Gre spet za eno tistih odločitev, ki nas opozarja na tanko oziroma porozno mejo med pravom na eni strani ter politiko, moralo in drugimi normativno vrednostnimi svetovi na drugi. Gre namreč za vprašanje, kako je mogoče in treba danes razlagati več kot 200 let staro in precej abstraktno (jezikovno ohlapno) določbo omenjenega drugega amandmaja k ustavi ZDA, ki določa, da imajo ljudje pravico (lastniškega) posedovanja in nošenja orožja (»…the right of the people to keep and bear Arms… shall not be infringed.«). Pri odločanju o interpretaciji takšnega ustavnega besedila se seveda noben sodnik ne more izogniti mnogim in tudi zelo različnim moralnim, političnim in drugačnim pogledom na vprašanje smiselnosti in dopustnosti nošenja orožja, ki so se do danes razvila v ameriški družbi. Ob vsem tem zato niti ne preseneča, da je bila odločitev sodišča sprejeta s tesnim preglasovanjem – 5:4.
Česa se lahko tu naučimo od ZDA? Po mojem mnenju najprej tega, da smo lahko srečni, da se pri nas v Sloveniji in širše v Evropi na ta način sploh ne ubadamo s takšnimi vprašanji. Kar je po svoje zanimivo, saj smo bili prav Evropejci stoletja v številnih vojaških spopadih, pri čemer smo v zadnjih sto letih zakuhali celo dve svetovni vojni, kar je vsekakor vedno znova vodilo v to, da je veliko ljudi nosilo in uporabljalo orožje. Kljub temu in dejstvu, da je tudi v Sloveniji in širše v Evropi kar nekaj kriminala, ki neposredno ogroža človeška življenja, tu ne poznamo takšne eksplicitne splošne ustavne pravice, kot jo določa drugi amandma k ameriški ustavi. To in hkrati dejstvo, da je oboroženi individualni način samoobrambe v evropskem okolju manj zasidran v mentaliteto prebivalstva, kot to velja za ZDA, vodi pri nas v ureditev, po kateri je oborožena samozaščita res precejšnja izjema od splošnega pravila, da se v mirnem času zaščita ljudi pred ogrožanjem njihovih življenj in lastnine še vedno prepušča predvsem policiji, iskanje najustreznejše samozaščite (v primeru, ko policija ali drugi državni organi ne morejo pravočasno ukrepati) pa ni v prvi vrsti usmerjeno v oboroževanje ljudi s pištolami, puškami in čim podobnim.
Zagotovo je tudi pri nas kar dosti takšnih posameznikov, ki menijo, da je v skrajnem primeru, ko se moraš sam ubraniti npr. nasilnega vlomilca, roparja ali kar morilca, najprimernejše posedovati in uporabiti strelno orožje. V ZDA je tako mislečih ljudi seveda še mnogo več. K temu po eni strani prispeva že večstoletna ameriška tradicija zasebnega posedovanja različnih vrst orožja, po drugi strani pa takšno miselnost močno stimulirajo različna lovska in podobna združenja na čelu z ameriškim nacionalnim strelskim združenjem (»National Rifle Association«). Vsa ta združenja so nadvse vesela omenjene odločitve Vrhovnega sodišča in že napovedujejo, da bodo na njeni podlagi zahtevali tudi odpravo delnih prepovedi posesti in nošenja orožja v nekaterih drugih ameriških mestih, ki takšne prepovedi poznajo (npr. Chicago). K temu, da Američani v večini podpirajo dopustnost zasebnega lastništva oziroma posesti strelnega orožja pripomore tudi precejšnje število oboroženih ropov, posilstev, umorov in drugih skrajno nasilnih dejanj. Statistika kaže, da je vsako leto približno 30.000 Američanov ubitih s strelnim orožjem (umori, samomori in nesreče). Vsakodnevno jih je s strelnim orožjem ubitih 85, 65.000 pa jih je bilo s to vrsto orožja že poškodovanih. V letu 2002 je bilo v takšnem ali drugačnem streljanju ubitih 3.012 otrok. Ob vsem tem se, kot vemo, dandanes vedno pogosteje dogajajo tudi množični pokoli v šolah in na (drugih) javnih mestih. Vse to res niso vzpodbudni podatki in razumljivo je, da se ljudje marsikje in pogosto čutijo ogroženi. K temu močno pripomore tudi dejstvo, da praktično o vseh takšnih ali drugačnih »strelskih dogodkih« podrobno poročajo televizija, radio, časopisi in drugi mediji. Če k temu nenazadnje prištejemo še strah pred terorizmom, je občutek ogroženosti razumljivo velik. V ZDA je sedaj okoli 80.000 ljudi, ki posedujejo orožje, zakonito registriranih kosov orožja pa je v državi skupno več kot 200 milijonov.
Seveda se ravno v tem kaže znani paradoks, na katerega opozarjajo nasprotniki odločitve ameriškega vrhovnega sodišča oziroma vsi tisti Američani, ki so proti zasebnemu posedovanju in nošenju orožja. Brez pravice do posesti orožja bi bilo namreč v ZDA tudi bistveno manj tistih oboroženih posameznikov, ki strelno orožje uporabljajo v kriminalne ali kako drugače neprimerne namene. Župan Chicaga, Richard Daley, je odločitev vrhovnega sodišča označil kot strašljivo (»frightening«), pri čemer je to svojo izjavo podal dan za tem, ko se je 3-letni otrok iz okolice Chicaga ustrelil v glavo s pištolo, ki jo je nabito našel v domu svoje matere. Mnogi se sprašujejo, kaj bo odločitev vrhovnega sodišča pomenila neposredno za Washington D.C., kjer se je doslej mestna oblast trudila tudi z izjemnimi ukrepi zatirati nezakonito posest orožja ter je v ta namen vzpostavila posebne policijske točke nadzora v problematičnih soseskah in uvedla verižne hišne preiskave (»house-to-house searches«), da bi z zaplembami nezakonitega orožja omejila val oboroženega nasilja. Samo v jugovzhodni soseski glavnega mesta je bilo letos z orožjem že ubitih 22 ljudi, pri čemer je bilo v lanskem letu v glavnem mestu skupno zabeleženih 143 umorov, storjenih s strelskim orožjem.
Ameriško vrhovno sodišče je v svoji odločbi med drugim zapisalo, da ustavna pravica do posesti in nošenja orožja ni neomejena, podobno kot npr. tudi ni neomejena svoboda govora. Po mnenju večine sodnikov se zato drugega amandmaja k ameriški ustavi ne sme razumeti tako, kot da varuje pravico državljanov do nošenja orožja v zvezi z vsako obliko konfrontacije. Vrhovni sodnik Scalia, ki je pojasnil razloge za večinsko odločitev sodišča je poudaril, da ta odločitev ne sme voditi v zmanjševanje pravnih omejitev glede lastništva orožja v primeru obsojenih storilcev kaznivih dejanj ali umsko bolnih ljudi, pa tudi ne v oženje prepovedi, ki veljajo za »občutljiva področja«, kot so npr. šole.
Eden izmed problematičnih vidikov drugega amandmaja k ameriški ustavi, kot ga je sedaj avtoritativno razložilo vrhovno sodišče, je tudi ta, da pravica do (lastniške) posesti in nošenja orožja ni omejena le na (naj)lažje vrste oziroma oblike strelnega orožja, kot so npr. pištole, pač pa omogoča posameznikom tudi oborožitev s puškami, pri čemer se bodo določnejše pravne interpretacije v tem pogledu dokončno oblikovale šele v prihodnje. Nekateri kritiki sodne odločbe že sedaj poudarjajo, da odločba omogoča državljanom, da se oborožijo celo bolje od povprečno (vsakodnevno) oboroženega policista.
Toda jedro te celotne zadeve ni v odločbi vrhovnega sodišča, pač pa v ustavi ZDA ter v prevladujoči mentaliteti Američanov. Država, ki se je že pred več kot 200 leti odločila, da pravico državljanov do posesti in nošenja orožja povzdigne na ustavno raven ter vse doslej ni kazala resnejšega namena, da bi to ustavno določbo korenito spremenila ali odpravila, je pač v tem pogledu namenoma takšna kot je. Ali se lahko morebiti tu česa nauči od nas? Ali je splošno ustavno priznana pravica do posesti in nošenja orožja (za nujno samoobrambo) res koristna in vrednostno (po človeški in družbeni plati) bolj pozitivna kot negativna? O teh in še nekaterih vprašanjih bom nanizal nekaj (dodatnih) misli v prihodnji kolumni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
