O PAMETI
Videz je prazen, če za njim ni vsebine. Učenje mora torej predvsem razvijati tudi pamet, inteligenco, ki prinaša vsebino. Splošno znano je, da obstaja več vrst inteligence (klasifikacije se razlikujejo glede na različne avtorje). Na tem mestu s pametjo označujem predvsem tisti mišljenjski del človeka, ki se kaže v razumskem dojemanju in (so)ustvarjanju pojavov ter je pogojen s čutnim zaznavanjem.
Učitelj pomaga učencem razvijati njihovo pamet oziroma inteligenco. Pri tem uporablja različne prikaze podatkov ter različne metode (logičnega) sklepanja. Ob tem se je pomembno zavedati, da učitelj učencev ničesar ne nauči neposredno. Tega enostavno ne more. To je omejitev, ki mu jo postavlja njegova človeška narava (izjeme so zgolj visoko razviti duhovni učitelji, o katerih tu ne govorim). Učitelj v učencu le sproža proces samoučenja.
V okviru starogrške sokratične metode poučevanja so to imenovali majevtika, odkrivanje že obstoječih (vrojenih) idej. Vse skupaj ima seveda globljo filozofsko in duhovno osnovo, toda poenostavljeno in na kratko lahko rečemo, da znanje že (objektivno) obstaja, zato se mu mora človek le pravilno intuitivno odpreti in ga priklicati v svojo zavest. Znanje se torej v človeku »rodi« (gr. »maieutike« dobesedno pomeni babištvo, porodništvo), ko posameznik za to ustvari ustrezne psiho-fizične pogoje.
Učitelj je v tem procesu le oseba, ki daje spodbudo, impulz, da se v učencu samem sproži postopek »rojevanja«, tj. prepoznavanja tistega, kar učitelj poučuje, učenec pa še ne pozna. Ker smo v šolah učitelji in učenci praviloma iz sorodnega kulturnega oziroma družbenega okolja in privajeni na naše običajne načine komuniciranja, pravkar opisani proces »rojevanja znanja« pogosto ni (samo)reflektiran s strani udeležencev izobraževanja. Zavest o tem procesu nam prebujajo predvsem primeri »težkih porodov«, ko se kot učitelji soočimo z učencem, ki zaradi teh ali onih razlogov (npr. slabo predznanje, lenoba, nezainteresiranost, ali slabša razvitost spoznavnih sposobnosti) še ni ustvaril psiho-fizičnih pogojev za »rojstvo« določenega (spo)znanja.
Iz povedanega sledi, da mora učitelj spodbujati razvoj znanja in pameti pri učencih predvsem tako, da jih, prilagojeno njihovi sposobnosti dojemanja, usmerja k intuitivnemu odpiranju. Pri tem je pomembno, da načrtovalci učnih programov in učitelji čim prej spoznamo, da je v šolah (še vedno) preveč racionalnega in premalo občutenjskega (emocionalnega) poučevanja. Ob tem ko v vsakdanjem življenju poudarjamo, kako pomembne vrednote so otroci, družina, varstvo naravnega okolja, ljubezen, sreča, prijateljstvo, sočutje, poštenost, toleranca itd., je šolsko poučevanje teh vidikov življenja še vedno podcenjeno oziroma v marsičem zanemarjeno. Ker seveda šolskega sistema ni mogoče kar naenkrat prilagoditi takšnim potrebam, je pomembno, da učitelj učence tu in tam kar samoiniciativno pouči tudi o teh stvareh, npr. s pomočjo kake zanimive življenjske zgodbe ali dogodka.
O SRCU
Učenje mora biti tudi sprostilno. Del učenja je vedno napor, ki ga je pač treba opraviti na poti do znanja. Toda ob tem je treba učencem omogočiti, da v učnem procesu tudi uživajo, se zabavajo ali drugače sprostijo. Vsak dober učitelj zato med poučevanjem pozorno spremlja učence in oceni, kdaj je čas za kakšno šalo, življenjsko zgodbo, zanimiv primer. S tem pa se že obračamo k srcu, ki ponazarja ljubezen. Sproščenost odpira srce, s tem pa se pojavi radost ali veselje do učenja (in poučevanja).
Ljubezen ima številne vidike (manifestacije). V svoji celoti, kot univerzalna ljubezen, nam je ljudem še nedostopna. Doživljamo le njene posamezne oziroma parcialne aspekte, npr. v odnosu do staršev, otrok, prijateljev ali partnerja, kajti vsako od navedenih oseb imamo radi na drugačen način. Posebna vidika ljubezni sta ljubezen do poučevanja in do učenja. Brez prve ni pravega (dobrega) učitelja, brez druge ni dobrega učenca.
Na vsaki stopnji poučevanja se mora učitelj vprašati, kaj je tisto najpomembnejše, kar želi dati (ali vsaj ponuditi) svojim učencem. Moj odgovor je vedno: veselje (kot vidik ljubezni) do učenja. Če namreč učitelj sproži v učencih rado-vednost oziroma veselje za vsaj nekatere dele učne snovi, bodo učenci to snov prej ali slej začeli raziskovali iz lastne pobude. Sčasoma bodo tako lažje spoznali tudi koristnost učenja »nezanimivih« delov snovi. Za učenje bodo (postali) motivirani. To pa je odločilno, kajti brez motiva oziroma volje ni učenja.
Volja oziroma motiv sodita v širše področje »srca«, saj sta pretežno pogojena s čustvi in drugimi (psihološkimi) občutki. Poučevanju in učenju daje »srce« pogonsko energijo. Pomembno pa je tudi v zgoraj že opisanem smislu, namreč kot spodbuda za razvijanje tiste pameti (inteligence), ki učence pripravlja na vse (racionalne, emocionalne, estetske, duhovne itd.) vidike vstopanja v življenje. Tu se videz, pamet in srce povežejo. Če nekdo s svojim znanjem na primeren način pomaga soljudem, družbi ali naravnemu okolju, je združil vse navedene tri aspekte. Ob tem je treba reči, da so v takšni funkcionalni kombinaciji vsi trije aspekti na nek način enakovredni, kajti če zataji eden, druga dva ne prideta do izraza.
Če želimo nekomu pomagati (»srce«), pa ne vemo kako (ni »znanja«), ali pa pri zunanji izvedbi naredimo napako (»pokvarimo videz«), potem pomoč ne bo uspešna. Vendar če gledamo na učenje in življenje širše, holistično, vidimo, da je srce pomembnejše od pameti, ta pa od videza. Predstavljajmo si družbo polno pameti in videza, vendar brez ljubezni, brez (vsaj minimalnega) nesebičnega predajanja drug drugemu. To ni več človeška družba, pač pa le velik in kompleksen stroj. Tega si ne smemo želeti. Zato moramo, če želimo stopati po drugačni, pravi poti, sebe in druge predvsem učiti videz podpirati s pametjo, oboje pa s srcem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
