Pravo nas nekako neizogibno spremlja tudi v času dopustov ali počitnic. Če bi nas kdo vprašal, ali v tem času razmišljamo o pravu, bi verjetno »na prvo žogo« odgovorili, da ne. Šele podrobnejši razmislek bi nas soočil s kruto resnico, da brez prava tudi na dopustu enostavno ne gre. Večkrat moramo namreč skleniti kako kupoprodajno pogodbo (npr. nakup hrane, pijače in kake revije), spoštovati prometne predpise na kopnem in morju, tu in tam komu kaj podariti ter z namenom potovanja skleniti kako pogodbo o avtobusnem, ladijskem ali celo zračnem prevozu. Identificirati se moramo z osebnimi dokumenti ter spoštovati predpise, ki urejajo obnašanje na kopališčih, v kampih, hotelih itd. Pravnim predpisom torej enostavno ne moremo povsem ubežati.
Na lahkotni poletni način se zdaj malce poigrajmo z mislijo, kakšno bi bilo življenje brez prava. Življenje brez zakonov, uredb, pravilnikov, pogodb, upravnih in sodnih odločb itd. Življenje brez vnaprej določenih pravil, ki bi obvezno urejala in sankcionirala naše pravne pravice in dolžnosti. Življenje brez policije, inšpektorjev, odvetnikov, notarjev, tožilcev, sodnikov in finančnih izterjevalcev… Ali lahko prenesemo že zgolj misel na kaj takega? Ali smo še toliko svobodni, da si lahko vsaj zamislimo družbeno sožitje ter vse svoje aktivnosti brez pravnih omejitev?
Če se dodobra poglobimo v zamisel o življenju brez prava, nas lahko postane pošteno strah. Po eni strani smo močno privajeni na številna pravna pravila, katerih izvrševanje nam je že prešlo v vsakodnevno rutino in nas tako osvobodilo potrebe po vsakokratnem lastnem razmisleku in sprejemu odločitve. Ko stojimo pred semaforjem, pred blagajno v trgovini ali pred vhodom v službo točno vemo, kaj pravno moramo, smemo ali ne smemo storiti. Brez prava se tu znajdemo v »odprtem prostoru«, v katerem nas vežejo le navade, morala, običaji in podobni normativni sistemi, ki pa so nezanesljivi, saj so odvisni od dobre volje in vsakokratne subjektivne presoje drugih ljudi. Kaj če nam prodajalec za isto vrsto kruha zaračuna višjo ceno kot nekomu pred nami? Kaj če voznik avta zbije pešca in pobegne? Kaj če nas nekdo napade in nas oropa? Kaj če nam šef ne želi izplačati plače? Kaj če se voznik avtobusa ustavi na poljubnem mestu in si vzame enodnevni odmor? Kaj če večina državljanov več ne plača davkov? Kaj če nas nekdo zapre in muči? Kaj če nas nek časopis žaljivo obrekuje? Kaj če smo hudo bolni ali poškodovani in se znajdemo v bolnici v hudi čakalni gneči? Kaj če…
Življenje brez prava bi bilo mogoče le pod pogoji, ki jih človeštvo verjetno še dolgo ne bo izpolnjevalo. Prvi in ključni pogoj bi bila na splošno izredno visoko razvita moralno-etična zavest. Šele v izrazito humani in altruistično naravnani družbi se je namreč mogoče odreči pravnim normam, kajti v taki družbi vsakdo nesebično in sočutno skrbi za druge, jim pomaga ter se ravna po zlatih pravilih (takšno zlato pravilo je npr.: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.«). Drugi pogoj za življenje brez prava je na splošno visoka stopnja sposobnosti samostojnega izbiranja med različnimi življenjskimi možnostmi ter visoka stopnja ustvarjalnosti. Če ni prava, se moramo v tem »praznem prostoru«, v tej ogromni »pravni praznini« nekako sami znajti v številnih situacijah, ki niso enostavne. Kako, denimo, priti do dogovora z banko o odprtju osebnega računa ali najemu kredita? Kaj sploh je banka, kdo definira osebni račun in kredit, kdo zastopa banko, kdaj ima banka uradne ure, kakšne so garancije, da bo naš denar v njej varno spravljen, pod kakšnimi pogoji nam bo odobren kredit? Kako urediti cestni, železniški, pomorski in letalski promet, da ne bo prihajalo do zmede, nesreč in prepirov? Kako zagotoviti poenoten merski sistem? Kako zagotoviti vrednostne kriterije za menjavo in prodajo dobrin? Kako urediti tiskanje, distribucijo in vrednost denarja? Kako organizirati vrtce, šole in univerze? Kako urediti delovanje telekomunikacij? Kako urediti politični sistem, volitve ipd.? Ali je vse to sploh možno urediti brez prava, tj. zgolj s pomočjo vsakokratnih konkretnih in posamičnih dogovorov ter s pomočjo postopno razvijajočih se običajev?
S pravom je očitno tako, kot z vsako drugo življenjsko dobrino. Dokler je ne izgubimo, je ne znamo prav ceniti. Res je dandanes prava preveč (in morale premalo), toda svojega nezadovoljstva s temi ali onimi pravnimi predpisi ter z njihovo neizmerno količino ne smemo zdraviti tako, da se kar počez in brez zadržkov jezimo na pravo in pravnike. Bolj ko se poglabljamo v smisel in pomen prava, bolj vidimo, da ga močno potrebujemo in da smo mu lahko za marsikaj hvaležni. To ne pomeni, da ne smemo biti do prava kritični in sproti zahtevati njegove izboljšave, tako na ravni zakonodaje, kot na ravni izvajanja prava. Toda ob tem je pomembno, da razumemo in podpiramo načela in institute pravne države (enakopravnost, nediskriminacijo, pravičnost, človekove pravice, delitev oblasti, vezanost državnih organov na pravo, prepoved retroaktivnosti prava, ustavnost in zakonitost itd.), kajti na sedanji stopnji razvitosti človeštva, nam v t.i. civiliziranem svetu le pravna država omogoča relativno urejeno in mirno družbeno sožitje.
Življenje brez prava si zato raje ustvarimo na drug način. V naših mislih in občutjih. Z domišljijo in na druge načine. V svoji notranjosti uživajmo v življenju brez prava, v popolni pravni praznini, v svojem intimnem svetu. Napolnimo ta svoj neizmerno velik svet z ustvarjalnostjo in občutkom svobode. Na ta način se odpočijmo od prava, da ga bomo lahko potem, ko se bomo spet vrnili v vsakdanjo družbeno stvarnost, znali objektivneje vrednotiti in sprejemati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
