socialistično-komunistične (utopične) ideale, ki terjajo družbo brez države in njenega prisilnega prava, se tudi danes prizadevanje za manj prava konča pri realnem, zelo nepopolnem človeku in družbi. Tako se le potrjuje stara misel: več zakonov in etičnih kodeksov, manj (spontane) pravičnosti in morale. To ne pomeni, da moramo kar obupati. Vsekakor pa nas vse to opozarja, da si moramo za uresničevanje vodila manj je več prizadevati predvsem tudi pri sebi samih, torej vsak zase. Luč, s katero bi radi osvetlili družbo moramo prenehati nositi v stegnjeni roki tako, da sveti le na druge (Erich Scheurmann, Papalagi), pač pa moramo to luč prižgati in ohranjati gorečo predvsem v nas samih. Manj naokoli, več v sebi. Manj je več.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
