Morebiti je najbolj ilustrativen primer za naš odnos do lastne države in do sosednje države Hrvaške srečanje našega predsednika vlade s predsednico vlade Hrvaške na hrvaškem dvorcu Trakoščan, v začetku letošnjega avgusta. Tam so poleg hrvaške zastave izobesili nekaj na videz podobnega slovenski zastavi. Na fotografiji v takratni izdaji časopisa Večer je lepo razvidno, da so našo zastavo Hrvati obrnili narobe, nanjo pa so v napačnih proporcih in na napačno mesto namestili »slovenski« grb. Poslanec Zmago Jelinčič je takrat ob tem utemeljeno protestiral in navedel (tega s fotografije nisem mogel sam razbrati), da naj bi Hrvati celjske zvezde v našem grbu celo zamenjali z Davidovimi.
Takrat bi se moral slovenski predsednik vlade in vsa njegova delegacija pred tem zmazkom ustaviti in lepo mirno opozoriti, da bodo počakali na opravičilo gostitelja in zamenjavo napačne zastave s slovensko državno zastavo (verjetno jo Hrvati po 18 letih naše samostojnosti že poznajo). Kakšen bolj temperamenten predsednik slovenske vlade bi morebiti iz vsega tega naredil celo škandal. Ker tudi sam nisem nagnjen k povzročanju škandalov, bi me kot državljana in profesorja prava povsem potolažilo že to, da so Hrvati priznali napako, se opravičili in nato skupaj z našim predsednikom vlade in njegovimi spremljevalci v dobrem vzdušju nadaljevali z razgovori in drugimi aktivnostmi.
Seveda se ni zgodilo nič takega. Nobenega protesta z naše strani. Nobenega opravičila in zamenjave zmazka z našo zastavo s strani Hrvatov. Nič!
Moja mlajša kolegica s pravne fakultete je v uvodniku Pravne prakse nedavno zapisala, da v mednarodnem pravu ne velja le načelo pacta sunt servanda (dogovore oziroma pogodbe je treba spoštovati), pač pa tudi acta sunt servanda. K slednjemu je dodala, da je v tem smislu mednarodnopravno zavezujoča tudi nedavna izjava predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor o tem, da hrvaška vlada nobenih hrvaških aktov v prihodnje ne bo razlagala tako, kot da prejudicirajo mejno vprašanje s Slovenijo. Če k temu prištejem še ves optimizem aktualne slovenske vlade, da smo s Hrvati tokrat resnično na najboljši poti k rešitvi mejnega vprašanja, potem se res lahko samo še čudim.
Kar naenkrat nas želijo politiki in mednarodni pravniki (ki jih žal premoremo bore malo) prepričati, da tokrat Hrvati s svojimi obljubami mislijo povsem zares. Če to drži, bom čez nekaj mesecev ali let na tole svoje pisanje gledal nekoliko osramočen, vendar kljub temu nadvse zadovoljen, saj bo mejno vprašanje takrat že rešeno v zadovoljstvo obeh držav. Če bodo namreč Hrvati svoje obljube izpolnili in se bo ozračje prijateljstva in zaupanja med nami in njimi krepilo ter realiziralo v pošteni razmejitvi med državama na morju in kopnem, potem bomo sedanjima vladama obeh držav zaploskali in ju z zlatimi črkami navedli v zgodovino. Takšen sporazum bi namreč pomenil tudi širšo otoplitev odnosov med državljani obeh držav, ki s(m)o ta hip do neke mere že kar zastrupljeni s političnimi in drugimi manipulacijami glede mejnih in nekaterih drugih vprašanj.
Toda pomislimo. Če se kar naenkrat tako dobro razumemo, zakaj se potem o meji medsebojno neposredno, tj. dvostransko (bilateralno) takoj ne dogovorimo. Nenazadnje smo leta in leta poslušali zgodbe o strokovni komisiji in politikih, ki naj bi se bili resno pogovarjali o teh zadevah. To bi moralo po vsem tem času pomeniti, da so vse možne rešitve spora že bolj ali manj pravno izdelane in mora pač politika le še izbrati najsprejemljivejšo za obe strani. Morda s kakšnimi manjšimi popravki – toda to je potem le še stvar nekaj mesecev strokovnih in političnih pogajanj.
Žal gre po mojem prepričanju za povsem drugačno situacijo. Najprej lahko vidimo, da se naše dosedanje vlade tega vprašanja večinoma niso lotevale dovolj resno in osredotočeno. Še posebej v zadnjih letih jih je veliko bolj zanimal svet, EU, problemi v Aziji in še marsikje. Prav. Tudi to je pomembno. Toda tako zanemarjati naše ključno obmejno vprašanje je pod vsakim nivojem uresničevanja nacionalnih interesov. Slovenija očitno še sploh ni razvila niti jasne strategije za reševanje tega vprašanja. Tako smo tudi v času prejšnje in sedanje vlade priča stalnim improvizacijam. Nekaj časa se sklicujemo na sporazum Račan – Drnovšek, potem že skoraj pristanemo na jurisdikcijo mednarodnega sodišča v Haagu, nato ugotovimo, da je edina prava možnost arbitraža, vmes poskušamo doseči dogovor o mediaciji, tu in tam pomislimo tudi na možnost dvostranskega dogovora, vseskozi pa verjamemo Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25.6.1991, čeprav ti v praksi te svoje obljube nenehno in očitno kršijo. Da raje ne govorim o še nerešenih vprašanjih razumevanja »stika z odprtim morjem« in »načela pravičnosti«. Ali denimo o tem, da naj bi bil odločilni (»najbolj neodvisni«) član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t.i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija.
Vse to in še kaj nazorno kaže, da bi si morali ta hip naši politiki očitno vzeti daljši čas za resen premislek. Doslej sem se sicer ves čas pridruževal vsem, ki s(m)o menili, da je čas pred vstopom Hrvaške v EU za nas pogajalsko najbolj ugoden, vendar pa zdaj ugotavljam, da smo vse naše tovrstne adute žal lahkomiselno zapravili in se v pogajalskem smislu postavili celo nekaj korakov nazaj. Pri tem je zanimivo, da se nam v zvezi s tem hrvaški predsednik države posmehuje z izjavo, da nam je hrvaška predsednica vlade »zabila gol«, naši najvišji politični predstavniki pa menijo, da je zadeva za nas kar najbolj ugodna.
Če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave (predsednice) hrvaške vlade, s katero se ta vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Sveta preproščina! Akti veljajo v isti vsebini še naprej, mi pa naj si sedaj mislimo, da jih bodo Hrvati (in s tem mislim predvsem na hrvaški parlament in vse bodoče hrvaške vlade) tudi čez tri, pet ali dvajset let razlagali tako, kot je sedaj v nekem na hitro spisanem pismu obljubila gospa Jadranka Kosor. Tolažimo (naj) se s tem, da takšne izjave mednarodnopravno zavezujejo (acta sunt servanda). Kot da ne bi bil pred leti že podpisan(!) sporazum med predsednikoma vlad obeh držav (sporazum Drnovšek – Račan), ki ga je najprej ignoriral in burno kritiziral hrvaški parlament, nato pa smo se mu odrekli še sami. Kje je tu mednarodnopravna zaveza?
Morebitni sporazum o arbitraži morata ratificirati parlamenta obeh držav. Če npr. hrvaški parlament takega sporazuma ne ratificira, padejo vse sedanje obljube hrvaške vlade (spet) v vodo. Če ga ne ratificira naš Državni zbor, sporazum prav tako ne stopi v veljavo, pri čemer lahko tudi naš Državni zbor to stori v nasprotju z določenimi predhodnimi zavezami s strani naše vlade. Kakorkoli že, Hrvati so dosegli umik naših pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali sedanjih obljub predsednice hrvaške vlade ter da nam bo to kakorkoli pomagalo pri iskanju korektne rešitve mejnega spora. Nasprotno, Hrvaški in EU smo dali nov signal, da se da z nami vedno pogoditi, in sicer tako, da se uklonimo želji drugih. Pri tem si seveda ne delajmo iluzij, da je za predstavnike EU naš mejni spor kakorkoli pomemben. Za njih je to le objektivna ovira na poti pridružitve Hrvaške v EU. To oviro želijo čim prej odstraniti in so zato naše visoke predstavnike pripravljeni na vse načine hvaliti in prijazno trepljati po rami, samo da že enkrat nehajo »komplicirati«. S Hrvati, ki so od nas politično bolj zvijačni in mednarodno izkušeni, jim v tem pogledu ne gre tako gladko, zato se pač na ta način osredotočajo v večji meri na nas.
Glede zakona o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o arbitraži v zvezi z mejnim vprašanjem je mogoče zahtevati zakonodajni referendum. Zahteva ga lahko najmanj trideset poslancev, 40.000 volivcev ali Državni svet. Takšnemu referendumu nisem naklonjen. Vendar pa naj opozorim, da to ni referendum o sprejemu Hrvaške v EU. Slednjemu referendumu bi nasprotoval zelo odločno, saj bi nedvomno v marsičem prizadel hrvaške državljane. Po nepotrebnem bi (še) poslabšal naše sosedske odnose. Po drugi strani pa bi bil referendum zgolj o tem, ali je nek arbitražni sporazum o določanju meje primeren in ustrezno sestavljen, povsem drugačne narave. Tu bi državljani odločali le o primernosti in kakovosti nekega mednarodnega akta. Seveda je tudi o takšni materiji državljanom težko presojati. Toda če bi nastal resen in utemeljen dvom o vsebini takšnega sporazuma, se tudi sam zakonodajnemu referendumu ne morem povsem odreči kot zadnji možni varovalki pred morebitno preveliko »velikodušnostjo« naše vladne politike na račun slovenskega nacionalnega interesa, ki ga predstavlja neposredna povezanost slovenskega morja z odprtim morjem.
Naj zaključim s tremi strnjenimi mislimi.
Prvič, natančna opredelitev morske in kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško je nujna. Ideje o nekakšnem kondominiju, tj. o skupnem upraviteljstvu nad Piranskim zalivom brez začrtane državne meje, so naivne in škodljive. Državne meje morajo biti jasno določene. Če niso, to odpira prostor za nenehne manjše spore in težave, v kakih bolj dramatičnih mednarodnih okoliščinah pa lahko vodi celo v oboroženi spopad.
Drugič, v prihodnjih mesecih bo moral v zvezi z obravnavano problematiko pomembno in odgovorno vlogo odigrati naš Državni zbor. Če opozorila, ki terjajo ponovni tehten premislek celotne situacije ne bodo zalegla (in bojim se, da ne bodo), lahko v tem pogledu kako radikalno slovensko napako na dostojen in legitimen način prepreči le še Državni zbor. Kot rečeno, obstaja tudi možnost razpisa referenduma, toda tu potem ni več toliko dostojnosti, saj daje referendumska kampanja veliko prostora političnemu populizmu in manipulaciji.
Tretjič, pojavljajo se domneve o zakulisnih pritiskih EU, ZDA in še koga na našo vlado, da Hrvaški omogoči čimprejšnji vstop v EU. Če morda taki pritiski obstajajo in se morebiti nanašajo tudi na način in vsebino reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, se jim mora naša politika družno in odločno postaviti po robu. Tu ne smemo kloniti. Vsem našim pravim in nominalnim prijateljem je to pač treba v tem primeru dati jasno na znanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
