V dneh, ko pišem te vrstice, so v že tako ali tako uničujoči ukrajinski vojni delno poškodovali nuklearko Zaporožje, ki je največja nuklearka v Evropi, pri čemer bi njena resnejša poškodba lahko povzročila večje radioaktivno sevanje kot katerakoli dosedanja tovrstna katastrofa (npr. Černobil). Ob tem je seveda dejstvo, da je v tej vojni agresor jedrska velesila, ki v skrajnih situacijah ne izključuje uporabe jedrskega orožja. Kitajska vojska zaradi nedavnega obiska Tajvana s strani predsednice ameriškega predstavniškega kongresnega doma Nancy Peloci z vojaškimi vajami simulira napad na Tajvan. Na bližnjem vzhodu so Izraelci in Palestinci iz Gaze spet v vojaškem spopadu. Vse ostale vojne in druge krize na svetu se nadaljujejo. Zaradi podnebnih sprememb ter posledično suše, pa tudi zaradi ukrajinske vojne in drugih spopadov (npr. v Afriki), stotinam milijonov ljudi po svetu grozi lakota.
Kje so tu zdaj humanitarni cilji Agende 2030, v kateri je npr. dana zaveza svetovnih voditeljev, da bosta lakota in revščina v svetu odpravljeni(!) do leta 2030? Kje so zdaj okoljevarstveni cilji Pariškega sporazuma, ko se zaradi porajajoče se energetske krize vse več držav, tudi evropskih, ponovno zateka k uporabi premoga, da seveda o drugih negativnih okoljskih posledicah ukrajinske vojne in drugih oboroženih spopadov sploh ne govorimo? In kje so meje človeškega pohlepa in drugih negativnih človeških lastnosti, ki so ta svet že izropala mnogih naravnih bogastev in ga pripeljala do absurdne premoženjske neenakosti ljudi (manj kot deset odstotkov ljudi ima v rokah znatno več kot dve tretjini svetovnega bogastva)?
Še in še bi bilo mogoče naštevati dejstva, ki kažejo, da človeškost tega sveta ni ravno v svoji svetli razvojni fazi. Seveda moramo v duhu kitajske yin-yang prispodobe videti in pripoznati tudi številne dobre stvari, ki so prav tako človeške in ta svet še vedno držijo pokonci. Še vedno je na srečo tako, da količina dobrega v svetu prevladuje nad količino slabega. S tega vidika smo lahko do neke mere pomirjeni, sploh če večino vseh negativnih pojavov opazujemo z razdalje (kot npr. v Sloveniji). Toda tudi ta razdalja se vedno bolj manjša, saj nas nekatere naravne in družbene neugodnosti, npr. veliki požari, suša, draginja in napovedi možne energetske krize, tudi v Sloveniji opozarjajo, da vse misli o učinku metulja, o holistični soodvisnosti vseh delov sveta ipd. dobivajo tudi povsem konkretne oblike. Te so zdaj vedno bolj negativne, zaskrbljujoče, zaradi česar se jih sploh začenjamo zares zavedati. Seveda pa le do prve dobre novice ali ugodnega trenutka, ko nanje spet pozabimo in se – kar je tako zelo človeško – raje malo poveselimo in potolažimo, da bo že bolje.
Človeškost torej poskrbi, da znamo pozabiti na skrbi in videti tudi dobre plati življenja. To je zagotovo dobra plat človeškosti, kajti človek enostavno ne bi preživel, če bi se nenehno zavedal vseh zunanjih negativnih pojavov in vplivov, pa tudi vseh svojih napak, skrbi itd. Toda ta dobra plat pozabljivosti se spremeni v slabo, kadar izgubimo občutek za resnično nevarnost za naš obstoj in razvoj, prav tako pa tudi, kadar izgubimo občutek za sočloveka in druga bitja. Čeprav nočem biti črnogled, moram reči, da se zdaj, ko je naš planet res izrazito pod vplivom »človeškega faktorja«, mnogi negativni dejavniki že nevarno kopičijo in da se nam lahko v določenih pogledih približujejo že različne t.i. točke brez povratka. Na to nas, denimo, v zvezi s podnebnimi spremembami opozarja vedno več strokovnjakov, kar zadeva npr. uporabo jedrske energije ali orožja, pa je ta nevarnost prisotna že nekaj desetletij, le da smo jo po padcu železne zavese v precejšnji meri odrinili iz zavesti.
Seveda je veliko odvisno od medijev. Ti nam pretežno krojijo občutek o tem, kje smo in kaj se dogaja v svetu in doma. Pred nekaj leti so nas še skrbele usode ljudi v Siriji, Jemnu, Venezueli ali kje v Afriki, ki so jih nato nadomestile skrbi glede koronavirusa, nato se je pričela ukrajinska vojna, zgodil se je ponoven prevzem oblasti s strani Talibanov v Afganistanu itd. – toda, ko vse to izgine iz naslovnic, tudi mi nekako pozabimo, da se te stvari ali njihove posledice še vedno dogajajo oziroma trajajo ter zato iz vsega tega ne potegnemo resnega in zavezujočega nauka. Kar je spet zelo človeško, vendar pa nekako ni prav. Predvsem pa to ni človečno. In če nekaj, kar ljudje mislimo, čutimo in počnemo ni človečno, je človeštvo zagotovo na napačni poti.
Človečnost (humanost) je osrednja prvina morale. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) jo opredeljuje kot lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Sam menim, da je človečnost celo vrlina vrlin, saj se v njo stekajo vse moralne prvine (dobrota, sočutje, solidarnost, poštenost itd.), ki so izraz težnje po spoštovanju, varovanju in pozitivnem spodbujanju sočloveka. Všeč mi je tudi zgornja opredelitev iz SSKJ, ki govori o pozitivnih moralnih lastnostih »v odnosu do okolja«. Tudi sam namreč menim, da človečnost zajema tudi pozitiven, tj. sočuten in spoštljiv, odnos do živali in rastlin, v nekem širšem smislu pa tudi do vsega stvarstva, ki nas obkroža in katerega neločljiv del smo tudi mi sami.
Tako kot vsak drug pojav ali pojem, je mogoče tudi človečnost razumeti na različne načine in jo relativizirati. Že njena uvrstitev v jedro morale in etike nas sooči z neizmerno raznolikostjo filozofskih, religioznih in teoretičnih pogledov na bit in bistvo morale in etike. Iskanje pravilne človekove moralno-etične usmeritve lahko iščemo v različnih verskih spisih (Sveto pismo, Koran, Bhagavad Gita itd.), v naravnopravnih teorijah (npr. Aristotel, Tomaž Akvinski), v filozofiji utilitarizma (npr. J. S. Mill), v dolžnostni oziroma imperativni etiki (npr. I. Kant), v etiki vrlin (npr. Aristotel, Konfucij, D. Hume), seveda pa ne smemo spregledati tudi pogledov, ki postavljajo pod vprašaj tradicionalne moralne teorije (npr. F. Nietzsche) ter teorij moralnega relativizma.
Če se pustimo zmesti od vseh teh in drugih pomembnih pogledov na moralo in človečnost, potem seveda začnemo človečnost pretirano intelektualizirati, o njej preveč racionalno razmišljati in razpravljati, kar nas oddaljuje od njenega preprostega bistva, ki se glasi nekako takole: Bodi dober do sočloveka in mu pomagaj! Seveda pa vse omenjene in druge etične teorije ne bi nastale, če bi bila stvar res tako preprosta. Pomoč sočloveku je morebiti nominalno lahko celo nesporen skupni imenovalec etike in morale. Tako kot denimo tudi: Bodi dober! Ali pa kantovski imperativ: Človek naj bo vedno cilj in nikoli sredstvo! In še bi lahko naštevali.
Toda težave vedno nastopijo zato, ker si vsak posameznik nekoliko drugače (subjektivno) predstavlja, kaj pomeni spoštovanje, ali kaj je dobro za druge ter ne nazadnje, kaj pomeni pomagati sočloveku. Še več, nekateri si celo različno predstavljajo, kdo je človek, saj sta svet in zgodovina prepolna ljudi in teorij, ki npr. ljudem drugačne barve kože ali sužnjem celo odrekajo človeško naravo. In ker se opredelitev človečnega, dobrega, solidarnega in poštenega praviloma v praksi polastijo še različni neuki ali manipulativni politiki, ideologi in drugi, ki imajo v družbi najmočnejši vpliv, se ne smemo čuditi, da je na tem svetu marsikaj povsem obrnjeno na glavo in da se tisto, kar je najslabše (npr. pohlep, egoizem, prevara) večkrat razglaša za najboljše in obratno.
Zakaj je vse to pomembno in kaj storiti?
Prvič, pomen človečnosti je v tem, da resnično osmišlja naše življenje. Doseči čim višjo stopnjo človečnosti, in sicer tako, da si po svojih najboljših močeh prizadevamo, da nesebično (brez egoističnih motivov) storimo kaj dobrega za druge in za svet, je življenjski imperativ, ki nas usmerja k človeškemu bistvu. K tistemu bistvu, ki ga v »čebulnem« smislu prekrivajo številni ovoji nevednosti, ki jih moramo odstraniti (»olupiti«), da se vrnemo sami k sebi. V religioznem smislu je to nekakšna nujna moralno-etična predstopnja našega duhovnega zbližanja z nedoumljivim Stvarnikom, v ateističnem pogledu pa gre za etično samoizpolnitev človekove individualne, kolektivne in obče-svetovne razsežnosti jaza.
Drugič, kaj torej storiti? Predvsem dvoje. Prvič, s pridobitvijo pravega znanja in s poglobitvijo vase moramo ozavestiti človečnost kot eno najpomembnejših stvari v življenju. Drugič, do ljudi lahko razvijamo dobronameren odnos, kljub vsem pomanjkljivostim, ki jih pri njih (tako kot pri sebi) opažamo, poleg tega pa lahko po zdravi pameti storimo kaj koristnega in dobrega za druge, pri čemer se ne smemo preveč ozirati na racionalne pomisleke. Manjša denarna pomoč človeku v finančni stiski, premišljen nasvet nekomu, ki nas prosi zanj, poslušanje nekoga, ki se resnično rabi izpovedati, opora nekomu, ki težko stoji ali hodi, nudenje prevoza nekomu, ki si ga sam ne more zagotoviti, pomoč poškodovanemu ali bolnemu ter ne nazadnje prijazen in sočuten odnos do ljudi – vse takšne in podobne majhne stvari so neposreden izraz človečnosti. Vse to je seveda mogoče včasih, če imamo za to čas, možnost in sredstva, storiti ali nuditi tudi v širšem obsegu. Če nas pri vsem tem kdo zvijačno zavede oziroma prevara, je temeljno breme na njemu, ne na nas. Seveda pa smo v tem primeru odgovorni za lastno neznanje, tj. za naivnost, površnost, pozabljivost ipd. In prav zato, da do tega ne pride, se moramo tako iz prakse kot teorije (na)učiti, da ne trošimo svoje energije v prazno ter ne podpiramo »namišljenih bolnikov« ter krivic ali zlobe. Tako preprosto je vse to in hkrati tako zapleteno.
Še posebej zapletene so zadeve na širši državni in mednarodni ravni. Toda tudi na tej ravni šteje vsako dejanje, ki resnično služi predvsem ljudem in človeštvu. Ker pa posameznik sam ne more kaj dosti vplivati na svetovni razvoj dogodkov (razen seveda, če vodi kako svetovno ali regionalno velesilo), je na koncu s človečnostjo tako, da smo sicer družbeno odgovorni, da nanjo po svojih močeh opozarjamo, vendar pa jo moramo predvsem iskati in najti v sebi. Karkoli se v svetu dogaja in se bo zgodilo, nas ne odvezuje od najstva in možnosti, da si svoje življenje osmislimo sami.
Naj se za konec na kratko ustavim še pri odnosu med človečnostjo in pravom. Med pravniki je splošno znana Jellinekova misel, da ni pravo nič drugega kot etični minimum. Če izhajamo iz te misli ter dejstva, da je postavljeno pravo neposredni proizvod človeka, ki je z namenom urejanja družbenih razmerij spet namenjeno človeku (ljudem), potem je očitno, da pravo poleg svoje družboslovne razsežnosti vsebuje tudi humanistično in humano razsežnost. Jellinekov minimum etike oziroma morale tako implicira tudi človečnost (humanost) kot tisti minimum vrednostne vsebine, ki se mu pravo nikoli ne sme odreči. Koliko in kakšne človečnosti lahko najdemo v vsakokratnem postavljenem pravu je seveda odvisno od številnih družbenih in naravnih okoliščin. Toda pravnik ne bo ravnal narobe, če si bo tudi poklicno, seveda zdravorazumsko in upoštevaje nujnost sorazmerja med različnimi pravnimi vrednotami, prizadeval, da se človečnost v čim večji meri uveljavlja tudi skozi pravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
