Na zgornjo misel me je tokrat spomnila predsedniška tekma v ZDA, v kateri se sedaj dva preostala kandidata (McCain in Obama) borita za oblast, ki bo v družbenem pogledu velika, vendar verjetno ne prav sladka, kajti ZDA se že dolgo niso soočale s tako težavnimi in številnimi problemi oziroma izzivi. No, navedena misel in nasploh vprašanje oblastiželjnosti časovno in prostorsko daleč presega ameriško predsedniško tekmo, kajti gre za vprašanje, ki zadeva vsako politično skupnost, v vsakem času in prostoru.
Nenazadnje se lahko ravno v samostojni Sloveniji z vedno večjo grenkobo sprašujemo, zakaj je naša politična kultura na tako zelo nizki ravni in zakaj se mnogi posamezniki (tako z leve kot z desne politične provenience), ki so v času osamosvajanja in začetnega prehoda v demokracijo odigrali pomembno pozitivno vlogo, ne morejo upreti svoji pretirani oblastiželjnosti ali želji po denarju. S tem namreč po eni strani z velikimi koraki uničujejo svoj (nekdanji) ugled in osebnostno integriteto, po drugi strani pa škodujejo državljanom in slovenski družbi. In če bi za prvo morda še lahko dejali, da je to njihov osebni problem, pa je seveda drugo velik problem vseh nas.
Naj na tem mestu nekoliko pojasnim, kaj pomeni izhodiščna misel. Tisti, ki si želi oblasti predvsem zato, da bi gospodoval nad drugimi in na ta način zadovoljeval svoj ego, je pokvarjen. Ker je takšnih ljudi v politiki v vseh zgodovinskih obdobjih in okoljih zelo veliko, se drži politike v smislu »boja za oblast« slab sloves (kar je zanimivo tudi zato, ker so mnogi tisti državljani, ki uporabljajo za politiko in politike splošne slabšalne nazive, enako željni oblasti, le da do nje ne znajo ali si ne upajo priti).
Osnovna težava pa je v tem, da smo ljudje v večini še na tako nizki razvojni stopnji, da v sebi pač ne moremo preseči egoističnih in oblastiželjnih teženj (doma, v službi, v raznih združenjih, skupnostih itd.). Če kot takšni vstopimo v tak ali drugačen oblastni položaj, nam ta pogosto stimulira prav te negativne tendence, ki nato prevladajo nad pozitivnimi tendencami (kot so altruizem, odgovornost, sočutje itd.).
Le redki so tisti posamezniki, ki potem, ko pridejo na oblast, še potencirajo svoje pozitivne človeške tendence (vrednote) na račun negativnih. Le takšni posamezniki, ki so se torej sposobni upreti najrazličnejšim materialističnim in gospodovalnim skušnjavam, se razvijejo v prave politike in državnike in bistveno pripomorejo k pozitivnemu razvoju družbe in človeštva. Takšni voditelji niso pokvarjeni.
Kot vemo, lahko človek z najboljšim namenom stori tudi slabo stvar. Mnogi posamezniki, državljani, si takole pri sebi mislijo, kako dobro bi znali oni voditi državo (ali podjetje ali kakšno športno moštvo ali kaj podobnega). Ja, vsekakor boljše kot vsi tile sedanji politiki, direktorji, trenerji itd. In ravno v tem je najpogosteje skrita tista druga omenjena lastnost želje po oblasti, tj. norost (ne v dobesednem smislu, pač pa kot ne-umnost, ne-ukost oziroma ne-vednost). Mnogi, ki si želijo oblasti z iskrenim namenom, da bi resnično pomagali ljudem in družbi, se sploh ne zavedajo, kaj vse oblast prinaša in odnaša. Grobo rečeno »nimajo pojma« o tem, kaj npr. pomeni voditi državo. Takšni ljudje, če pridejo na oblast, zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj povzročajo škodo družbi (česar se v svoji nevednosti sploh ne zavedajo).
Pravzaprav je edina prava pot »želeti si oblasti« tista, kjer si nekdo, ki nikakor ni neveden (neuk ipd.), oblast »želi« le zato, ker ga mnogi drugi državljani prosijo in pozivajo, da naj jo prevzame, pri čemer si jo v sebi (intimno) sploh ne želi, ker predobro ve, kako zahtevna naloga in velika odgovornost je to. To je približno tako, kot če je odličen in odgovoren kirurg zaprošen ali določen, da operira predsednika države. Te operacije se na nek način »boji«, saj se zaveda vseh njenih pasti in možnih tragičnih posledic, po drugi strani pa se zaveda, da je za to prav on dovolj usposobljen in si zato želi, da bi operacijo opravil po najboljših močeh.
Seveda je v »real-politiki« zelo pogosto tako, da politiki trdijo, da na volitvah kandidirajo zgolj zato, ker pač tako hočejo ljudje (saj oni ne bi kandidirali, ampak kako naj se uprejo tako močni ljudski volji), vendar je to v veliki večini primerov zgolj zlagana javna poza, okrašena s hinavsko politično retoriko. Le redki so tisti, ki so za oblast resnično primerni (čeprav niso idealni), pri čemer prav ti ponavadi resnično vedo, da je želja po oblasti velika ne-umnost…
Od ZDA se v vseh teh zadevah na splošno ne moremo naučiti nič drugega kot to, da so ameriški državljani in politiki v osnovi prav takšni kot državljani in politiki drugod po svetu. Seveda vsako okolje posebej zaznamuje specifičen politični sistem, toda v zvezi z oblastjo delujejo želje in pamet po enakih temeljnih principih kot drugod. Ker pa so letošnje ameriške predsedniške volitve bistveno zaznamovane z dejstvom, da se je v finale prebil (pol)črnec, bo nadaljevanje predsedniške kampanje še posebej poučno v tem specifičnem pogledu (seveda se bo našlo še marsikaj zanimivega, toda ta vidik je za mnoge Američane skorajda »revolucionaren«).
Kandidatura Baracka Obame nam očitno kaže, da so ZDA še vedno močno prežete z rasističnimi občutji in predsodki. Pri tem je sicer hvalevredno, da se lahko v ZDA o tem javno (npr. v medijih) vsaj do neke mere odkrito razpravlja, zaskrbljujoče pa so napovedi, po katerih bi se znali mnogi beli volivci na volitvah odločati zgolj po rasnem merilu (tj. proti Obami), in seveda še mnogo bolj tiste napovedi, po katerih naj bi bil Barack Obama kot »črni« kandidat ali predsednik kdaj v prihodnje zaradi tega celo v življenjski nevarnosti. Ob tem se je zanimivo (zaenkrat še hipotetično) vprašati, kakšen bi bil odnos Evropejcev v primeru, ko bi za neko predsedniško funkcijo (npr. v Španiji, Franciji, Nemčiji, na Švedskem, v Italiji ali Sloveniji) kandidiral črni kandidat (ali pa musliman itd.). V tem pogledu so nam lahko letošnje ameriške predsedniške volitve (če na njih zmaga Obama pa tudi njegovo predsedovanje) še posebej zanimiva in poučna šola.
Kot sem zapisal že zadnjič, bo za volilni uspeh Obame med drugim zelo pomembno, ali ga bo v boju proti McCainu podprla tudi njegova dosedanja tekmica Hillary Clinton. Seveda pri tem ne gre le zanjo, pač pa za ves »politični klan«, ki je združen okoli družine Clinton. Osebno lahko rečem, da sem bil nad politično kampanjo Hillary Clinton v enem pogledu zelo razočaran. Namreč v njenem odnosu do (tekmeca) Obame. Skozi ta odnos je pokazala, da sama ni velika osebnost. Vsaj takšno je moje mnenje. Seveda sem se s to izjavo sedaj zameril (na srečo je ne bodo brali) več milijonom ameriških volivcev in predvsem mnogim ženskam, ki so goreče podpirale njeno kandidaturo. Toda kandidatka, ki večkrat ni zmogla toliko političnega bontona, da bi protikandidatu (iz iste stranke) čestitala za zmage v posameznih predvolilnih tekmah (primaries), in ki se je vsem očitnim dejstvom in na škodo lastni politični opciji navkljub daleč predolgo trmasto borila za nedosegljivo zmago, je očitno že preveč zaverovana v idejo, da ji oblast nekako samoumevno pripada. Seveda jo lahko razumem in (tudi jaz) cenim njene politične izkušnje, znanje, prizadevnost in politično strast, toda žal je v vsem tem preveč njenega ega, tj. gole oblastiželjnosti.
Svoje volivce je Hillary Clinton, ob pomoči svojega moža in bivšega predsednika ZDA Billa Clintona in še mnogih drugih, s svojimi političnimi nastopi pripeljala do tiste stopnje, da so sedaj – ob njenem porazu – mnogi izmed njih celo sovražno razpoloženi do Obame in njegovih podpornikov. Mnogi od njih, po političnem prepričanju demokrati, sedaj javno izjavljajo, da bodo (ker so razočarani…) raje volili McCaina kot Obamo.
No, sedaj se bo dogajalo marsikaj. V igri je seveda najprej vprašanje, ali bo Obama Clintonovi ponudil kandidaturo za podpredsedniško mesto. Takšen njun skupen volilni nastop bi zagotovo pomenil zmago na volitvah, toda skoraj zagotovo tudi velike težave pri njunem predsedovanju (Obama bi težko »krotil« svojo podpredsednico in t.i. celotni Clintonov klan). Drugo vprašanje pa je, ali bo Hillary le zbrala toliko notranje moči (in si izborila seveda tudi kaj v zameno), da bo na predsedniških volitvah iskreno podprla Obamo in mu pomagala k zmagi. Ne gre namreč spregledati tudi možnosti, ki jo izpostavljajo nekateri politični analitiki, da bi Clintonovi osebno močno ustrezal Obamin poraz na volitvah, saj bi tako proti McCainu lahko čez štiri leta kot kandidatka demokratske stranke nastopila prav ona.
To je zdaj velik osebnostni preizkus za Hillary Clinton in hkrati velik izziv za Baracka Obamo, ki bo v teh in prihodnjih dneh zagotovo veliko energije posvetil prav dogovarjanju z njo in celotnim »Clintonovim klanom«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
