Pred nekaj dnevi me je nekdo vprašal, ali smo v Sloveniji v ustavni krizi. Odgovoril sem mu, da smo zagotovo v politični, ne pa tudi v ustavni krizi. O ustavni krizi bi namreč lahko govorili predvsem v dveh primerih: prvič, če Ustava ne bi predvidevala ustreznih mehanizmov za rešitev sedanjih ali kakih drugih političnih zapletov na ravni Vlade in Državnega zbora; drugič, če bi bila Ustava v več pogledih dlje časa grobo, sistematično in nesankcionirano kršena.
Vem, da bi marsikateri državljan zdajle takoj jezno dodal, da je (bila) naša Ustava že (do) zdaj zagotovo pogosto, grobo in nesankcionirano kršena, pri čemer bi imel v mislih socialne in kake druge človekove pravice, načelo pravne države, načelo enakosti pred zakonom in še marsikaj. O tem se ne želim prepirati, kajti tudi sam si pogosto mislim kaj podobnega, le da ob tem še vedno (optimistično) ocenjujem, da je Ustava v pretežni meri še vedno spoštovana vsaj do tiste mere, da nam ni treba govoriti o ustavni krizi.
Vsekakor pa v zvezi s prvo navedenim hipotetičnim primerom menim, da v sedanji situaciji, ko sicer nedvomno smo v politični krizi, te krize ne gre označevati kot ustavno krizo, saj Ustava vsebuje vse potrebne mehanizme, s katerimi je to politično krizo mogoče demokratično in pravno ustrezno reševati. Kot je splošno znano, smo v situaciji, ko Vlado zapuščata dve koalicijski stranki in ji s tem jemljeta večinsko podporo v Državnem zboru, predsednik Vlade pa je zaradi nedavnega poročila protikorupcijske komisije pod močnim pritiskom velikega dela javnosti, ki ga poziva k odstopu. Vlada torej že postaja manjšinska, predsednik Vlade g. Janez Janša pa javno izjavlja, da ne bo odstopil, pač pa bo še nadalje vodil Vlado, četudi manjšinsko.
Če si na kratko pogledamo, kaj v sedanji situaciji omogoča Ustava, vidimo, da Državnemu zboru v vsakem trenutku dopušča, da oblikuje takšno ali drugačno novo večinsko politično koalicijo ter z večino glasov vseh poslancev preko instituta konstruktivne nezaupnice (116. člen Ustave) izvoli novega predsednika vlade. Na njegov predlog nato imenuje še (nove) ministre in nova Vlada prične z delom. Če politične stranke v Državnem zboru ocenijo, da je bolje, da še naprej deluje sedanja Vlada, četudi nima več večinske podpore med parlamentarnimi strankami oziroma poslanci, potem lahko to Vlado podprejo v nekaterih njenih ključnih projektih, v vmesnem času pa iščejo nove rešitve, ki bi pripeljale do oblikovanja politično bolj čvrste, večinske Vlade.
Na drugi strani se lahko predsednik Vlade, če oceni, da z manjšinsko Vlado ne more uspešno delovati, odloči za svoj odstop, s čimer preneha funkcija celotni Vladi in predsednik republike je na vrsti, da v skladu s 111. členom Ustave sproži proces oblikovanja nove Vlade. Toda predsednik Vlade ima še neko drugo možnost, ki se v dani situaciji ponuja kar sama po sebi. Če mu namreč Državni zbor na njegov predlog na izpraznjena ministrska mesta ne bi želel imenovati novih ministrov, bi lahko predsednik Vlade v skladu s 117. členom Ustave na imenovanje novih ministrov vezal vprašanje zaupnice. To bi pomenilo, da bi Državni zbor bodisi imenoval nove ministre in s tem potrdil, da soglaša s takšno sestavo Vlade, ali pa jih ne bi in bi s tem predsedniku Vlade izrekel nezaupnico. Državni zbor bi imel nato trideset dni časa, da bodisi ponovno glasuje o imenovanju ministrov in z njihovim imenovanjem le izglasuje zaupnico dosedanjemu predsedniku Vlade, ali pa da izvoli novega predsednika Vlade. Če se ne bi zgodilo nič od tega, bi predsednik republike moral razpisati predčasne parlamentarne volitve, na katerih bi volivci ponovno premešali politične karte (kolikor bi jih pač bilo na razpolago), novoizvoljeni Državni zbor pa bi v skladu s 111. členom Ustave oblikoval novo Vlado.
Vsaka od navedenih ustavnih možnosti ima svoje politične prednosti in slabosti. Bistveno je, da se zavedamo, da kakršnikoli izgovori, da Ustava v tem pogledu ne nudi izhoda, ne (z)držijo. Težava je lahko le pri politikih samih. Če namreč ravnajo odgovorno, potem se bodo znali, odločiti za tisto ustavno možnost, ki bo za državo in državljane najboljša – točneje rečeno: najmanj škodljiva. Če bo predsednik Vlade ugotovil, da zaradi izostanka podpore v Državnem zboru ne bo zmogel sestaviti ustrezne ministrske ekipe, bo moral razmišljati bodisi o tem, da v Državnem zboru svoj predlog za imenovanje ministrov veže na vprašanje zaupnice Vladi, ali o tem, da odstopi. Če bo večina v Državnem zboru ugotovila, da si manjšinske Vlade ne želi, bo morala oblikovati novo koalicijo in izvoliti novo Vlado.
Ob vsem tem pa želim opozoriti na neko precejšnjo ustavno nedoslednost oziroma ustavno spornost naše sedanje zakonske ureditve in politične prakse. Tega opozorila ne podajam v smislu kritike sedanji Vladi, kajti ta nedoslednost se je uveljavila že v času prejšnjih Vlad. Gre za prakso, po kateri lahko predsednik Vlade v primeru odstopa ministra njegov ministrski resor začasno prevzame sam ali ga poveri drugemu ministru. Ta praksa sledi 11. členu Zakona o Vladi, ki sicer takšno ravnanje predsedniku Vlade dopušča, pri čemer pa to v skladu s tem zakonskim členom velja le za čas neposredno po izvolitvi Vlade, ko teče postopek imenovanja (liste) ministrov s strani pravkar novoizvoljenega Državnega zbora. Četudi se torej 11. člen Zakona o vladi ne nanaša na situacije, ko iz že formirane Vlade odstopi eden ali več ministrov, je v dosedanji praksi prevladalo stališče, da lahko po analogiji z omenjenim 11. členom tudi v takšni situaciji predsednik Vlade sam prevzame mesto ministra, ki je odstopil, ali pa to mesto poveri drugemu ministru.
Ta praksa analogne uporabe 11. člena Zakona o vladi je očitnem nasprotju s 115. členom Ustave, ki glede tega določa: »Funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali ODSTOPOM ministra, MORAJO PA OPRAVLJATI TEKOČE POSLE do izvolitve novega predsednika vlade oziroma DO IMENOVANJA NOVIH MINISTROV (poudarke dodal M.C.).« Iz poudarjenih delov ustavnega besedila je povsem nedvoumno razvidno, da mora tudi minister, ki je odstopil, opravljati tekoče posle na svojem ministrskem položaju vse dotlej, dokler ni na njegovo mesto imenovan novi minister. Ministre pa na podlagi 112. člena Ustave imenuje zgolj in le DRŽAVNI ZBOR. To torej pomeni, da predsednik Vlade ne more ministra, ki je odstopil, odsloviti iz Vlade oziroma mu dopustiti, da sam odide, ter bodisi »začasno prevzeti« njegov položaj bodisi ta položaj »začasno poveriti drugemu ministru«. Praksa, ki se je torej uveljavila že pred tem sklicem Državnega zbora je torej očitno protiustavna in takšen je tudi 11. člen Zakona o Vladi, če in kolikor se razlaga na takšen neustaven način.
Ustava ne obravnava posebej situacije, ko iz Vlade hkrati odstopi večje število ministrov, Državni zbor pa predloga predsednika Vlade za imenovanje novih ministrov ne podpre. Praktično lahko to npr. v sedanji situaciji vodi v (manjšinsko) Vlado, v kateri bo na koncu le še manj kot dve tretjini ali celo manj kot polovica ministrov s polnimi pooblastili. Takšna situacija je seveda politično in ustavno nesprejemljiva. Morebiti bo res treba razmisliti tudi o kaki zakonski določbi, ki bi lahko – seveda le v skladu z Ustavo – pripomogla k rešitvi iz take zagate. Toda rešitev ponuja, in to je treba poudariti, tudi Ustava. Kot sem zapisal že zgoraj, lahko v takšnem primeru Državni zbor ugotovi, da Vlada ni več sposobna ustrezno opravljati svoje funkcije ter preko instituta konstruktivne nezaupnice oblikuje novo Vlado. Seveda pa lahko isto ugotovi tudi predsednik Vlade ter, kot rečeno, na svoj predlog za imenovanje ministrov veže vprašanje zaupnice Vladi, ali pa se odloči za odstop. Ustavne rešitve torej so, le uporabiti jih je treba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
