Toda bodimo previdni. Ob pogledu v novo leto, tj. v našo skupno prihodnost, je zelo pomembno, da (vsem) ljudem, in s tem seveda tudi sebi, zaželimo res le tisto, kar je resnično dobro. Vsaka želja je namreč, kot misel in občutenje, vedno zametek nekega prihodnjega ravnanja ali dogajanja. Če je želja šibka, potem sicer ne bo povzročila večjih premikov v nas in okoli nas, če pa je želja močna, potem bo seveda vplivala na vse tiste, ki jih zadeva, in seveda tudi na nas same. Podobno kot če vržemo kamen v mirujoče jezero. Majhen kamen(ček) povzroči le malo valovanje, velik pa...
Ključno vprašanje pa je seveda, kaj je »resnično dobro«. Zagotovo je dobro, če nekomu želimo veliko zdravja, ljubezni, sreče, uspeha na delovnem mestu ipd. Toda zdravje, ljubezen, sreča in delovni uspeh ne pridejo sami od sebe, pač pa vsak posameznik k njim prispeva svoj delež – tako k svojemu zdravju, sreči itd., kot tudi k zdravju in sreči vseh drugih, ki se jih ta posameznik v tem življenju tako ali drugače »dotakne«. Prav zato, ker torej vsaka naša misel, kretnja, čustvo ali občutek povzroči posledico v nas samih in v našem okolju, je še posebej pomembno, da svoje dobre želje ne le v našem neposrednem odnosu do drugih oseb, temveč tudi v svojem celotnem družbenem delovanju pretvorimo v resnično dobra dejanja, kajti le tako lahko resnično (vsaj malo) pripomoremo, da se naše želje tudi opredmetijo.
Ker se na ravni družbenega delovanja neizogibno srečamo tudi s pravom, se lahko seveda pred novim letom vprašamo tudi, kaj si lahko v novem letu dobrega (boljšega) želimo na pravnem področju. Pri tem pa je seveda pomembno razumeti, da je pravo zaradi svoje vpetosti v naše družbeno življenje v marsičem le odraz nas samih, zato so vse želje, ki so povezane s pravom, neposredno ali posredno povezane prav z vsemi našimi (osebnimi) željami, hotenji, vrednotenji itd. Ker pa sedanjega prednovoletnega vzdušja ne želim preveč obremeniti z zakompliciranimi mislimi, naj mi bo dovoljeno, da v nadaljevanju le na kratko in preprosto nanizam nekaj svojih splošnih, s pravom povezanih novoletnih želja, ki jih naslavljam na vse nas skupaj – pravo namreč ni le stvar posameznika, temveč družbe kot celote.
Prvič, želim nam manj materialnih in več duhovnih želja in misli. Če bo tako, bo tudi manj pravnih (in drugih) sporov, kajti velik del teh sporov povzročajo prav naše neustavljive in nepotešljive želje po materialnih dobrinah oziroma bogastvu.
Drugič, želim nam čim več pravne preventive (preprečevanja sporov) in čim manj pravnega »zdravljenja« (reševanja sporov pred sodišči ipd.). Za to je predvsem pomembna zavest o tem, da se moramo pravočasno seznaniti z veljavnimi pravnimi pravili in si pravočasno, tj. vnaprej pridobiti ustrezno pravno pomoč povsod tam, kjer sklepamo pomembnejše pravne posle ali stopamo v pomembnejša pravna razmerja.
Tretjič, želim nam več pravnega znanja in zavesti o pomembnosti (kakovostnega) prava za naše sožitje. Prvo pomeni (nadaljnje) izboljševanje izobrazbe pravnikov na vseh ravneh (od študenta do sodnika, profesorja itd.) ter širitev znanja o pravu pri vseh državljanih. Drugo pa pomeni, da se vsi skupaj še nadalje in močneje (medsebojno) ozaveščamo glede pomena prava za ohranjanje miru, varnosti, pravičnosti, svobode posameznika in drugih vrednot, brez katerih družbeno življenje ni mogoče.
Četrtič, želim nam, da nas pristojni državni organi ne bi pustili na cedilu, kadar bomo v skladu s pravom potrebovali njihovo pomoč, hkrati pa želim, da bi se tudi mi na pravne nepravilnosti odzivali v duhu pravne države. To po eni strani pomeni, da seveda nikomur ne želim, da bi ga država pustila na cedilu tako kot mnoge prebivalce Ambrusa, ki so jim nekateri pripadniki tamkajšnje romske družine leta in leta nekaznovano kršili človekove in druge pravne pravice. Po drugi strani pa to pomeni, da si želim, da bi se iz »primera Ambrus« vsi naučili, da se ogorčeni državljani na protipravnost(i) ne smejo odzvati z ogrožanjem življenja, integritete in pravic sodržavljanov – v tem primeru romske družine Strojan (razen seveda ko gre za silobran ali skrajno silo), pač pa naj raje pravočasno javno protestirajo zoper škandalozno pasivnost odgovornih državnih organov – prebivalci Ambrusa bi lahko zoper leta in leta dopuščani »kriminal« v svoji občini povsem utemeljeno protestirali npr. pred pristojnim ministrstvom ali vlado in zahtevali od pristojnih organov ustrezne ukrepe ter identifikacijo krivcev in uveljavitev odgovornosti. Pri takšnem ravnanju bi za njimi morala stati vsa demokratična in pravno ozaveščena slovenska javnost.
Za konec le še nekaj kratkih misli. Najprej tale: v novem letu bomo z vsem začeli točno tam, kjer bomo v starem letu končali. To je zakon akcije in reakcije, ki se ga ne da »prinesti naokoli«. Toda željá nikakor ne gre podcenjevati. Želje so namreč vedno prvi, začetni korak… Odločilno je torej, kako močne so. In če parafraziram znano misel, lahko rečem, da so danes dovoljene želje, »jutri« pa je novo leto…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
